Ljudje nenehno ugotavljajo, da komunizma ni. Da je nekoč bil in da se je sfižil. Potem dodajajo, da moramo nanj pozabiti. Da ljudje velikokrat pokvarijo dobre začetne ideje. In da so nekatere ideje preveč abstraktne. Dodajajo tudi, da je komunizem tako ali tako čudna ideja, ki ni skladna s človekovo naravo. Da torej komunizem ne more obstajati, ker ljudje pač niso narejeni zanj. Da bo vedno nasilje, da bodo vedno vojne, da bodo ljudje vedno egocentrični in da bodo vedno sebični. Da obstajajo sebični geni. Da je torej sebičnost v genih in da je to nemogoče spremeniti. Da je komunizem nenaravna ideja. Pa vendar se vsi po vrsti krepko motijo, dokazov za njihove zmote pa je, kolikor hočete. Pravzaprav je nemogoče opaziti jih, zato zares bode v oči dejstvo, da jih ne opazijo. Kako je torej mogoče prezreti nekaj, kar je nemogoče prezreti?

Komunizem je pravzaprav nekaj silno preprostega. Je nekaj tako preprostega in trivialnega, da je skoraj neverjetno, da večina ljudi tega ne ve. Komunizem je tako preprost, kot je preprosta ugotovitev, da je dva krat dva štiri. Pravzaprav je še poštevanka preprostejša kot ideja komunizma. Na kaj mislim? Najprej mislim na vrsto zelo preprostih vprašanj.

Ali je na tem svetu po nekaj stoletjih globalnega širjenja kapitalizma polovica svetovnega prebivalstva brez premoženja? Ali si želijo ljudje  več premoženja? Si želijo več zdravja, pismenosti, kakovostne hrane, več socialne varnosti, dostopov do virov, več demokracije, možnosti za sodelovanje, participacijo, izražanje sebe? Če je odgovor na vsa vprašanja preprosti da, potem govorimo natanko o komunizmu. Ta je alternativa. To je vse. Amen.

Komunizem je alternativa in ni različica istega. Je gibanje, kot je rekel Karl Marx. Je družbeno gibanje, je množica prizadevanj ljudi, da bi živeli alternativo. To ni stanje, ni država in ni oblika družbe.

Ljudje so od nekdaj živeli alternativo. Komunizem je zato povsod. Na vsakem vogalu je. Na svetu je komunizma, kolikor hočete, saj so povsod ljudje, ki hočejo živeti alternativo in tudi jo živijo. Torej je tudi komunistov veliko. Pravzaprav jih je kot listja in trave. Zakaj potem trdijo, da ne obstajajo in da komunizma sploh ni, če pa je na vsakem vogalu?

Trdijo lahko samo refleksno ali pa so namenoma cinični. Torej tako, da pri tem ne mislijo. Če bi mislili, bi bilo nekoliko drugače. Še bolj drugače pa bi bilo, če bi brali Marxa.

Ta je že zelo zgodaj, leta 1857, vedel, da bo kapitalizem nekoč v prihodnosti zelo odvisen od vednosti oziroma znanja. Natančneje: od znanosti. Še natančneje: od družboslovne znanosti. Prihodnost, o kateri govori Marx leta1857, živimo danes.

Današnji kapitalizem je tako rekoč absolutno odvisen od mobiliziranja znanstvene vednosti, zlasti humanistične in družboslovne. A to lahko doseže le na poseben način.

Prek medijev. Brez medijev je kapitalizem mrtev. Ne more obstajati, ne more se obnavljati, ne more se reproducirati, ne more mobilizirati znanja, informacij, vednosti in znanosti.

Kapitalizem potrebuje akcijo, gibanje, širjenje, zato se globalizira. Priti hoče v vse kotičke sveta. Priti hoče tudi v ljudi, v njihove možgane. Da bi to dosegel, potrebuje medije, potrebuje komunikacijska sredstva, potrebuje komuniciranje, prenašanje informacij, znanja in sploh vsega.

Še več. Mediji morajo postati dobrina in blago. Informacije morajo postati dobrina in blago. Vse mora biti na trgu. Za denar. Zaradi menjave, zaradi kopičenja profitov in presežne vrednosti. Ki gre v žepe elit.

Ko torej komunicirate, ko klepetate prek naprav, cingljajo cekini v žepih elit, pa tega sploh ne veste.

Kapitalizem torej potrebuje nove in nove komunikacijske naprave, nove informacije, novo znanje, nove medije, nov žargon, nove jezike, nove načine sporočanja, nova in nova sporočila. Vse se mora brezmejno kopičiti in širiti.

V tem je velik paradoks. Ljudje naj mislijo, proizvajajo naj informacije, izmenjujejo naj si jih, ustvarjajo naj znanje, prave ideje, karkoli. Sodobni kapitalizem potrebuje neskončno veliko kreativnih ljudi, ki mislijo, stikajo glave, viharijo možgane ter nenehno ustvarjajo novo in dodajajo vrednost. Pri tem morajo biti čustveno inteligentni, zanimati jih mora umetnost, da znajo razvijati čim bolje nenavadne, drugačne, alternativne tehnologije, tehnična sredstva, naprave, stroje in drugo.

Za kapitalizem so najpomembnejši delavci. Ljudje torej. Ne stroji in ne surovine, temveč živi ljudje, zmožni za delo. Brez njih ni profitov. Ti ljudje morajo imeti znanje, morajo komunicirati, morajo vstopati v medsebojne odnose. A ne na kakršen koli način.

Vstopati morajo natanko na en sam način, in sicer tako, da je vse skupaj profitabilno. Ljudje ne smejo vstopati v odnose, ki niso profitabilni. Tak je kapitalistični aksiom.

Pravzaprav lahko svobodno delajo tudi kaj drugega, toda potem so brez vsega in je vprašanje, kako preživijo.

Kapitalizem ima torej interes, da nadzoruje čisto ves sistem medsebojnih odnosov ljudi in ves sistem njihovega komuniciranja, prenašanja znanja, ustvarjanja znanja, brez katerega ne more obstajati in brez katerega ni profitov. To je šele kapital oziroma premoženje.

Kapitalizem zato potrebuje, kar imenujemo s tujim izrazom komodificiranje. Kaj to pomeni?

Pomeni spreminjanje vsega v blago. Pomeni, da je vse biznis. Danes je tudi najbolj možno kreativno delo biznis. Tudi najbolj odštekana umetnost je biznis. Biznis je tudi komuniciranje, ustvarjanje znanja, biznis je znanost, biznis je prenašanje znanja prek medijev. Kapitalizem spreminja ljudi v blago, v tisto obliko subjektivnosti, ki je najbolj produktivna – za nekatere.

Danes je biznis tudi izražanje čustev, razkazovanje svoje intime in spolih organov, biznis je ljubezen in biznis je prijateljstvo. Preprosto: VSE je biznis. Ničesar ni, česar ne bi bilo mogoče spremeniti v biznis.

Natanko zato kapitalizem spodbuja kreativnost: bodite kreativni in pogruntajte načine, kako bo mogoče spremeniti v biznis tudi to, česar ni mogoče spremeniti v biznis. Današnji kapitalizem najbolj potrebuje: inteligentne ljudi, čustveno inteligentne ljudi, kreativne ljudi, ustvarjalne ljudi, zdrave, močne in lepe ljudi, pismene ljudi, načitane ljudi, ki nenehno nekaj berejo, kognitivno razvite ljudi. Potrebuje ljudi, ki znajo kritično misliti, ki zanjo misliti out of the box, ki so pogumni, drzni in inovativni, drugačni od vseh drugih. Kdor ne zna ali noče kritično misliti, je izgubljen že vnaprej. Kdor ni ustvarjalen, je takisto nepomemben in nepotreben. Kapital hoče kri, življenjske sokove, zato morajo ljudje storiti čisto vse, da iztisnejo iz sebe še zadnje kapljice, še zadnje molekule, še zadnje atome.

Kapitalizem danes potrebuje inventivne, kritične in eksperimentalno nadarjene ljudi bolj kot kadarkoli.

Komunizem pa je alternativa, kot rečeno, ki je ni mogoče ustaviti.