Članek
Priznanje za neoliberalno življenje

Priznanje za neoliberalno življenje

Objavljeno Jan 06, 2016

Isaiah Berlin v knjigi o zgodovini idej (v poglavju z naslovom The Counter-Enlightenment) poudari, da je za razumevanje sveta ali nečesa v njem, na primer posameznikovega vedenja, dobro poznati organsko strukturo družbe. Posameznik se razvija v njej, ne zunaj nje, zato je dober pričevalec. Pričuje zase, pa tudi za družbo. Človek mora 'vstopiti', nadaljuje filozof, v samo življenje oziroma v njegove pogoje, kajti dokler obstaja vsaj spomin na človeka, obstaja tudi pričevanje za samo življenje in njegovo empirijo. In vsaka kultura ima svoje gravitacijsko središče, ki ga moramo spoznati, če hočemo razumeti njen značaj in pomen.


V luči filozofovega razmišljanja se tako lahko lotimo vprašanja, kakšno je gravitacijsko središče slovenske kulture zadnjega četrt stoletja in kaj se dogaja z njo danes, ko dobivajo pripadniki elite visoka mednarodna priznanja, da živijo zgledna neoliberalna življenja, temelječa na tekmovalnosti, neetičnem vedenju in izkoriščanju ljudi. Podvprašanje je kajpak tole: kako je mogoče dobiti priznanje, da živiš neetično, izkoriščevalsko in v bojih z drugimi ljudi, s katerimi naj bi sodeloval?

Čisto na začetku razmišljanja bi lahko rekli, da je slovenska kultura edinstvena na vsem svetu, in ne bi se zmotili. Toda enako lahko rečemo za vsako kulturo. Nobena ni povsem enaka nobeni drugi. Obstajajo torej različne individualne kulture, toda za njihovo razumevanje ne zadoščajo notranji standardi vsake posamične kulture. Presojati jih moramo v razmerjih z univerzalnim, ki je večno in nespremenljivo. Vztrajanje pri partikularnem ima lahko daljnosežne in zelo destruktivne posledice, kajti nikoli ne obstaja ena sama partikularnost, kar pomeni, da lahko pride prav zaradi vztrajanja do sporov, konfliktov in celo uničevanja, kakršnega prinaša vojna.

Ljudje so sicer navajeni razmišljati o posameznih identitetah (oseb, skupin, držav) in se zanašati nanje, kot da so samozadostne, vendar niso. Pravi pomen vsake identitete razumemo šele v razmerjih z univerzalnim, kot rečeno.

V desetletjih od vzpostavitve samostojne države se je slovenska kultura, če kaj takega sploh obstaja, seveda, znašla v pasti, ki jo imenuje Berlin posnemanje modelov. Zavrnitev državnega kapitalizma enega tipa je privedla do brezglavega sprejemanja državnega kapitalizma drugega tipa, to pa je vodilo k izumetničenosti, slaboumnemu, bebavemu in neposrečenemu posnemanju kapitalističnih modelov življenja, ki temeljijo na medsebojnem izkoriščanju, medijskem manipuliranju, profitabilnosti, kopičenju denarja in zavračanju vrednot, kot so poštenje, resnicoljubnost, odprtost, ter degradiranju etike.

Kaj pomeni posnemanje modelov? Pomeni zlasti odrekanje samemu sebi. Človek zaradi posnemanja drugih ni več zvest lastni identiteti, zato jo spreminja, da postaja slaba kopija nekih drugih imaginarnih identitet. Prav je, da dela na sebi, kot se reče, toda delo na sebi ravno ne pomeni posnemanja drugih in se ne more dogajati v imaginarnih svetovih.

Delo na sebi pomeni razvijanje in kultiviranje edinstvenosti samega sebe, pri čemer sebe ni substanca, temveč je forma, oblika. Kultura je zato nujno množica načinov, s katerimi ohranjamo edinstvenost nečesa, to nekaj pa nenehno preoblikujemo, da bi postajali boljši ljudje, kot je že zdavnaj predlagal Aristotel, in sicer v Nikomahovi etiki.

Berlin pravilno ugotavlja, da posnemanje življenja pomeni ugašanje življenja. Življenje namreč je edinstveno, kar pomeni, da ga preprosto ni mogoče posnemati; v tem je njegova univerzalnost. Kdor ga skuša posnemati, dela nekaj nemogočega, zato je lahko že vnaprej prepričan v neuspeh. Pa vendar to ljudje nenehno delajo. Prestrašeni so.

Strah je daleč največja ovira pri kultiviranju življenja.

Strašijo jih. Ljudi. Nenehno jim namreč nekaj jemljejo; počasi, seveda, da se navadijo in da ne protestirajo. Poleg tega jih še priganjajo k delu, da bi ustvarili čim več vrednosti. Za to sicer dobivajo mednarodna priznanja, vendar ta zbledijo spričo empiričnih pogojev življenja v kulturi, ki bi morala biti edinstvena, pa je vse bolj podobna zbirki slabih kopij, popolnoma nepomembnih informacij, zblojenih dogodkov in medijskih poročil o njih, nore aktivnosti ljudi, ki so zmedeni, negotovi in prestrašeni.

Namesto radikalnega protesta proti ustvarjanju slabih kopij imamo opraviti z molkom večine, ki se v najboljšem primeru zadeva z mnenji, s potrošništvom, ki prav podpira uvažanje slabih kopij, z jemanjem antidepresivov in anksiolitikov ter z obračanjem v desno, češ da smo ljudje na tem svetu, da čutimo in čustvujemo, ne pa razmišljamo.

Z ustvarjanjem slabih kopij siromaši celo čustveno življenje ljudi, saj se čustva vse bolj spreminjajo v simulirane oblike, ki se večno ponavljajo. Humoristične oddaje imajo zato smeh že vnaprej posnet, da se človeku še smejati ni treba.

Neoliberalne kopije pospešujejo način življenja, ki ga v prejšnjem režimu kratko malo nismo poznali: nasilni, radikalni individualizem. Vnovič se vsiljuje vtis, da je človek po naravi zlobno, sebično, egocentrično, nasilno in destruktivno bitje.

Res je sicer ravno nasprotno, kot dokazujejo antropološke, psihološke in paleoantropološke študije, pa biološke in druge raziskave, toda v kulturi, v kateri je pomembno kopiranje kopij in simuliranje simulacij, znanje o tem nima nobene vrednosti.

Ljudje so tako samoniklo prepričani, da je vse res. Ozirajo se okoli sebe in povsod prepoznavajo ljudi, ki tekmujejo, so sebični in egocentrični. Vtis je, kot bi živeli v naravnem rezervatu, vtis je, kot bi bili živali.

Tudi znanje o simbolnih svetovih in simbolni naravi ljudi nima nobene vrednosti. Vulgarnost vsakdanjih informacij in podatkov je tako velika, da sproti zatre vsak poskus, da bi se znanje vendarle vsaj širilo, če se že uveljaviti ne more.

Svobode je zato vse manj, čeprav so ljudje po malem prepričani, da svoboda vendarle obstaja. Edina prava svoboda pa je politična, poudarja Berlin. To je najprej osvobojenost od despotskih oziroma arbitrarnih pravil igre, ki se danes imenuje neoliberalni kapitalizem. Seveda je tudi svoboda za novo.

Stabiliziranje neoliberalnega kapitalizma, ki prinaša mednarodna priznanja eliti, ni nič drugega kot posmeh prizadevanjem, da bi razvili nove zamisli, kako živeti skupaj brez elit, brez velikanskih družbenih neenakosti, brez izkoriščanja delavcev in brez izključevanja polovice prebivalcev planeta, ki nima v rokah nobenega premoženja.

Medtem ko razmišljamo o dobrih idejah, dobivajo zastopniki kapitalizma visoka priznanja. Spodbujajo jih, da bi še naprej stabilizirali sistem, ki omogoča eliti bajno bogatenje. Torej jih spodbujajo k nepravičnemu, nemoralnemu, nepoštenemu delovanju, ki krepi, kar naj bi odpravili in presegli. Na koncu bo sistem zopet stabilen, to pa pomeni, da bo elita še bogatejša, navadni ljudje pa bodo imeli še manj premoženja.

Človek, ki ne vidi tega paradoksa, je bodisi slep bodisi sprenevedav. Če je slep, mu ni pomoči, če se spreneveda, je še slabše, saj se človek lahko iskreno spreneveda tudi vse življenje in objektivno prispeva  k zlu, ne da bi se tega sploh zavedal.

 

#Kolumne #Dusan-rutar