Izvedeli smo, da je dobil finančni minister Mramor mednarodno priznanje za svoje delo in postal najboljši evropski finančni minister v preteklem letu. Tisti, ki so mu podelili priznanje, so zapisali, da je pomagal Sloveniji prebroditi krizo oziroma dolgo depresijo, kar avtomatično pomeni, da ni več ne ene in ne druge ter da se lahko radostimo življenja. Dodali so, da je upravičen do priznanja, ker je prispeval k stabilizaciji bančnega sistema. Gospod se je odzval na priznanje z veseljem, nato pa izjavil, da je Slovenija vnovič finančno verodostojna država z visoko gospodarsko rastjo. Izmenjavanje novoreka, vljudnosti, veselja in priznanj pa ima vsaj eno resno težavo, o kateri razmišljam v nadaljevanju.

Najprej se sprašujem, če je vse res tako preprosto, kot se sliši. Zlasti se sprašujem, če je logično, če vzdrži kak resen premislek. Kmalu ugotovim, da ga ne prenese.

V kapitalizmu je razmišljanje teh, ki ga zastopajo, zelo preprosto in linearno. Ko na primer pride do krize, recesije ali dolge depresije, strokovnjaki nemudoma ugotovijo, kaj je vzrok, nato pa predlagajo rešitev. Na primer.

Če ugotovijo, da je za krizo, dolgo depresijo ali recesijo krivo premajhno trošenje, predlagajo – več trošenja. Če ugotovijo, da je vzrok prevelika neenakost med ljudmi, predlagajo – zmanjševanje neenakosti. V prvem primeru dodajo, da bi morala država trošiti več, v drugem predlagajo, naj z davki dodatno obremeni elito.

Zgodba ima prav tako preprosto nadaljevanje. Recimo, da ekonomisti staknejo glave in ugotovijo, da je za krizo krivo prekomerno kopičenje kreditov. Rešitev je v trenutku kot na dlani: država naj stabilizira finančni sektor. Kar je nestabilno, naj torej postane stabilno; kar je premalo regulirano, naj postane bolj regulirano. Lahko pa je tudi obratno.

Zgolj stvar domišljije je, kako bi še lahko nadaljevali. Osnovni princip je vedno povsem enak: ko se dogaja nekaj, kar sproža nenormalna dogajanja, je treba aktivirati procese, da se to ne bo več dogajalo. Če gremo preveč v eno smer, naj bi se obrnili v drugo; zadevo seveda z lahkoto tudi obrnemo. Za to res ni treba imeti doktorata znanosti, saj zadošča zdravi razum.

Pomembno je tudi, da se taki predlogi pojavijo vselej, ko je že zdavnaj prepozno in je treba zmanjševati velikansko škodo. Finančne špekulacije se na primer dogajajo desetletja, pa se nihče ne vznemirja, če odštejemo redke samostojno misleče ljudi. Ko se sesuva vse živo, ko so na kocki celotna gospodarstva držav, je nenadoma na dosegu roke zilijon predlogov in vsi so pametni.

Enako je z neenakostmi. Družbene neenakosti niso od prejšnjega tedna. Nastajajo in povečujejo se desetletja, celo stoletja. Ko dosežejo arbitrarno določeno mejo, nenadoma ugotavljajo, da so prevelike. Toda to je neumnost: v kapitalizmu ni nobena razlika med elitami in vsemi drugimi ljudmi prevelika, kajti kapitalizem vselej mobilizira kompenzatorne procese, da ljudje ne umrejo od lakote in nekako životarijo še naprej.

Ko torej vzklikajo, da so družbene razlike prevelike, je to zgolj moralistično stokanje, saj so vselej prevelike, ker nekateri zaslužijo na račun drugih, obenem pa so tudi vselej premajhne, saj bi kapitalisti, če bi bilo le mogoče, nakopičili še več kapitala – ali pa kar vsega. Ko ugotavljajo, da ljudje premalo trošijo, je to zgolj sprenevedajo, saj ljudje trošijo natanko toliko, kot potrebujejo, ker so racionalna bitja, in toliko, kolikor lahko.

Zapisal sem že, da polovica ljudi sploh nima denarja in premoženja. O kakšnem trošenju potem sploh lahko govorimo?

Tako ali tako se kapital koncentrira v rokah teh, ki ga imajo, kot rečeno. Nihče ne bo preprečil kopičenja kapitala, saj zanj skrbi sam sistem, ne le ti ali oni posamezniki. Dokler bo torej kapitalizem, bo tudi kopičenje kapitala, in dokler bo kopičenje kapitala, se bodo razlike med ljudmi, ki ga imajo, in ljudmi, ki ga nimajo, nujno povečevale. Tak je zakon.

Torej ne bo pomagal noben ukrep, kar pomeni, da so ukrepi zgolj slepilo. V kapitalizmu je namreč vse natanko tako, kot mora biti.

Povedati pa je treba še tole.

Gospod Mramor namreč ni konsolidiral bančnega sistema. Čisto preprosto: to smo storili davkoplačevalci. Mramor nima dovolj denarja, da bi storil karkoli. Šele vsi davkoplačevalci ga imamo dovolj. Torej bi morali dobiti priznanje mi, ne pa gospod Mramor.

Ko pravijo, da je pomagal prebroditi krizo, se takisto motijo. Najlaže je vzeti ljudem, potem pa dobiti priznanje, da si prebrodil krizo. Saj gospod sploh ni bil v krizi, ker ima dovolj denarja, dobi pa še nekaj priboljška za stalno pripravljenost, karkoli že to pomeni; jaz sem na primer tudi pripravljen, pa ničesar ne dobim. V krizi smo vsi drugi, ki živimo z borno mezdo iz meseca v mesec. Mi bi morali dobiti priznanja, da smo prebrodili krizo kljub temu, da so nam vzeli še tisto nekaj malega, kar smo imeli.

V kapitalizmu se torej nagrajuje te, ki zastopajo – kapitalizem. Ne nagrajuje se ljudi, ki predlagajo edino razumno rešitev, ki bi bila dobra za vse ljudi, ne le za elite in srednji razred: družbena lastnina produkcijskih sredstev in komunizem, v katerem ljudje skupaj določajo, kaj bodo proizvajali, koliko bodo proizvajali in kakšno prihodnost želijo imeti.

Michael Roberts ima prav, ko vztraja, da je razmišljanje o socializmu (sam raje govorim o komunizmu) navsezadnje nujno zavezano moralnim oziroma etičnim vprašanjem. Ni ekonomsko, ni politično in ni znanstveno, temveč je natanko etično. 

Družbene neenakosti torej niso nekaj, kar odpravi minister z nekaj ukrepi. Revščina ni muha enodnevnica, ki jo odpravimo z zamahom roke, tako ali tako pa izgine sama od sebe, tudi če ne naredimo ničesar. In bistveni pogoj, ki preprosto mora biti izpolnjen, če sploh hočemo resno govoriti o demokraciji, svobodi, egalitarnosti in enakih pravicah za vse, je, da poslušamo, kaj nam pravi Marx.

Če poslušamo Marxa, zlahka ugotovimo, da znotraj kapitalizma nobena reforma ne bo odpravila nepravičnosti, neenakosti in revščine; dolgoročno jih nikoli ni in jih tudi ne more. Zakaj torej nagrajevati ministra, ki je na plečih državljanov izpeljal nekaj reform in odvzel velikemu številu ljudi pomemben del premoženja, čeprav niso sprožili nobene krize, nobene dolge depresije in nobene recesije?