V teh dneh si ljudje voščijo. Drug drugemu želijo sreče in zdravja. Taka je navada, tak je običaj. Ne govorijo in ne razmišljajo pa o tem, da so njihove želje ter načini njihovega zadvoljevanja določeni že vnaprej. Svobode ni vse več, temveč je je vse manj. Učinki seveda niso zanemarljivi; pravzaprav so obsežni in skrb zbujajoči. Za nekatere je seveda tako, za druge je povsem drugače: srednji razred gleda navzgor k elitam in čaka na priložnosti, da se jim pridruži, obenem pa se eni in drugi skušajo ograditi od revne večine, ki nima ničesar in tudi v prihodnjem letu še vedno ne bo imela ničesar. Taka je osnovna struktura sveta ob koncu leta 2015. Drugo leto bo še slabše; za nekatere, seveda, ne pa tudi za druge.

Živimo namreč v paradoksnih časih. Ljudje, ki pripadajo elitam in srednjemu razredu, imajo na voljo prosti čas, tega pa imajo na voljo tudi ljudje, ki sicer nimajo služb ni sploh nobenega premoženja. In obstaja paradoks, kot je zapisano.

Prosti čas sicer obstaja, vendar je obremenjen z obveznostmi. Človek mora biti prost in se mora sproščati, da je delovno učinkovit. Mora telovaditi in mora skrbeti za svoje zdravje. Ne sme lenariti in ne sme zapravljati časa, saj je čas denar. Kdor zapravlja čas, zapravlja denar, to pa moralno ni sprejemljivo. Se ne spodobi. Ko nima človek nobene obveznosti, so na vrsti obveznosti prostega časa. Izpolnjevati jih mora, kot se pač izpolnjuje obveznosti. Nobenega vprašanja ne more biti, ali je obveznosti treba izpolnjevati ali ne. Ljudje jih izpolnjujejo, kar pomeni, da so spontano ubogljivi in da se spreminjajo v krotka telesa, kot bi rekel Foucault. Ne protestirajo in se ne jezijo. V resnici se po malem veselijo, da imajo na voljo vse možnosti za izpolnjevanje obveznosti.

Teh bi bilo lahko še več. Kapitalizem je namreč nenasiten. Proizvajati je treba več in več dobrin in storitev. Ko so na voljo, jih je kajpak treba porabiti, potrošiti, da jih lahko zamenjajo nove.

Tako se ne spodobi, da bi imel človek avto dvajset let. Ali celo vse svoje življenje. Moralno je nesprejemljivo, da bi imel telefon pet let ali morda celo deset. Zamenjati ga mora vsakih nekaj mesecev. To je stvar morale in skrbi zase. Kdor ne zamenja telefona vsakih nekaj mesecv, ne skrbi dovolj zase in je moralno oporečen.

Zase je treba nenehno skrbeti. Skrbeti je treba na predvidene načine. Ob tem spoznanju moramo vnovič premisliti koncept ideologije.

Ideologija ni lažna zavest, ni zmota in ni iluzija, temveč je vrsta mnenj, je množica vrednot in je množica praks vsakdanjega življenja. Kljub temu ljudje ne vedo ničesar o razrednem boju in o načinu, kako notranje kontradikcije kapitalizma določajo ideološke prakse, ki jih domnevno spontano in svobodno živijo.

Ko razmišljamo o družbenih razredih, razmišljamo o razrednih bojih in političnih konfliktih. Ne razmišljamo o ravnovesjih, naravni harmoniji, sreči in dobrem počutju vseh različnih ljudi, ki tvorijo družbo kot celoto.

Objektivnost sveta, v katerem živimo, ni harmonična in ni enotna, kot poudarja Alain Badiou v razmišljanju o sodobnih oblikah ideologij (cf. Alain Badiou, Concerning the Dominant Ideologies of the Contemporary World). Ralnost je razcepljena, je razdeljena, je razpokana. Ustvarja jo sam razredni boj, ki je obenem konstitutiven za kapitalizem.

Ne obstaja kapitalizem brez razrednega boja. Ne more imeti človeškega obraza in ne more biti prijazen. Ljudje, ki skrbijo zase, da bi mu bili čim bolj prilagojeni, so zgolj ovce, ki jih vodijo v klavnico.

Zapisano lahko ponazorim takole. Posamezniki so medsebojno različni in skrbijo vsak za svoje telo. To delajo na organizirane načine, ki so kolektivni, sistemski. Vsak na svoj način vstopa v sistem in po njegovih navodilih skrbi za lastno dušo oziroma za svoje telo.

Tu pa se zatakne, oziroma bi se moralo zatakniti. Badiou namreč poudari, da ne more obstajati ena sama ideologoja, saj morajo obstajati tri. Obstaja prevladujoča ideologija vladajočega družbenega razreda, obstaja podrejena, proletarska ideologija, in obstaja ideologija srednjega razreda. Še nekoliko drugače: obstajata konservativni ideologiji in obstaja revolucionarna ideologija.

Prevladujoča konservativna ideologija ščiti, varuje mnenja, interese, vrednote in vse drugo vladajočega oziroma srednjega razreda. Čisto nobenega zadržka tako ni za razmišljanje o kapitalizmu in komunizmu.

Ko govorimo o ideologijah, na primer o predstavljenih treh, mislimo na partikularnosti, ne na univerzalnosti. Razredni spopad zato poteka najprej na ravni treh partikularnosti, potem pa tudi na ravni, ki jo zaznamujejo odnosi med partikularnim in univerzalnim.

Razredni družbeni spopad je torej nujno spopad med partikularnim in univerzalnim. Delavci se zato ne spopadajo z lastniki kapitala, da bi prevladala njihova ideologija, temvem se trudijo artikulirati samo resnico družbenega življenja; taka je pravzaprav njihova sveta dolžnost, kajti za resnico sveta ne bodo poskrbeli niti pripadniki srednjega razreda niti elite, saj to preprosto ni v njihovem interesu.

Obstaja še en paradoks. Danes je pravladujoča ideologija izrazito materialistična, obenem pa je neposredno prepletena in podprta z znanostjo. Materialistična zadovoljstva ljudi so zato otipljiva in izmerljiva. Na tem ni ničesar idealističnega, abstraktnega ali vesoljskega. Ko si ljudje kot po navadi zaželijo nečesa, si želijo nekaj, kar je prav tako otipljivo, predvideno in izmerljivo.

Materializem sodobne prevladujoče ideologije je podprt z denarjem, je povezan z denarjem in je v vsakem smislu odvisen od njega. Ljudje to zelo dobro vedo. Tudi to je zelo konkretno in izmerljivo. Kdor ima denar, poudarja Badiou, ima tako neposreden dostop do univerzalnega trga, ki je brezmejen. Pomemben je natanko dostop; kdor ga nima, je izgubljen.

Ali to pomeni, da so revolucionarji idealisti? Je znanost na strani materialistične ideologije, ki prevladuje na vsem svetu? Kaj pravzaprav prevladuje?

Prevladuje oligarhija, ki ima v rokah večino vsega premoženja. Polovica ljudi nima v rokah nobenega premoženja, kar pomeni, da nima denarja, nima premoženja in nima dostopa do globalnega trga. Tak dostop pa ima srednji razred, ki ga predstavlja 40 % prebivalcev. Ta ima v rokah nekaj malega premoženja, zato ima tudi dostop do trgov.

Ko si te dni ljudje želijo sreče in zdravja, delajo tole. Polovici ljudi ni treba ničesar želeti, ker tako ali tako nima dostopa do trgov, zato želje preprosto ne pomagajo. Eliti takisto ni treba želeti ničesar, ker tako ali tako že ima vse.

Srednji razred ima dostop do trgov, zato mu je smiselno želeti to in ono. Sestavljajo ga ljudje, ki sprejemajo prevladujočo ideologijo elit. Ta zajema individualne svoboščine, skrb zase in vse druge materialistične zadeve tega sveta.

Zajema tudi postavljanje bodečih žic, kajti srednji razred in elita ne želita imeti ničesar skupnega z revno polovico svetovnega prebivalstva. Ideologija srednjega razreda ni isto kot ideologija elit, obema pa je skupno zavračanje revnih ljudi, beguncev, tujcev, manjšin in drugih ljudi, ki nimajo premoženja.

Tako je na tem svetu in še naprej bo enako.