Ljudje verjamejo v obstoj objektivne realnosti. In imajo prav. Glede nje se ne motijo. Objektivna realnost namreč res obstaja, vendar zadeva ni tako preprosta, kot mislijo, oziroma kot bi radi verjeli. Ni namreč čisto res, da kratko malo odprejo široko oči in jo zagledajo v vsej njeni sijoči objektivnosti. Zgoditi se mora še nekaj, kar pa ni tako zelo preprosto; pravzaprav je zelo zahtevno.

Stephen Jay Gould nam ponuja dobro lekcijo, ki je sicer čisto po naključju zelo aktualna v teh zatohlih krajih. Mislim na domnevo o obstoju dveh spolov, moškega in ženskega, o čemer je bilo v zadnjem času veliko rečenega, pa malo povedanega.

Objektivna narava obstaja, pravi Gould v knjigi z naslovom Full House: The Spread of Excellence from Plato to Darwin, toda z njo se lahko pogovarjamo le skozi simbolne strukture – na primer skozi taksonomije. Spoznanje sicer ni povsem novo, je pa zagotovo radikalno, kar pomeni, da terja od ljudi pomembno spremembo v načinih razumevanja realnosti.

Zdravi razum je tako spontano prepričan, da obstajata dva spola. Poglejmo, če domneva zdrži resen premislek.

Ljudje spontano odprejo oči in vidijo, da se človeška bitja delijo na moške in ženske. Pa res to vidijo ali se jim samo dozdeva, da vidijo?

Vidijo le skozi taksonomije, kot rečeno. Torej je dobro pogledati, kako je z njimi, kako nastajajo, kako se širijo med ljudmi in kako izginjajo na smetišču zgodovine, saj niso večne. Če so že izginile, vidijo le preteklost, nekaj, kar ne obstaja več.

Morda se nam zdi, da je delitev na moške in ženske permanentna oziroma stalna, da je torej večni naravni izraz delitve človeških osebkov, toda model dveh spolov (two-sex model) je skorajšnjega datuma, poudarja Gould. V Zahodni civilizacij se pojavi in prevlada komaj nekaj stoletij nazaj, kar pomeni, da je dobro in koristno pozanimati se, kako ljudje večino časa, odkar obstajajo in se zavedajo lastne eksistence, razumejo svoj spol.

Od klasičnih časov do renesanse ljudje namreč sprejemajo one-sex model, model enega samega spola, kar pomeni, da se človeška telesa razporejajo vzdolž kontinuuma, od preprostih zemeljskih ali pritlehnih oblik do visoko idealiziranih in nedosegljivih oblik, do katerih imajo dostop le bogovi (ibid., str. 31).

Niti približno torej ni res, da vselej obstajata dva spola. Ne le zato, ker ljudje tako verjamejo, temveč predvsem zato, ker njihovo razmišljanje potrjuje sama empirija, glede katere se lahko prepriča čisto vsak človek, če le malo razmisli. In prav tako ne drži, da ljudje od nekdaj trdijo, da obstajata dva spola. Pravzaprav skoraj ves čas vztrajajo pri kontinuumu. Spolov je zato, preprosto rečeno, veliko, pa čeprav se nam zdi, da sta samo dva.

Šele v zadnjih stoletjih v Zahodni civilizaciji, ne pa tudi drugje po svetu, počasi prevladuje model dveh spolov. Seveda se je dobro vprašati, kako je to mogoče, zakaj se to dogaja, zakaj se ne dogaja drugje po svetu, kateri dejavniki omogočajo tako prevlado, ki očitno ni naravna, temveč je zgodovinska in naključna.

Dejstvo, da določena razlaga spolov nekaj časa prevladuje, še ni nikakršen dokaz o napredku ali razvoju razumevanja spolov. Ni namreč res, da se svet ves čas razvija, in še manj je res, da se razvija tako, da bi zadovoljil naša pričakovanja. Zamisel o razvoju je precej kompleksnejša, kot verjame naša vsakdanja zavest, zlasti pa razvoj ni linearen.

Tak ni, ko opazujemo naravne pojave, enako pa velja, ko se ukvarjamo z zgodovinami človeških eksistenc in načinov bivanja.

Darwin na primer sploh ni maral za besedo evolucija, ki jo nekateri ljudje razumejo kot sinonim za razvoj. V prvi izdaji knjige Origin of Species je tako ni mogoče zaslediti. Po dolgem premisleku sem ugotovil, da ne obstaja notranja tendenca k razvoju, je zapisal v pismu paleontologu Alpheusu Hyattu (cit. po Gould, ibid., str. 86). Evolucija torej ni razvoj, pomeni pa spremembe in prilagajanje lokalnim razmeram.

Ljudje se seveda od nekdaj delijo tudi v dve veliki skupini, moški in ženske, toda obstaja eno samo idealno ali arhetipsko telo, poudarja Gould (ibid.), medtem ko se realna človeška telesa (aktualni posamezniki in aktualne posameznice) razporejajo vzdolž kontinuuma.  

Zlahka se torej prepričamo, da ljudje težijo k razmišljanju o idealnih tipih, ki jih lahko razumejo kot norme in tudi jih razumejo. V tem še ni nobenega problema; ta nastane, ko ustvarijo protokole, ki naj bi se jih strogo držali, ko torej začnejo nekateri ljudje uveljavljati moč in dokazovati, kako bi moralo biti. Takrat se začne drama, kajti različni moški naj bi postali ta moški, različne ženske naj bi skušale postati ta ženska. Izgubi se normalna naravna variabilnost in številni ljudje zgolj trpijo, ker ne morejo doseči norme, tudi če se trudijo na vso moč.

Posamezniki torej tvorijo množice, toda vsak posameznik je nepopoln in predstavlja odstopanje od idealne oziroma zamišljene norme. Obstajajo zgolj razlike in noben posameznik se ne more približati tako postavljenemu idealu, ki zato dobesedno ne obstaja, oziroma obstaja le kot fikcija.

V naravi imajo primat variacije, ne pa tipi, kot zmotno mislijo ljudje. Sklicevanje na naravo je zato zgrešeno, če nimamo v mislih zapisanega. Res pa je, da se nekateri ljudje v razmišljanju o številu spolov sploh ne sklicujejo na naravo, temveč na Boga, ki da je ustvaril dva spola.

Sklicevanje na Boga je še slabše kot sklicevanje na naravo, ki jo ljudje premalo poznajo, kajti prav narava nasprotuje temu, kar naj bi Bog domnevno ustvaril. Problem je tudi ta, da je Bog moral ustvariti naravo, saj ta ni mogla nastati neodvisno od njegove volje.

Če torej zares želimo razumeti naravo, potem se je zelo dobro držati objektivnega spoznanja, ki ga Gould zapiše takole: tendence so abstrakcije, variacije so realnost (ibid., str. 36).

Sem torej posameznik, aktualna živa oseba. Nisem abstrakcija, nisem idealizirani tip, nisem arhetip, utelešeno povprečje, še manj sem izmišljotina levičarskih teoretikov, ki naj bi si izmislili spole. Sem konkretna oseba, singularna, neponovljiva, enkratna in vredna vsega spoštovanja.

Verjamemo v normalno distribucijo in jo slavimo, češ da so v njej navzoče tudi prave vrednosti, toda narava zelo redko ustreže našim pričakovanjem. In problem ni v naravi, temveč je v naših pričakovanjih.

V tej perspektivi je zelo dobro vračanje k naravi, ki pomeni vračanje h kontinuumu in k variabilnosti.