Ugotavljanje, da Slovenija po četrt stoletja obstoja še vedno ni druga Švica, je nepotrebno in zavajajoče. Slovenija namreč že nekaj časa je druga Švica – za nekatere. Če mislimo na bogastvo, ga imajo nekateri toliko, da si lahko privoščijo silvestrsko pojedino za nekaj tisoč evrov, še pred tem pa se z zasebnim letalom odpeljejo na kako razkošno lokacijo. Za vse druge pa tako ali tako nikoli ni bilo resno mišljeno, da bodo živeli bogato, razkošno ali vsaj kakovostno, če že bogato ne morejo.

V teh dneh pa poslušamo politike govoriti tudi o pomenu narodne enotnosti in o zgodovinskih prelomnih trenutkih. Ne poslušamo le, da še nismo Švica in da nekoč vendarle bomo, ali kako potrebujemo drug drugega in državo, temveč poslušamo še o veliki politični in zgodovinski temi, ki je sicer priročna zamisel, kadar želi kdo opozoriti na stanje narodove zavesti, če ta izraz sploh kaj pomeni, seveda. Zdi se, kot da je ob takem dnevu, kakršen je 26. december, o tem preprosto treba govoriti, pa če to komu kaj pomeni ali pač ne. Ne obstaja objektivna potreba po takem govorjenju.

Kljub temu obstaja vsaj en objektivni razlog zanj, razlog, ki je na prav poseben način povezan natanko s tem, o čemer te dni niste slišali niti besedice, čeprav gre za zelo aktualno zgodovinsko prelomnico, ki nastaja zaradi podnebnih sprememb, za katere ni mogoče reči, da so muha enodnevnica, poleg tega pa nimajo nobene resne zveze z željo, da postane Slovenija končno druga Švica.

Danes sem na primer smučal v Alpah na višini 1600 metrov, zunaj pa je bilo plus 11 stopinj Celzija; nekateri so se sprehajali v kratkih rokavih. Za jutri jih vremenoslovci napovedujejo plus 12. Vprašanje ni, ali narod ve, kaj hoče v teh prelomnih zgodovinskih trenutkih, saj narod ni subjekt, ki bi mu lahko pripisali zmožnost za vednost, vprašanje je, ali se konkretni politiki in korporativni lastniki kapitala sploh zavedajo, kaj v resnici pomenijo podnebne spremembe, in ali vedo, da Slovenija bržčas prav zaradi njih nikoli ne bo podobna Švici, karkoli že to pomeni.

Podnebne spremembe so prav gotovo ključna tema sodobnega življenja in morda bi lahko rekli, da je tema številka ena za generacijo mladih ljudi in za generacijo, ki se rojeva prav v tem času.

Za nadaljnje razmišljanje je vnovič dobro prebrati kako knjigo.

V čudoviti in inteligentni knjig z naslovom Youth and Disability avtorica Jenny Slater prepričljivo pokaže, da je naše vsakdanje razumno delovanje in vedenje vse bolj zavezano temu, kar je imenoval Michel Foucault prenašalci moči. Taki prenašalci so posamezniki, ki v sodobnem svetu z obema rokama sprejemajo neoliberalno mantro o svobodnih neodvisnih posameznikih. Skušajo jo tudi živeti, živijo pa jo tako, da se briga vsak zase, za svoj biznis. Nekaterim tudi uspe, zato so brezmejno bogati.

V resnici bi se morali brigati za podnebne spremembe, ne za biznis, kajti podnebne spremembe bodo vse bolj naddoločale logiko vsakega možnega biznisa; po ocenah strokovnjakov nas vsako leto stanejo od 180 do 300 milijard dolarjev. In če ima izraz narodna enotnost sploh še kak pomen, potem ga določajo prav podnebne spremembe. A o tem, kot rečeno, v teh dneh ne slišite niti besedice. Poslušate zgolj truizme.

Prav tako poslušate velike zgodbe o vzgajanju mladih ljudi. Zdi se, da jih čisto vsi vzgojitelji, učitelji in starši vzgajajo za: egalitarnost, solidarnost in bratstvo; za ideale oziroma za maksime, principe in univerzalno; za vrednote, pošteno delo, prijateljstvo in ljubezen.

Zdi se, da je vse v najlepšem redu, le snega je premalo. Empirično dejstvo pa je, da jih vse bolj vzgajajo za neoliberalno mantro, za novorek, za žargon in seveda za kapital, ki je neposredno povezan z dejstvom, da je snega premalo.

Domnevno vzgajajo za vse to, kar je nesprejemljivo za neoliberalizem, ki ne prenese neodgovornih ljudi, sebičnih ljudi, pohlepnih ljudi, ljudi, ki grabijo kapital zase. Vzgajajo za odrasle ljudi, ki se vedejo razumno in prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, saj se zavedajo, da vzrokom vselej sledijo posledice. Vzgajajo tudi za življenje v srečnih družinah, v katerih imajo otroci prave očete in prave matere. Ne vzgajajo za šolsko delo brez discipline, ne vzgajajo za to, da dobijo otroci vse, ne da bi se morali za karkoli potruditi, ne vzgajajo za  podivjano in perverzno vedenje, ne vzgajajo za pravice brez odgovornosti, ne vzgajajo za življenje v občestvih brez nadzora.

Vzgajajo za trdo delo, disciplino, osebno odgovornost, samostojnost, pravičnost, moralo, etiko in zlasti za vrednote, kot rečeno. Vsak otrok naj bi tako postal odgovoren odrasli človek, ki zna skrbeti zase in si pomagati. Vzgajajo tudi za to, da bi bili odrasli ljudje, zdaj otroci, dinamični in aktivni – znotraj svobodnih trgov, seveda. Učijo jih, da so lahko aktivni le na trgu, ne pa tudi zunaj njega.

Če vse zapisano tudi drži, se zastavlja elementarno in nadvse preprosto vprašanje. Od kod potem štala in kaj jo ohranja, če so vsi tako dobro vzgojeni in živijo v takih družinah, kakršne morajo biti, oziroma so take, kot se spodobi?

A bodimo resni.

Zgodovinska odgovornost, ki ni odgovornost do kapitala, terja nekaj povsem drugega in zelo drugačnega. Terja prekinitev s kapitalističnim življenjem, ki pomeni zlasti brezmejno trošenje vsega, predvsem pa energije. Terja tudi prekinitev z vzgajanjem za poslušne državljane, dobre potrošnike, politično korektne posameznike, ki nenehno sklepajo kompromise, so konservativni, razumni, poslušni in zlasti molčeči.

V tej perspektivi je izjemno pomembno vprašanje, na katerega opozori Jenny Slater. Ko razmišlja o posameznikih, ki veljajo za drugačne od vseh drugih, se vpraša, kdo sploh so ti vsi drugi.

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je preprost: vsi drugi sploh ne obstajajo. Obstajajo konkretni posamezniki in vsak je drugačen od vsakega drugega. Zakaj potem govorijo o vseh drugih? Zaradi zastraševanja. Vzgoja otrok je polna takega zastraševanja.

Vzgajanje za univerzalnost ne pozna enih in ne pozna drugih. Zanj so ljudje različni. V odnosu do univerzalnosti je vsak posameznik soočen z istim – na različen način, seveda. Temelj za egalitarnost, solidarnost in bratstvo prepoznavamo prav v tem. Ne gre za nikakršno narodno enotnost, temveč gre za preseganje take zamišljene enotnosti, saj gre za univerzalnost in povezovanje z vsemi ljudi oziroma z vsakim človekom, ki zmore preseči lastno partikularnost. Pravzaprav gre kar za univerzalno povezovanje z vsemi živimi bitji na tem planetu; večina utegne zaradi podnebnih sprememb preprosto izumreti.