Knjigo na primer zakurimo tako, da jo polijemo z vnetljivo tekočino, pritaknemo vžigalico, nato pa preprosto počakamo, da zgori, saj ni iz železa. Na koncu se lahko tudi prepričamo, da je res zgorela, in sicer tako, da pobrskamo po ostankih knjige, da bi ugotovili, kako je z materijo in z atomi, iz katerih je bila narejena. Oni dan so nekaj podobnega skušali narediti s precej debelo in zelo kakovostno narejeno knjigo, ki jo je moral nekdo kupiti, saj ni zastonj. Zaman so se trudili in trudili, saj je bilo očitno, da ne bodo mogli zažgati niti ene same uboge papirnate knjige. Videti je bilo, kot da ne vedo, kako zakuriti knjigo, kar je res nenavadno, saj to ve vsakdo, na trenutke pa se je tudi zdelo, da je sama knjiga zares iz železa ali pa je celo začarana in se jim upira ter obenem dokazuje, kako ubogi v duhu so. Nazadnje so jo odvrgli v koš, kamor sicer mečemo smeti, ker kratko malo niso vedeli, kaj naj še storijo z njo.

Govorim o knjigi zgodovinarja Boža Repeta o Milanu Kučanu, ki je bil prvi predsednik novoustanovljene države Slovenije. Še dvajset let pozneje nekateri ne morejo prenesti, da se njegovo ime pojavlja v javnosti, še več težav pa imajo, to je zelo očitno, s knjigami, ki so sicer namenjene branju, kar ve že vsak šolar. V resnici imajo veliko težav sami s seboj, kajti v naprednem svetu XXI. stoletja preprosto ne sežigamo knjig, temveč jih beremo, pa čeprav se ne strinjamo z njihovimi avtorji. Z njimi se namreč pogovarjamo, ker nismo živali in nismo ravnokar prišli iz džungle, ali pa jih preprosto ignoriramo, če nam na primer njihove ideje niso všeč. Smo simbolna bitja, ki znamo misliti in se znamo pogovarjati, kar pomeni, da zamisli potrebujemo tako, kot potrebujejo ribe vodo. Vse to je zelo preprosto, vendar zapisano še ne pomeni, da so ga dojeli vsi ljudje. 

Kurjenje knjige o Milanu Kučanu ni zgolj barbarsko početje, temveč je tudi simbolno nasilje nad tem, kar zastopa. Uničevanje knjige zato pomeni tudi poskus uničenja simbolnih razsežnosti sveta oziroma domovine, v kateri živimo. Če je bilo nekoč še mogoče verjeti, da imamo Slovenci in Slovenke nekaj skupnega, je po tem dejanju dokončno jasno, da živijo med nami teroristi, ki so pripravljeni iti preprosto do konca. Danes so skušali zakuriti zgolj knjigo, jutro bodo morda skušali zakuriti kar samega avtorja, kot so to nekoč počeli drugi predstavniki ta črnih, kot jih imenuje moj znanec.

Nekoč se je zdelo, da pripadniki družbene elite vedo, kako naj bi potekalo novo življenje ljudi v samostojni Sloveniji. Takrat verjetno ni bilo človeka, ki bi slutil, da bodo na teh tleh nekoč kurili knjige, kot so jih kurili v srednjem veku. A zdelo se je le za kratek hip, kajti že v naslednjem trenutku je bilo jasno, da ne vedo, kako naj bi živeli, to pa je pomenilo, da se predvsem zgledujejo po Zahodnem neoliberalnem svetu in tamkajšnjih načinih življenja ljudi, ki pa jih niso verno orisali tukajšnjim prebivalcem. Nekateri so sicer vedeli, kako je na Zahodu, večina pa je bila voljna slediti novim gospodarjem, ki so tudi vedeli, vendar je bila njihova vednost nenavadna. Če so dobro vedeli, kako je na Zahodu, ne bi smeli na vrat na nos sprejeti vsega, kar je neoliberalističnega, saj je tako življenje izkoriščevalsko, če pa niso dobro vedeli, bi morali prepustiti odločitev za nadaljnje življenje drugim, ki so to vedeli bolje od njih. Tega niso storili, ker so hoteli na hitro postati bogata elita, zato so objektivno krivi. 

Michel Foucault je avtor, ki ga danes, četrt stoletja pozneje, s pridom uporabljamo za razumevanje te zablode in prevare, za katero so ljudje že plačali visoko ceno, še višjo pa bodo plačali v prihodnosti. Prav Foucault je namreč eden tistih redkih avtorjev, ki razume, da je v vsakem občestvu proizvodnja diskurzov nadzorovana, selekcionirana, organizirana in redistribuirana preko določenega števila procedur, katerih funkcija je nadvse preprosta: funkcija procedur je, da ohranjajo njeno moč in jo branijo pred nevarnostmi, vzpostavljajo nadzor nad dogodki ter tajijo njeno okorno, mogočno materialnost. Tak je red diskurza, kar je tudi naslov Foucaultovega predavanja, ki ga je imel na Collège de France leta 1970. Njegove besede dobesedno pojasnjujejo, kaj se je dogajalo zadnjega četrt stoletja v tej državi, ko je elita na veliko uvažala neoliberalni kapitalizem in prepričevala ljudi, naj ostanejo mirni, češ da bo še vse v redu.

Saj je tudi bilo v redu, le da je treba povedati, za koga je bilo in za koga ni bilo.

Zelo natančno lahko analiziramo in opišemo procedure, o katerih govori Foucault. Enako lahko rečemo za besednjak oziroma novorek, ki se je počasi zalezel v vse pore življenja in ga danes razjeda od znotraj. Poskus sežiganja knjige o Milanu Kučanu, ki smo ga videli pred nekaj dnevi, je zgolj pika na i, materialni dokaz vračanja v srednji vek, za katerega skrbijo ljudje, ki so zelo zainteresirani za tradicije. Nikakor ni nepomembno dejstvo, da so na primer v XVII. stoletju papeži in drugi elitni predstavniki korporacije vedno znova ukazali prav zažiganje knjig, pa tudi ljudi. Tudi v teh krajih, seveda.

Ni naključje, da sežigajo knjige, saj vedo, da so ideje ali zamisli nevarne za vsaka oblastna razmerja, ki prav njim omogočajo lagodno življenje. Še bolje je zakuriti avtorja, kajti živ avtor lahko napiše novo knjigo.

Pred četrt stoletja nismo govorili o javnem sežiganju knjig, ki nam niso všeč, saj smo verjeli, da bo demokracije v novi državi veliko in da bo lahko vsakdo nekaznovano povedal, kar bo hotel. Če bi takrat vedeli, da bo dovoljeno zgolj govorjenje o neoliberalizmu, bi bilo morda drugače. In nihče ni javno govoril, da kapitalizem, na katerega so nas navajali, ne prenese demokracije. Navajali so nas tudi na žargon o svobodnem trgu, toda ta sploh nikoli ni obstajal. Verjetno so tudi sami verjeli v pravljice o svobodnem globalnem trgu, ni pa nujno, da so verjeli. Pravzaprav obstaja določena verjetnost, da je šlo zgolj za propagando. Elita namreč ne potrebuje resnice, ljudje pa so tudi pripravljeni verjeti v iluzije, kot je pokazal Freud.

Svoboda nikakor ni potrebna, saj zadošča iluzija, da obstaja; dovolj je, da ljudje verjamejo vanjo.

Rojevanje nove države je torej spremljala okorna in mogočna propaganda, o kateri govori Foucault. Navadni smrtniki naj bi tako začeli verjeti, da je kapitalizem dober za vse ljudi, da ima prijazen obraz in da omogoča svobodo, saj naj bi jo potreboval tudi sam.

V kapitalizmu kajpak ni nobene svobode, saj je zgolj tekmovanje. Kdor je prisiljen tekmovati z drugimi, ne more biti sočasno še svoboden. Morda je svoboden, da tekmuje, to pa je tudi že vse. Na srečo imamo na voljo logiko, ki nam pomaga razumeti resnična stanja stvari.

Knjige lahko kurijo, lahko kurijo tudi ljudi, toda vedno se bo našel vsaj en človek, ki bo napisal vsaj eno novo knjigo. Življenja preprosto ni mogoče ustaviti.