Najvidnejši predstavnik vlade te dni zatrjuje, da referendumski izid ne pomeni nezaupnice vlade. Zlahka ugotovimo, kako pristopa k razlaganju rezultatov. Te je namreč mogoče razlagati na več načinov. Ne zaradi interesov posameznikov, temveč zato, ker je podatke in dejstva tudi sicer pogosto mogoče razlagati na več različnih načinov. Če se torej bojiš interpretacije ali razlage, zatrjuješ nasprotno od nje. Razlika je pomembna: zatrjevanje ni isto kot razlaganje. Je pa naporno živeti z ljudmi, ki se vedno znova bojijo interpretacij realnosti in ne vedo, da je razlag skoraj vedno več kot ena sama.

Tako je narejena realnost, taka je njena narava. V njej je vselej tudi nekaj posebnega, kar imenujemo brezno, zato nobena realnost ni identična s seboj. Zapisano ima izjemno pomembno nadaljevanje na področju aktualnega vsakdanjega življenja. Ali kot je zapisal sveti Pavel v pismu Galačanom (2,19 - 20): Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.

Narava realnosti je, da eksistenca že sama po sebi označuje odstopanja od stanj, ki jih označujemo z besedo ravnotežje, ravnovesje. To pomeni, da ljudje obstajamo, živimo le tako, da nenehno odstopamo od ravnotežij, da nas nekaj meče iz ravnotežij ali pa se mečemo kar sami, ker imamo svobodno voljo. Ali kot piše Ward Blanton v knjigi Materializem za množice (A Materialism for the Masses): vse pomeni odstopanje od ravnotežja razen Niča oziroma Identitete. Kdor je zares razsvetljen, se tega zaveda, zato se ne obnaša kot oni predstavnik vlade, ki zgolj nekaj samodejno zatrjuje, ničesar pa ne pojasnjuje. Pojasnimo torej izide referenduma še enkrat iz drugega zornega kota.

Ljudje samodejno povezujejo politične dogodke, in referendum je eminentno politični dogodek, s pripadnostjo levi ali desni politični strani. Več kot milijon ljudi na nedeljski referendum sploh ni odšlo, kar pomeni, da obstaja tudi tretja stran, to pa potrjujejo tudi volitve in prejšnji referendumi. V Sloveniji zato ne obstajata samo desna in leva politična opcija, ne obstajajo samo tisti, ki so v sredini in nočejo spadati nikamor ali pa se premeščajo na levo ali desno, kakor jim pač ustreza, temveč obstajajo tudi ljudje, ki preprosto ne zaupajo nikomur in ne verjamejo v kakršne koli spremembe oziroma odstopanja, kar je problematično samo po sebi.

Kaj torej pomeni izid referenduma? Vsekakor pomeni zmago teh, ki jih navadni ljudje imenujejo ta črni; tako jih imenuje tudi moj znanec. To so ljudje, ki se jim človek ne sme zameriti. Tako razmišlja moj znanec, razmišljajo pa tudi drugi ljudje, saj dobro vedo, kaj pomeni reči, da se nekomu ne smeš zameriti; pomeni, da imaš same težave, če se zameriš.

Če so torej eni zmagali, so drugi nujno izgubili. Kaj so izgubili? Spontana vsakdanja zavest ima dober odgovor na vprašanje: izgubili so glasove, saj jih nasprotniki niso poslušali, več kot milijon ljudi pa je celo povsem brezbrižnih do njih, saj niti na volišča niso odšli. V svetu, v katerem je glavno tekmovanje za glasove, je to kajpak zelo pomembno.

Nasprotniki ta črnih so kajpak levičarji. In v politiki je natanko tako kot v vsakdanjem življenju: človek se mora nenehno odločati in postavljati na to ali ono stran. Sedaj pa pride na vrsto najboljše.

Kant je dokazal, da bi moral človek v vsakdanjem življenju želeti zase najboljše oziroma to, kar je dobro po sebi. V politiki ni nič drugače. Krepostno vedenje bi moralo biti tam še bolj doma, saj naj bi bili politiki vzorniki, ker je politika procedura resnice.

V resici niso, zato jih ljudje pogosto ne marajo, ker jih zaznavajo le kot pohlepne povzpetnike, hlastajoče po denarju in oblasti.

Najboljše je tisto, kar je univerzalno. To po definiciji presega interese tega ali onega posameznika. Ko govorimo o pravicah ljudi, govorimo o univerzalnih pravicah. Torej te veljajo tudi za geje in lezbijke.

Vlada se mora postaviti na stran, ki zagovarja univerzalno. Če se ne postavi, je objektivno pristranska in zato ni vredna, da je še naprej oblast. Ljudje to vedo, ker imajo moralni čut za pravičnost, na katerega se tudi zanašajo.

Če torej Cerar in njegovi trdijo, da referendumski izid ni nezaupnica vladi, se preprosto motijo. Najhujše, kar se jim lahko zgodi, pa je, da se tega niti ne zavedajo. Oblast, ki se ne zaveda lastnih zmot, je kajpak še manj vredna, da je oblast, kot sicer.

Novi materializem, o katerem sem spregovoril včeraj, je že na delu. Saj je vedno, kajti ljudje smo v odnosih z univerzalnim, pa če se tega zavedamo ali ne. Jezus in sveti Pavel sta se tega dobro zavedala, zato nadaljujem z njuno zgodbo, ki je še bolj aktualna v teh dneh, ko se zdi, da so vsi ljudje spontano kristjani, čeprav so predvsem potrošniki, za Jezusa in svetega Pavla pa jim je čisto vseeno.

Marx je vztrajal pri ideji kontingence, ki jo je razumel na ustrezen način: drugačno življenje je objektivno mogoče. Pojasnjevanje sveta na način, ki stavi na vzroke in posledice, je vsekakor treba dopolniti z zamislijo o kontingenci. Natanko v tej perspektivi je mogoče misliti človekovo svobodo, ki presega potrošniško izbiranje med objekti. Jezus in sveti Pavel sta to vedela.

Človek je zares živ šele takrat, ko postane subjekt življenja, ki ne more umreti. Z drugimi besedami: človek zares zaživi, ko spozna, da mora izgubiti življenje, kakršnega živi, v korist odprtosti do neskončnega, ki ga imenujemo tudi bog.

Odprtost človeškega bitja je pomembna zanj, pa tudi za občestvo. Pomembna je zlasti zato, ker izgubljanje življenja (na primer potrošniškega) v korist same odprtosti in nedoločenosti življenja omogoča izkušnjo tistega, kar je imenoval Freud gon, Lacan pa pulzija.

Ko govorimo o gonu, govorimo o pulziranju samega življenja, govorimo o kreativnosti življenjske energije, govorimo o večnem rojevanju novega.

Natanko v tej perspektivi razumemo Nietzschejev koncept prevrednotenja vseh vrednot. In človek na tem kraju preneha biti človek, Bog pa preneha biti Bog v tradicionalnem smislu. Svet se spremeni.

Moja vsakdanja molitev je zato logična posledica zapisanega: bog, daj mi najboljše, pa če zanj prosim ali ne.