Si videl, da so ta črni zmagali, ha! Sem ti rekel, je dejal takoj v ponedeljek zjutraj znanec, kot da se je uresničilo nekaj, kar se je preprosto moralo uresničiti, in nekaj, kar prispeva k njegovi življenjski radosti in odpira nova obzorja veselega življenja. Potem je na hitro dodal: Njim se ne smeš zameriti. Ali so maščevalni, ali kaj, sem ga vprašal, saj sem že vedel, da so zmagali. Malo se je zmedel, potem pa dodal, kot da je to najbolj običajna stvar na tem svetu, da korporacija že ve, kako streči stvarem, saj zato je pa že skoraj dva tisoč let na oblasti. Ni mi bilo čisto jasno, kaj je hotel povedati, saj Cerkev že dolgo ni na oblasti. Ali niso trdili, da so za otroke, sem skušal bolj produktivno nadaljevati pogovor. Seveda, za otroke gre, je ponovil. Hm, hm. Če jim gre res za otroke, zakaj ničesar ne storijo za otroke iz družin alkoholikov, ki jih je v Sloveniji vsaj nekaj sto tisoč? Kako lahko mirno prenašajo trpljenje otrok, ki odraščajo in potrebujejo miren dom oziroma srečno družino, vsak dan pa trpijo zaradi alkohola, ki ga vase zliva oče ali mati ali pa kar oba? Ali bi ti želel živeti pod isto streho z alkoholikom? Ni se odzval, zato sem nadaljeval. Kaj pa nameravajo storiti s pedofili, ki pohabljajo otroke, saj je po podatkih v Sloveniji nekaj sto tisoč otrok, ki so bili spolno zlorabljeni? In kaj bodo storili, da v Sloveniji ne bo 400 000 lačnih ljudi, med katerimi so številni starši, ki ne morejo svojim otrokom zagotoviti niti toplega obroka na dan? Zabil sem še zadnji žebelj v krsto: kaj pa nameravajo storiti s četrtino Slovencev in Slovenk, ki živi dnevno na antidepresivih in anksiolitikih, kar pomeni, da so depresivni in živčni? Še več tišine.

Šele novi materializem bo osvobodil ljudi, da ne bodo več potrebovali antidepresivov in anksiolitikov in alkohola in drog in potrošništva in pornografije in vsega drugega. Šele svoboda političnih emancipatoričnih gibanj, o katerih je govoril Althusser, bo odprla nova in zares obzorja.

Dejstvo je tudi, da včeraj vsaj milijon ljudi sploh ni odšlo na volišča. To me skrbi veliko bolj kot ta črni. Ti me v resnici ne skrbijo, ker so zgolj neizobraženi glede teorije spolov, vraževerni in nevedni, kar je sicer slabo, toda tisti milijon zastopa nekaj, kar je veliko hujše, poleg tega pa milijon predstavlja natanko polovico vseh državljanov, ki živijo v Sloveniji. Zastopa mešanico brezbrižnosti, vseenosti in racionaliziranja, da se tako ali tako ne da ničesar spremeniti in da nima niti smisla hoditi na volišča. Ali pa si mislijo, da se njih ne dotika vprašanje v spolih, ki so marginalna in pomembna tema le za kakega redkega homiča ali pa za kako lezbijko. Dejstvo je, da milijon volilnih upravičencev ni storilo ničesar drugega kot to, da v nedeljo preprosto niso izrazili svojega mnenja, če lahko tako rečem. Lahko pa rečem še takole: veliko bolj kot ta črni, ki so skušali oni dan zažgati knjigo o Kučanu, pa jim ni uspelo, kar je dodatno zgovorno, me skrbi množica molčečih.

Ni strah zbujajoče dejstvo, da je najmočnejši glasovalni stroj ta, ki je v lasti katoliške korporacije. Nastajal je tisoč sedemsto let in njegova infrastruktura je verjetno neuničljiva. Toda to ni zelo pomembno, saj na delovanje tega stroja računa le peščica državljanov, ki hodi k maši in ima vse ali pa skoraj vse zakramente. Kako je torej z molčečo večino?

Molčečo večino lahko razumemo s pomočjo koncepta univerzalnosti. Ničesar novega ne povem, če rečem, da je vsak človek ujet v razmerja med partikularno identiteto in univerzalnostjo. Vsekakor pa je problem določiti identitete. Če kdo uporabi izraz ta črni, kot ga je uporabil znanec, se zdi, da takoj vemo, kdo so ti ljudje. V resnici pa ni tako preprosto.

Podobno je, če rečemo, da obstaja molčeča večina, ki včeraj ni odšla na volišča. Kdo so ti ljudje? Kakšna je njihova zavest; ali imajo razredno zavest, o kateri je govoril Marx? Ali pa je vprašanje o razredni zavesti zanje povsem neustrezno.

Na mestu je še eno vprašanje. Je molčeča množica novo kolektivno gibanje? Je to gibanje ali pa je množica zgolj trpna, statična, nepremična skupina nepovezanih ljudi? Ima identiteto ali je brez nje in je povsem anonimna?

Osnovna lekcija, ki jo dobimo takoj, ko začnemo brati Spinozovo Etiko, je tale. Človek se ne sme vesti skladno z moralnim občutkom, saj je ta navadno patološki, kajti ljudje so vzgojeni tako, da so zaslepljeni z lastnimi interesi in koristmi. Vselej se je zato treba vprašati, od kod izvirajo občutki.

Kant je dodal še eno lekcijo. Če izboljšujemo svoje moralno vedenje, se približujemo občutku božje navzočnosti. Ta občutek je drugačen od prejšnjega, saj in privzgojen, temveč je učinek našega moralnega napredovanja.

Moralno napredovanje pa prepoznamo še po nečem. Človek, ki moralno napreduje, se vse bolj vede po načelu, ki ga zapišemo takole: naj dobim najboljše, pa če za to prosim ali pa ne. Kant govori na tem mestu o ljubezni do boga.

Zaupanje do boga zato ni ne strah pred njim, ker je tak strah otročji, kot poudarja Kant, niti ni strah do boga, saj je to zgolj servilnost. Ko govorimo o zaupanju, govorimo o samospoštovanju, ki terja maksime in principe.

Ko govori Kant o maksimah in principih, postaja vse bolj jasno, da čista moralna dejanja ne terjajo nobene nagrade, kar pomeni, da jih naredimo zaradi principov in maksim. Pravila za rabo volje so zato na mestu, saj se človek ne more držati maksim in principov po naravi. Vsega tega se mora šele naučiti.

Nas primer tako, da razmišlja o delovanju Jezusa Kristusa in svetega Pavla, ki prav gotovo nista predlagala družbenega nadzora nad ljudmi – prej nasprotno, saj sta bila anarhista.

Jezus in sveti Pavel sta zastopala nekaj povsem novega. Zastopala sta poziv k organiziranju novega občestva, kar pomeni, da sta bila komunista. Imenujmo to novi materializem.

Priporočam še tole knjigo: Ward Blanton, A Materialism for the Masses: Saint Paul and the Philosophy of Undying Life.