Po zaslugi tegale filmčka sem se zavedel, da ogromno kristjanov sploh ne ve, v kaj verujejo. Za to, da lahko Biblijo beremo v živih jezikih in ne zgolj v latinščini, je po prvem tiskanem bestsellerju – Luthrovih 95 tezah – umrlo več kot 10 milijonov ljudi. Nekaj jih je pobrala 30-letna vojna, nekaj lakota in bolezni, nekaj lov na čarovnice, nekaj pa preganjanje kar tako. Sicer niso umrli zaman, kajti po njihovi zaslugi lahko v razumljivih jezikih beremo protiverske in tudi z vero povsem nepovezane reči, kar je bilo predtem nepredstavljivo. Bi se pa verjetno obračali v grobu (ali delali vihar z delci pepela), če bi vedeli, koliko samooklicanih »vernikov« ve o temeljni knjigi svoje vere le to, kar so jim povedali drugi – čeprav jo imajo doma. Sveta ali ne sveta, Biblija je knjiga. Kot vsako knjigo se da tudi Biblijo brati in tako iz prve roke izvedeti, kaj v njej piše.

In kaj v njej piše? Dvakrat v življenju sem skušal to ugotoviti, a sem obakrat odnehal okoli tristote strani, ker se mi je od popisanega nasilja in družinskih 'vrednot' obrnil želodec.

Poglejmo zgolj začetek – 1 Mojzesovo knjigo! Stvarjenju Zemlje, vesolja in vsega živega (vključno z ljudmi, od katerih je enega razmesaril, da je dobil drugega) sledi Izgon iz Raja. Prvi potomec prvih ljudi ubije drugega v zgodbi Kajn in Abel. Sledi dolgovezno naštevanje očetov in sinov, ki pa očitno niso kaj prida, kajti Bog se odloči pokončati hudobno človeštvo, zato povzroči Potop. Potomci preživelih Noetovih sinov niso dosti boljši od prednikov, zato jim Bog zmeša jezike in tako onemogoči zgraditi Babilonski stolp.

Naslednji pomemben knjižni lik je očak Abraham, ki v Egiptu zataji ženo Sarajo in jo prepusti v zamož faraonu, da bi si rešil življenje. Kasneje vendarle pokaže, da ima jajca, in zmaga v vojni štirih kraljev. A temu takoj sledi epizoda telenovele med njim, vrnjeno ženo in služkinjo Hagáro, ki jo zaključi Izmaelovo rojstvo. Nekaj let kasnje Bog sklene z Abrahamom zavezo, zaradi katere slednji v enem dnevu obreže vse moške v svoji hiši (ne, ni jih malo). Kljub zavezi Abraham Boga ne uspe prepričati, naj ne izvede Sodbe nad Sódomo. Popolnemu uničenju cele pokrajine uide le njegov brat Lot, ki ga hčeri, namesto da bi žalovali za materjo, napijeta in posilita, kar je Začetek Moábcev in Amóncev, potomcev tega seksa. Abraham pa spet zataji svojo ženo, vmes preimenovano v Saro, to pot v korist kralja Abiméleha. Kasneje si jo privošči še sam Bog, čemur sledi Izakovo rojstvo. Z vseh strani zlorabljena žena najde nekaj utehe v tem, da na njeno zahtevo Abraham pošlje Hagáro in Izmaela proč. Kasneje ta isti Abraham daruje Izaka, svojega sina, temu istemu Bogu, kar mu slednji zadnji trenutek prepreči.

Knjiga se nadaljuje v enakem slogu in s podobnimi dogodivščinami. Značilen prikaz tega nudi zgodba Nasilje v Sihemu. Sami čudni ljudje s čudnimi vrednotami, ki jih pehajo od (povzročanja) ene nesreče do druge …

S krščanskimi vrednotami je tako ali tako hudič. Mnogi ljudje jih imajo polna usta, našteti pa jih ne zna nihče. Še huje: nihče niti ne poskuša. Vtipkajte »krščanske vrednote« v Google, pa boste videli, s kakšnim neoprijemljivim nakladanjem vam bo postregel! Kot da je vsem, naj bomo kristjani ali ne, že od malega jasno, katere so in kako živeti v skladu z njimi … Kot da so dano dejstvo in lahko govorimo le o njihovem spoštovanju, upoštevanju in ohranjanju …

Krščanske vrednote naj bi izvirale iz Biblije. Pred leti se je nek gospod odločil, da bo eno leto živel v skladu s pravili iz te knjige. Poglejte si, kaj je o tem povedal! …

Deset božjih zapovedi naj bi bilo univerzalnih. Univerzalno bi moralo veljati za vse, vedno in povsod.

Začnejo se takole: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!« Le kaj je tu univerzalnega? Povsem očitno se nanaša le na točno določeno skupnost bivših sužnjev, ki naj bi nekoč skupaj zapustili Egipt.

Naslednjo zapoved morda še bolj kršijo kristjani kot nekristjani: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi!« Križi, oltarji, svetinjice, križevi poti, upodobitve biblijskih zgodb in kar je še tega so v nasprotju z 'univerzalno' zapovedjo. Glede na rohnenje, ki sledi – »kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi« – se malodane nobenemu kristjanu ne obeta nič dobrega. Neverniki jo bomo v tem oziru dosti bolje odnesli …

3: »Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga!« Kako pa mu je ime? Jahve? Morda, morda pa tudi ne. Biblija nam ga ne razodene. »Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime.« Očitno nam je kazen prihranil s tem, da imena namerno sploh ne moremo izgovarjati, ker ga ne poznamo.

Naslednja zapoved je zelo zahtevna, upošteva pa jo prav tako malokateri kristjan: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat!« Ne vem, kdaj je sobota postala nedelja, a to niti ni tako pomembno. Vprašanje je, kaj je »delo«. Jesti najbrž ne, torej lahko jemo. A kako, če si ne smemo pripraviti in postreči, kajti to vsekakor je delo? …

Z zapovedjo: »Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!« ima težave vsak otrok, katerega starši niso vredni spoštovanja. A je za družbo in svet res tako dobro, da otroci takšne starše spoštujejo? A tako odrastejo boljši in je manj verjetno, da bodo tudi oni postali spoštovanja nevredni starši? Ali bi bilo nemara bolje, da bi starše, ki jim življenje spreminjajo v pekel, čimprej poslali k vragu ter odrasli in samostojno zaživeli v drugem, ljubečem okolju? …

»Ne ubijaj!« Koga? A kršim to zapoved, kadar moj imunski sistem pobije kopico virusov prehlada? (A je vsemogočni Neimenovani vedel za obstoj virusov prehlada?) Kaj pa če izpulim korenje in ga pojem, da se prehranim in si zagotovim preživetje? Me bo doletela božja kazen, če po nesreči ali v samoobrambi ubijem človeka? … Ker je Biblija pred in po Zavezi polna zgodb o morilcih, ki jim je taisti Bog zapovedal ubijanje posameznikov ali celih ljudstev, lahko sklepamo, da zapoved ni bila mišljena resno. A kakorkoli je bila mišljena, je bila mišljena takrat in tam. V vseh drugih družbah in časih isti stavek dopušča in prepoveduje nekaj drugega …

»Ne prešuštvuj!« je spet nedorečen 'ukaz'. SSKJ »prešuštvo« razume kot »spolno občevanje poročene osebe zunaj zakona«. Neporočene osebe lahko torej poljubno spolno občujejo med seboj, ne da bi bilo to v nasprotju s to zapovedjo, kakor jo razumemo tukaj in zdaj. Zakaj ima potem Cerkev toliko za povedati proti življenju na koruzi? …

»Ne kradi!« se sliši lepo. A kaj je lastnina? Zapoved je nastala v časih, ko so bili ljudje lastnina – tudi lastni otroci. Suženj, ki je pobegnil, je torej gospodarju ukradel samega sebe? Okradeni lastnik, ki je sužnju predtem ukradel svobodo, pa ni kradel? Če mi torej nekdo nekaj ukrade, pa vzamem nazaj, sem jaz kradel, on pa ne? …

»Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!« se prosto po Rdeči Kapici pogosto prevaja kot: »Ne laži!« A to ni isto in tudi takrat najbrž ni bilo. Pa tudi če bi bilo, lahko po krivem pričam, torej lažem za svojega bližnjega, ne da bi bil v opreki z zapovedjo. Lahko po krivem pričam tudi za ali proti sebi. Kaj pa proti nekomu, ki mi ni bližnji? … Samo: »Ne laži!« bi bilo dosti bolje, a če bi to dosledno upoštevali in kršitve kaznovali, bi živeli v popolnoma drugačnem svetu, kot ga po zaslugi krščanstva imamo …

Zadnja zapoved je: »Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« A res kdo misli, da je možno zapovedovati, kaj naj si ljudje mislijo in želijo? In če je to g. Neimenovani, zakaj nas ni že naredil takšnih, da si teh reči ne bi želeli? Če nas je obdaril s svobodno voljo, zakaj nam odreka pravico do nje? …

Desetim zapovedim – biblijski ustavi – sledijo odloki (zakoni). Eden je bolj čuden od drugega, skoraj vsi pa so tako tuji našim predstavam o družbenih odnosih, kot da gre za zakonodajo Marsovcev.

Večina pozna zgolj rek: »… oko za oko, zob za zob …« ne zna pa navesti niti cele povedi, iz katere je vzet, kaj šele odloka. Za lenuhe, ki ne boste klikali na povezave: »Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi. Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!«

Božja navodila o svetišču, Predpisi o daritvah in Božji zakoni, ki sledijo, so ne le dosti daljši in neprimerno bolj dorečeni od odlokov o medsebojnih odnosih, ampak dobesedno pikolovski. Skoraj zagotovo na svetu ne stoji niti eno krščansko ali kakšno drugo svetišče, ki bi jih vsaj približno upoštevalo …

Kristjani, ki sem jim omenil, da je Biblija zame neprebavljiva knjiga pravljic, so jo branili, rekoč: »Novo zavezo moraš brati! Stara je mogoče res taka, nova pa govori o ljubezni.« Kot da se da »sveto« knjigo poljubno razdeliti na »manj« in »bolj« sveto …

A naj jim bo! Posebej za to kolumno sem se lotil Nove zaveze. In kaj v njej pravi Jezus o Stari zavezi? Tole. Stara torej velja; »dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka.« Ni je prišel »razvezat, temveč dopolnit.« Tule so njegova dopolnila.

Tudi ona imajo svoj »oko za oko in zob za zob.« Glasi se: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!« Tudi tu je to le del povedi in odloka. Zanimivo je, da je prav ta odlok tisti, ki jemlje »oko za oko in zob za zob« iz konteksta. Jezus bi bil očitno zelo površen bralec, če bi obstajal …

In prav zamolčani del zgornje povedi – »Ne upirajte se hudobnežu!« – je tisti, ki daje hudobnežem pravico, da mlatijo kristjane, kristjanom pa dolžnost, da se pustijo tepsti …

»Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica!« je še ena znana krilatica, izrezana iz povedi (»Kadar pa ti daješ miloščino …«) in sobesedila ter skozi zgodovino krščanstva prilepljena na karkoli, kar je slovnica dopuščala, in tudi na kaj, česar ni …

S kakšno izjemo amandma k Stari zavezi, imenovan Nova zaveza, ne zveni kruto. A krutost se skriva v učinku. Jezusov Govor na gori vernike vzpodbuja k skromnosti in neodzivnosti, kadar jim kdo dela krivico. »Ne upirajte se hudobnežu!« »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo!« »Če … odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil!« »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, … nabirajte pa si zaklade v nebesih!« »Ne sodite, da ne boste sojeni!« »Vstopite skozi ozka vrata!« Nekaj podobnega najdete tudi v Lukovem evangeliju v poglavju Ljubite tudi sovražnike, npr: »Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali!« Povzetek in vrhunec vzpodbujanja k nedejavnosti pa je odlok Zaupanje in zaskrbljenost: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli! … Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase!«

Ne gre za ljubezen, gre za vdanost in pokorščino. Ljudi, ki sledijo naukom Nove zaveze, je lahko voditi. Ne upirajo se, požirajo krivice, odpuščajo krivičnikom in se trudijo biti ubogi na duhu, da bo nebeško kraljestvo njihovo. Zlobneži pa si lahko z njihovo pomočjo ustvarjajo zemeljska kraljestva, trgajo družbene vezi svojih podložnikov in sovražnikov ter nepovratno onesnažujejo naravo … Ko hočejo ljudi nad koga naščuvati, se sklicujejo na Staro, ko hočejo odvezo za svoja zlodela, pa na Novo zavezo.

Sploh malo ljubezni pa je v zadnji knjigi Nove zaveze, Razodetju oz. Apokalipsi. Za kaj pravzaprav gre, je težko razbrati. Kdor je to pisal, je moral biti na močnih mamilih … Vsekakor pa ljudje v tej zgodbi trpijo … In trpijo … In to je božja beseda …

Ne, krščanske vrednote niso moje vrednote in nočem živeti v svetu, v katerem bi bile. Na srečo tudi ne živim; ne toliko po zaslugi kristjanov kot kljub njim …

Kar se tiče nasilnih in čudnih zgodb, pa imam za branje raje Rdečo Kapico in druge pravljice bratov Grimm …