Pred kratkim je vnovič izšla knjiga z naslovom Propaganda and the Public Mind, prinaša pa pogovore, ki sta jih imela skozi daljše časovno obdobje David Barsamian in Noam Chomsky. Slednji uvodoma piše: bistveni dejavniki uspešnega aktivizma so obenem tudi dejavniki produktivnega in samoizpolnjujočega življenja – solidarnost, medsebojna pomoč, sočutje. David Barsamian pa nas bralce takoj na začetku knjige spomni na besede, ki jih je izrekel Chomsky že pred leti: nobenega interesa nimam, da bi prepričeval ljudi; raje vidim, da se prepričajo sami. Koordinate so zares dobre: kar je dobro za anarhiste, politične aktiviste in za samo občestvo (solidarnost, sočutje, medsebojna pomoč), je dobro tudi za posameznike; ljudje, ki mislijo, prej ali slej postanejo anarhisti, anarhizem pa je dober za občestvo. In Noam Chomsky v razgovoru, ki je bil objavljen leta 1995 pod naslovom Anarchism, Marxism & Hope for the Future, natanko pove, kaj je anarhizem in zakaj se je treba z vsemi močmi zavzemati zanj.

V teh krajih je prav nasprotno: tam zunaj je neskončno veliko ljudi, ki nenehno hočejo nekoga v kaj prepričati. Vsaj na videz je tako, čeprav v resnici ni, kot bom pokazal. O anarhizmu pa v teh krajih ljudje ne upajo niti odpreti ust.

Te dni skušajo na primer prepričati ljudi v naravo božje družine, ki naj bi bila tudi naravna ter dobra za vsakega otroka. Načelno s takim prepričevanjem ni nič narobe, problem nastane le tedaj, ko zagovorniki nimajo v rokah nobenega aduta in so prisiljeni mlatiti prazno slamo. Njihovo mlatenje pa pravzaprav na žalost ne potrebuje ničesar drugega, kot bo razvidno iz nadaljevanja, saj je samo sebi zadosti.

Ne zmore ničesar drugega in ne potrebuje ničesar drugega. Mlatenje prazne slame je v tem primeru namreč zatrjevanje pripadnosti našim, to pa je tudi vse. Gre torej za preštevanje in preverjanje, koliko naših je še na naši strani.

Uveljavljajo načelo, da morajo bistvene zadeve, brez katerih družbeno življenje ni mogoče, uravnavati in urejati, voditi in usmerjati pametni fantje in pametne punce, ki so blizu narave in/ali tega, kar je božje. V primeru božje družine so to teologi, pa nune in vsi drugi, ki se domnevno spoznajo na božje zadeve, te pa bi morale neposredno vplivati tudi na vse, kar imajo ljudje med seboj. Kakor v nebesih, tako na Zemlji – tako včasih rečejo.

Njihov način razmišljanja pa je nujno krožen in zato neproduktiven: mi vemo, kaj je božje, vi pa tega ne veste, ker pač niste iz našega sveta. Kdor je iz našega sveta, samodejno ve, kaj je božja družina, sam obstoj božje družine pa dokazuje, da imamo prav, ko trdimo, da vemo, kaj je božja družina. Če torej Bog ne bi ustvaril božje družine, ta ne bi obstajala. Ker pa jo je ustvaril, obstaja, zato ljudje, kot smo mi, vemo za njen obstoj in vemo, da je zares božja in dokazuje obstoj Boga, saj ta ne bi obstajal, če je ne bi ustvaril, kajti Bog nujno vselej naredi vse tako, da je prav.

Bog torej ne more ustvariti družine, ki ni božja. Božja družina neposredno dokazuje obstoj Boga. Ne-božje družine ga, logično, ne potrjujejo, saj zato pa tudi so ne-božje.  

Vsi ne-božji ljudje so bolj ali manj izgubljeni, rešijo pa se lahko le, če prestopijo na našo stran, če preberejo evangelije, hodijo k verouku, dobijo vse zakramente in začnejo verjeti v božjo družino. Nam ni treba poslušati nasprotne strani, ker vemo, da je napačna, prav zato pa jih skušamo prepričati, naj prestopijo k nam.

Ali pa jih niti ne prepričujemo, ker so že (napačno) prepričani; tako smo vsaj prepričani. Tudi svojih ne prepričujemo, ker so že (pravilno) prepričani.

Soočenja na televiziji so zato zgolj šov, ki je lahko dober le za biznis, ne pa za kaj drugega, oziroma je dober za preštevanje.

Chomsky ima prav, ko poudarja: v demokratičnih družbah vsakdanjih zadev ne morete reševati z orožjem, zato se jih lotevate tako, da jih potisnete v roke pametnih ljudi. Drugo ime zanje je – strokovnjaki. Ki morajo biti vselej tudi zelo dobro plačani, kajti v nasprotnem primeru bi pobegnili iz države, kar bi pomenilo, da bi obstali brez njih, tega pa nihče noče. In kdo so ti pametni ljudje?

Danes so fakultetno izobraženi in se spoznajo na najrazličnejše vrste menedžmenta oziroma upravljanja. V perspektivi sveta, v katerem živijo, je mogoče upravljati z vsem, česar se človek domisli.

Upravljati je mogoče tudi z družino, ki je osnovna celica družbenega življenja, če poslušate papeža, sicer pa ni, ker je takih celic veliko in so različne, poleg tega pa družba ni vsota celic. Ljudje namreč lahko živijo na najrazličnejše načine in tudi zares živijo. Osnovi princip družbenega življenja ljudi je tale: ljudje nenehno raziskujejo in odkrivajo nove načine skupnega bivanja. Nikoli ni bilo drugače in nikoli ne bo. Tega ne more spremeniti niti Bog.

Pametni ljudje so pogosto prepričani, da je družbeno življenje zavezano matematičnim zakonom, s pomočjo katerih naj bi bilo mogoče dokazati, katere oblike življenja so pravilne in katere niso. Ne rečejo vselej, da je nekaj pravilno, zato pa si pomagajo z berglo in zatrjujejo, da je nekaj naravno ali pa celo božje. Računajo na to, da se bodo ljudje pustili prepričati že samemu zatrjevanju naravne ali božje narave nečesa – na primer družine.

Če so ustrezno vzgojeni, če so na primer vse življenje hodili k verouku in imajo vse zakramente, je velika verjetnost, da bodo to tudi zares storili. Ne bodo tega storili vsi, toda detajli ničesar ne spremenijo.

Veliko ljudi tako zares nasede ali popusti, saj so navajeni nasedati ali popuščati že od malega. Zadošča jim, da nekdo reče, da je nekaj naravno, in že so pripravljeni verjeti. Ne razmišljajo s svojo glavo, temveč verjamejo. Mislijo si, da razmišljajo, a še vedno zgolj verjamejo, le da tega ne vedo, pa čeprav delajo doktorat iz teorije spola.

Še večjo težo naj bi imel izraz božje. Argumentiranje v tem primeru sploh ni potrebno, saj je beseda tako težka in tako močna, da bi jo moral vsakdo sprejeti že zaradi njene teže. Ljudje jo zares sprejemajo, a ne zaradi teže, temveč zaradi – strahu. Mislim na bogaboječnost.

Bogaboječi ljudje popuščajo in nasedajo že od malega.

Nikomur torej ni treba dokazovati, zakaj je neka družina božja, ker naj bi bilo samo zatrjevanje, da je res taka, čisto dovolj.

V tem je moč, tako govorjenje je demonstriranje moči. Ljudje naj torej ubogajo in sprejemajo, da je določen tip družine božji, kar samodejno pomeni, da drugi tipi niso taki. Obenem naj bi to pomenilo, da je to tudi edina pravilna oblika družine, kajti ne obstaja izraz, ki bi presegel izraz božji, saj je ta absoluten. Tu se vsaka zgodba preprosto konča.

Učinkovita tiranija se naslanja na zapisano. Ko nekdo reče, da je nekaj božje, je razprave kratko malo konec. Tako je bilo v srednjem veku, podobno je danes. Nič se ni spremenilo. Naravni in božji preprosto ne razmišljajo, zato pa tudi so naravni in božji.