JJ in njegovi so zopet na prvih straneh časopisov. Prvak spada med tiste politike, ki so že četrt stoletja vedno znova na prvih straneh. Včasih se zdi, da je za kakega človeka zelo pomembno, da je vedno znova na prvih straneh. In zakaj, čemu je na prvih straneh? Ker je računsko sodišče, prištejemo pa lahko še policijo in raziskovalce, prepričano, da so upravljavci DUTB resno oškodovali državno premoženje. Seveda so ga lahko oškodovali zgolj ljudje z imeni in priimki. Nekateri spadajo v politične stranke in so se znašli na robu zakona. Po lastni svobodni volji, bi smeli pripomniti. Živijo tudi politiki in drugi ljudje, ki se vedno znova znajdejo na robu zakona ter preživijo veliko časa po sodiščih. Je v tem kaj nenavadnega?

Nekateri politiki se nikamor ne premaknejo, tako kot se včasih niso premaknili komunisti. Vselej so bili na prvih straneh in v vrhovih, pa tudi pri koritu, kot se reče, vedno znova se je izkazalo, da so nepogrešljivi in nenadomestljivi. Bili pa niso le nenadomestljivi, bili so tudi nedotakljivi. V komunističnih časih so preprosto vladali ljudstvu, ki jim je sledilo in ni moglo do njih, ker so bili predaleč. Ali pa jim tudi ni sledilo in mu je bilo zanje dolgo časa čisto vseeno. Lahko rečemo, da so bili politiki in ljudstvo vsaksebi. Medsebojno so bili odtujeni, le da so eni vladali ter bili tudi bogati, nepogrešljivi, nenadomestljivi in nedotakljivi, drugi pa so pobirali drobtinice in se skušali zabavati po svoje. Država je počasi propadala. Vsaka morebitna primerjava z današnjimi časi bi bila seveda zlonamerna, cinična, zgrešena in povsem neustrezna, saj so današnji politiki čisto drugačni od komunistov.

Nesrečno pa je tudi naključje, da je do referenduma o tem, katera družina je prava, naravna in božja, le še nekaj dni, ravno sedaj pa kriminalisti preiskujejo ljudi, ki so spontano prepričani, da so na delu temne sile in da se nekateri strahovito bojijo zadostne udeležbe in zadostnega števila glasov proti, kot je bilo rečeno.

A kdo zares zastopa temne sile v tej deželi? Kot vselej je dobro prebrati kako knjigo, saj potem bolje mislimo. Na primer odgovor na zastavljeno vprašanje.

Umrl je Benedict Anderson. Njegova knjiga z naslovom Imagined Communities, ki so jo doslej prodali v več kot četrt milijona izvodih in prevedli v najmanj ducat jezikov, je že dolgo časa klasika, ki mora zanimati vsaj vsakega sociologa, ki želi misliti sociologijo vsakdanjega življenja, če že ne čisto vsakega človeka kot misleče bitje, saj to tudi je. Obvladal je najmanj devet jezikov in je bil prav gotovo eden najboljših družboslovnih teoretikov XX. stoletja.

In tak je bil natanko zato, ker je znal razmišljati na način, ki predstavlja takojšnji odgovor na vprašanje, zakaj nas nekatere ideje ali zamisli zagrabijo, druge pa nikakor ne, pa čeprav se znajdejo celo na prvih straneh časopisov. Njegove nas zagrabijo takoj, ker so dobro premišljene, artikulirane in segajo zelo daleč, k resnici, kar zlasti pomeni, da so za vsakega bralca nekaj resnično novega, inovativnega in produktivnega, obenem pa so tudi rezultat posebne drže do sveta, ki jo krasita pogum in pravičnost, kar je še dosti bolje.

Ena izmed njegovih knjig, izšla je že leta 2005 pri založbi Verso, nazadnje pa pri isti založbi še leta 2013, ima naslov The Age of Globalization: Anarchists and the Anticolonial Imagination.

Čisto na koncu si lahko z njegovimi idejami pomagamo pri razmišljanjih o tako vsakdanjih zadevah, kot je na primer banalnost zla ali pa trpljenje posameznikov in posameznic, ki prenašajo oblastna razmerja, ljubljene vodje, nacionalistične izbruhe, ideološke prakse ali manipuliranje elit.

V teh krajih je trenutno zelo aktualno prav razmišljanje o trpljenju ljudi, ki jih usmerjajo v Evropo s pomočjo bodečih žic, še raje pa iz Evrope in tja nekam, pa tudi razmišljanje o ljudeh, ki bi jih nekateri še danes najraje zdravili, ker še vedno verjamejo, da je homoseksualnost bolezen ali pa je vsaj nekaj moralno oporečnega in predstavlja potencialno nevarno vedenje, ki potrebuje pastoralno spremljanje.

Čisto nekaj drugega pa je resno razmišljanje o tem, kar imamo ljudje med seboj in bi še utegnili imeti. Medicinsko razmišljanje, kdo je bolan, koga je treba zdraviti ali pastoralno spremljati, kdo je normalen, naraven in božji ter kdo ni, je pokroviteljsko in ne pojasni ničesar, zato je del vsakdanjih ideoloških oziroma oblastnih praks. Lahko pa razmišljamo tudi bistveno drugače; če se tako odločimo, seveda, saj smo svobodni.  

Že vsaj dve stoletji, piše Benedict Anderson v knjigi o globalizaciji in anarhizmu, nas številne študije opogumljajo za razmišljanje o kulturah, ki povezujejo kmete, delavce, umetnike in intelektualce v bojih zoper temne sile, ki nam odvzemajo dostojanstvo, nas duševno in telesno pohabljajo ter potiskajo v svet, v katerem smemo biti le dobri potrošniki, ubogljiva delovna sila ali pa ponižni državljani s krotkimi telesi, kot bi rekel Michel Foucault. In kaj vse zajema taka kultura?

Zajema veliko stvari in je odprta: filme, knjige, slike, fotografije, dnevnike, pesmi, skladbe, pisma, poročila, zapise s potovanj. Noben problem ni prepoznati del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati. V času globalizacije je zato zgolj prazen izgovor, če kdo reče, da nima časa za kulturo, o kateri govorim.

Vsak človek je bitje kulture. Ta ga oblikuje, vzgaja in razvija. O tem bržčas ni nobenega posebnega spora. Narava nima s tem nobene resne zveze.

Nevarno pa je, če hoče kdo določiti našo kulturo, ki je že po definiciji vselej boljša od vaše, včasih pa velja tudi za edino pravilno, naravno in celo božjo. Vsako določanje se namreč prej ali slej konča klavrno oziroma nasilno, kajti za poskusi določanja je vselej moč, ki pa ne zmore nobene refleksije, kar pomeni, da ljudje, ki jih zanimata moč in oblast, strogo vzeto, ne mislijo. Ne le včasih, da se ne bo kdo potolažil, češ da velja zapisano le za čas holokavsta, temveč vselej. Torej tudi danes. Kaj to pomeni? Oglejmo si primer iz vsakdanje prakse, ki ga pozna vsakdo.

Potem je učiteljica rekla, da tako pač je in da naj bom že enkrat tiho. Tako mi je včeraj rekla dijakinja, potem ko je povedala, da je vprašala učiteljico, zakaj je nekaj tako, kot je trdila, da je. Že večkrat sem jo vprašala, je dodala, zdaj je pa čisto ponorela. Tako je na žalost pogosto v naših šolah, sem odvrnil.

In potem je nadaljevala. Spominjam se, ko sem bila še otrok. Pogosto sem morala biti tiho, ker mi je mama tako ukazala. Kmalu sem nehala govoriti, ker itak ne bi imelo smisla, če bi govorila. Tudi vzgoja otrok je v družinah pogosto taka, zato se otroci ne naučijo govoriti in pogovarjati, se pa naučijo ubogati in biti tiho. In če pogledaš okoli sebe, ugotoviš, da živi veliko ljudi, ki so v glavnem tiho ali pa ubogajo in govorijo samo tisto, kar jim je dovoljeno reči, zato tudi ne mislijo, sem sklenil.

Že na povsem trivialni empirični ravni je očitno, da ni čisto vsaka družina, v kateri so gensko ustrezni oče, gensko ustrezna mati in otroci, tudi srečna. In če ni srečna, ne morejo biti srečni niti mati, niti oče, niti otroci. Ljudje, ki niso srečni, pa so lahko zelo hitro tudi nesrečni. Družine so sicer še vedno osnovne celice družbe, kot je včeraj pripomnil papež Frančišek, toda to kaj malo zaleže, če ljudje niso srečni.

Kaj naj počnejo družbe z družino kot osnovno celico, če je veliko njenih članov nesrečnih?

Če je veliko otrok vzgojenih na orisani način, to ni naravno stanje stvari, še manj je božje. Res pa je zlasti tole: pripadniki elite imajo izjemno lahko delo. Lahko delajo, kar hočejo, pa se jim ne skrivi las na glavi. Zamišljajo si to in ono, vdani navijači pa jim sledijo. Navijajo za svoje gospodarje in si tudi sami zamišljajo občestvo, v katerem bi radi živeli. V njih kajpak nikoli ni vaših, ki so zlasti v temnih časih vselej manj naravni in manj božji.

Voditelji jim ga obljubljajo, zamišljeno občestvo namreč, obenem pa s prstom vedno znova kažejo na sovražnike in nasprotnike, ki predstavljajo ovire na poti do tako zamišljenih skupnosti.

Temne sile so torej res na delu, in nekateri ljudje so nesrečni, ker morajo biti vedno znova tiho, čeprav je v njihovi naravi, da govorijo in mislijo.

Boj zoper temne sile je mogoč le, če ljudje niso tiho in mislijo, potem pa še govorijo. In za vse to ne potrebujejo nobenega ljubljenega vodje.