V mesecu dni od pariških napadov, ki so pretresli svet, je reakcija ljudi vendarle drugačna, kot so si želeli ekstremisti - na obeh straneh konflikta. Čeprav so se politiki zavezali k nadaljevanju brezupne in brezkončne vojne proti terorizmu, ki vedno “rojeva” le še več terorizma, pa številni ljudje vidijo drugačne rešitve. Tako napredni ameriški politični aktivist Michael Lerner (rabin) na primer poziva, da bi morali k “domovinski varnosti” pristopiti na nov način in sicer “s strategijo velikodušnosti” (Strategy of Generosity) v obliki globalnega Marshallovega načrta. (After Paris: Say No to the Militarists and Fear-Mongers, Yes to a Strategy of Generosity; Po Parizu: recite ne militaristom in sejalcem strahu, recite da strategiji velikodušnosti)

Michael Lerner “poziva ZDA, da skupaj z drugimi razvitimi državami prevzamejo pobudo in vsako leto v naslednjih 20 letih namenijo 1-2 % svojega bruto domačega proizvoda in enkrat za vselej izkoreninijo (ne samo ublažijo) domačo in globalno revščino, brezdomstvo, lakoto, pomanjkljivo izobraževanje in zdravstveno varstvo.” Po napadih v Parizu smo lahko uzrli, kot pravi napredni rabin Lerner, “novo zavest, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”, kar bo “v prihodnjih desetletjih vse bolj resničnost”.

Vendar “bolj ko nas je strah “drugih”, večjo zamero in jezo bodo ti drugi gojili do nas in bolj bo krog nasilja postal del vsakdanjega življenja, ne le tam, kjer je že zdaj (predvsem v državah globalnega juga in vzhoda), temveč tudi v razvitih industrijskih državah. Z rastjo strahu fašistične in rasistične desničarske sile pridobivajo na popularnosti, njihove proti-imigrantske politike pa se prikazujejo kot “zdrava pamet”,” opozarja rabin Lerner.

Odločimo se lahko za dve poti: ena je pot strahu, ki nas le še bolj zapleta v začarani krog ločenosti, sovraštva in nasilja, druga pa je pot velikodušnosti, ki izhaja iz “nove zavesti, ki nas vodi do razumevanja naše vzajemne soodvisnosti in enosti”. Če bomo nadaljevali po prvi poti, bomo navkljub vsem ograjam in orožju živeli v čedalje bolj nevarnem svetu, kjer bodo napadi, kakršen se je prejšnji mesec zgodil v Parizu, naš vsakdanjik. Druga pot nas vodi k medsebojnemu zaupanju in velikodušni delitvi dobrin, kar je edina pot k blaginji in miru v svetu.

Po napadih v Parizu so številni ljudje po vsem svetu izrazili neverjetne simpatije in solidarnost z izrazi kot so “Vsi smo Francija”, zdaj pa bi morali bolj kot kdaj koli prej svoje simpatije in solidarnost izraziti z “Vsi smo svet”. (After the Paris attacks: affirming our common humanity through a global call for sharing)

Rabin Michael Lerner pravi (Fear and Response After Paris…):

“… Čas je za morje sprememb in mi, ljudstvo, smo edini, ki jih lahko naredimo.

… Ne bomo varni, dokler ne bo varen vsakdo na planetu. Dokler vsako življenje ne bo pomembno. Dokler vsakdo ne bo imel virov, ki jih potrebuje, da bi živel v miru in varnosti, imel na voljo kvalitetno hrano in vodo, izobraževanje, delujočo skupnost, zdravstveno varstvo itd. Dvigniti se moramo na ljubeč, sočuten, mogočen in nenasilen način ter od naših voditeljev zahtevati, da naredijo, kar je treba, da bi izgradili varnejši svet zase in za vse druge na planetu in da si pridejo na jasno, da več orožja in nasilja ni prava pot.

... [Moramo] mobilizirati ljudi, da gredo na ulice in z množično, nenasilno državljansko nepokorščino zahtevajo, da se tisti, ki podpirajo nenehne vojne in tisti, ki podpirajo orožarsko industrijo bodisi umaknejo bodisi jim odtegnemo svoje volilne glasove. Zahtevati, da se iz domovinske varnosti, politike moči, prevlade in podrejanja usmerimo k strategiji velikodušnosti in prijaznosti. Zahtevati, da naši voditelji dejansko poskrbijo za ljudi, ki jih zastopajo, ne pa samo za najbogatejše posameznike in korporacije. Zahtevati, da se korporacije obnašajo družbeno in okoljsko odgovorno. To je ključni trenutek v zgodovini. Postanimo del teh aktivnosti, namesto da igro prepustimo vojnim hujskačem, čeprav vemo, kakšne bodo posledice njihovih dejanj. Z velikim ljudskim gibanjem se lahko usmerimo k svetlobi, proč od teme, ampak za to je potreben vsakdo med nami, da stopi iz pisarne, hiše, šole, skupnosti, da izstopi iz svojega ugodja in se poda na ulice.

Kaj pravite?”