»Moja teza je,« pravi Polanyi v knjigi Velika preobrazba, »da je ideja trga, ki se sam regulira, skrajno utopična. Taka institucija ne bi mogla dolgo obstajati, ne da bi razkrojila človeško in naravno substanco družbe; fizično bi uničila človeka in njegovo okolje spremenila v divjino.« Zakaj trg uničuje človeka in njegovo okolje? Zato, pravi Polanyi, ker nek proizvajalec – katerikoli koncern – prodaja izdelke, ki so blago, kupuje pa »surovine in delovno silo – naravo in človeka.« S tem naravno in človeško substanco spreminja v blago, kar vodi v razdejanje medčloveških odnosov in naravnega okolja.

Zelo enostavno si je predstavljati sto-tisočinskega lastnika kakšnega koncerna ali malega delničarja. Njegov interes je preko predstavnikov na skupščini delničarjev doseči poslovno politiko koncerna, ki bo skrbela za vrednost njegovih delnic in primerno višino donosa na delnice. Malemu delničarju je bržčas mar za urejene družbene odnose, toda koncern, ki deluje tudi v njegovem imenu, torej v imenu malega delničarja kot minimalnega kapitalista, se ne more vselej meniti za v neki družbi vpeljane in kolikor toliko urejene družbene odnose, še zlasti ne, če sodi v paket teh odnosov tudi politično vsiljena skrb za plače zaposlenih (recimo ohranjanje minimalne plače). Koncern si mora – zlasti, ko je ekonomija v krizi in dividend ni več mogoče zagotoviti z običajnimi ekonomskimi prijemi – tudi po nalogu malega delničarja, ki mu je sicer najbrž mar za minimalne plače, prizadevati za njihovo odpravo in sploh odprave vsake politično administrativne ovire, ki preprečuje interese delničarjev.

Tudi si je zelo enostavno predstavljati, da je mali delničar zaposlen v tem istem podjetju, katerega delničar je. Če opravlja dela, za katera dejansko dobi le minimalno plačo, tedaj vsakič, ko se udeleži sindikalnega zbora, ki se zavzema za zvišanje minimalne plače ali celo samo za njeno ohranitev, deluje proti sebi kot sto-tisočinskemu lastniku istega podjetja. Ko pa se udeleži skupščine delničarjev (pa čeprav samo fiktivno oziroma preko predstavnika), deluje proti sebi kot delavcu v tem podjetju. Naš minimalni kapitalist in hkratni minimalni delavec je torej v nenehnem sporu s samim sabo, še več kot minimalni kapitalist izžema sebe kot minimalnega delavca in če nič drugega, je že to posledica delovanja trga: trg ga notranje trga.

Vendar pa običajno ni tako, kot smo opisali v našem primeru. Običajno je še slabše, ker nekdo na minimalni plači – in v obrobnih kapitalističnih gospodarstvih (kakršno je slovensko) je takšnih zelo veliko – običajno nima (razen po sreči) denarja še za nakup delnic. Večina zaposlenih ni v položaju minimalnih lastnikov, temveč so maksimalno razlaščeni, tako da ne morejo početi nič drugega, kakor po tržni ceni prodajati edino, kar imajo: delovno silo ali blago, o katerem govori Polanyi (in ne samo on). V maksimalno razlaščenem stanju delavec ni žrtev zgoraj opisanega notranjega protislovja in bi lahko bil veliko bolj zainteresiran za politično administrativne ovire zoper lastnike delnic (kapitala). Vendar pa tega navadno ne izpričuje in še naprej životari v družbi, v katero je to in še marsikatero drugo protislovje vpisano približno tako, kot je sklanjatev vpisana v jezik. Se pravi, da je protislovje strukturno in predvsem dejavno: med drugim se zrcali v zavesti mnogih mladih ljudi, ki prav zdaj ponotranjajo negotovost lastnega položaja in se ga učijo sprejemati kot priložnost.

V Evropi imamo stranke, ki si vse po vrsti prizadevajo odpraviti to protislovje. Nekatere stavijo na trg, zagovarjajo koristi velikih proizvajalcev (zlasti koncernov) in poskušajo zmanjšati moč suverenih držav, ki lahko ob sedanji zakonodaji edine vpeljejo politično administrativne ovire za zaščito delavcev. Slepota teh strank je, da v imenu dobrega poslovanja, uspešnih skupščin delničarjev in sanj o nenehni gospodarski rasti v resnici trgajo »človeško in naravno substanco družbe«. Zaradi te slepote ne vidijo lastne tragikomične vloge: kot politična sila so bile vpoklicane za zaščito tradicionalnega družbenega tkiva in ljudi, s svojimi političnimi prizadevanji pa si jemljejo moč za to zaščito. Smešno je že, da te iste stranke ves čas govorijo o varnosti in svobodi, posledica njihovega političnega delovanja pa je vse bolj nevaren in nesvoboden svet. Vsi poskusi odpravljanja protislovja teh strank vodijo samo v še večja protislovja. Zadnji primer, ki bo za vselej zapisan v zgodovino človeškega rodu, je aktualen prav zdaj. Te stranke iz vse Evrope, ki na ves glas govorijo o svobodi in prosti trgovini in prostem pretoku blaga, so pripravljene vzdrževati domače delavske razrede na minimalni plači z nenehno grožnjo njenega nižanja ali celo njene ukinitve; te iste stranke sedaj, ko so se njihove politične sanje končno začele uresničevati, ko se preko meja ne selijo samo avtomobili in druga blaga, temveč tudi ljudje; te iste stranke sedaj nenadoma zapirajo meje: za avtomobile in druga blaga sicer ne, za ljudi pa vsekakor. Sedaj bi lahko prav vsi, čeprav ne tudi evropski potrošniki, razbrali politično resnico teh strank: avtomobili pred ljudmi (kot bi utegnil reči Chomsky).

Morda pa bi lahko rekli tudi takole: protislovne so te stranke samo, če poslušamo, kaj govorijo (pred volitvami). A ne dajmo se zavesti: kot je dejal že mož, na katerega se rade sklicujejo: po dejanjih jih bodo sodili. Res, le kaj bi rekel mož, ki je tako zelo verjel v skupnost ljudi, da je izjavil, naj nas ne skrbi za jutrišnji dan, ker bo ta poskrbel sam zase, ko bi mu kdo dejal, da na svetu obstajajo stranke, ki gredo v uničevanju skupnosti v imenu prostega trga in gospodarske rasti tako daleč, da manjšajo davke za najbogatejše, hkrati pa vse državljane in zlasti tiste, ki ne morejo postati kaj več, kakor delničarji samih sebe, obdavčujejo z raznimi oblikami DDV; ki gredo tako daleč, da izvajajo politiko nižanja plač delavcem; ki z varčevalnimi ukrepi še dodatno manjšajo dohodke zaposlenih (z rezi v javno sfero in zato slabšim izobraževanjem in zdravstvom); ki so tržni logiki tako naklonjene, da so delovne ljudi pripravljene razlastiti s privatizacijskimi procesi; ki so pripravljene v Ustavo zapisati zlato pravilo, s čimer ljudi niso le osvobodile od skupnih virov za zadovoljevanje potreb, temveč so jih osvobodile tudi od napornega političnega odločanja o lastni usodi (zlasti o financah); in ki se pravkar ukvarjajo z odrešujočo idejo, da bi od tega odločanja osvobodile še sebe, tako da bi to pravico končno in dokončno prepisale na same gospodarske subjekte, (kar je bržčas osnovna zamisel TTIP)?

Resnico teh strank je dodatno mogoče razbrati kar s samega terena. Spomnimo se na mačje predenje njenih predstavnikov ob razraščanju sovražnega govora, na kilometre in kilometre ograj in bodečih žic na mejah, na vrste do zob oboroženih policajev, na vojsko na ulicah, na izredne razmere za Evropo, za nameček pa še na z Božičkom podprto ustvarjanje soglasja z žicami, izrednimi razmerami in vojsko, pitanje misli, da smo vsi eno – da imata domači mali delničar ter na tujem razprodani kapitalist na eni strani in domači maksimalno razlaščeni prekerni delavec na drugi strani več skupnega kakor domači maksimalno razlaščeni prekerni delavec in uvoženi maksimalno razlaščeni ter za nameček še brezdomni prekerni delavec. Resnica teh strank je potemtakem dušenje evropskega prekernega delavskega razreda, preprečevanje, da bi o ljudeh v negotovem položaju sploh lahko govorili kot o razredu (torej govorili o njih politično); njihova resnica je strašenje, vsiljevanje lastne ideologije: to je ideologije trga, ki je postala – kot lahko dodamo k zgornjim Polanyijevim besedam – ideologija strahu in terorja, ideologija avtomobilov pred ljudmi, ideologija svete družine ob kloriranem piščancu.