Dragi oče, težave imam s teboj. Ti se lahko obnašaš, kakor te je volja, jaz pa moram biti vedno popoln. Ne smem si dovoliti ničesar, po hiši moram hoditi, kot bi stopal po jajčnih lupinah. Vem, da si zelo čustven in da ti je mar zame, toda jaz v tvoji bližini ne smem izražati svojih občutkov, čustev in misli. Biti moram neskončno previden, da ne ponoriš. S teboj se ne morem pogovarjati, čeprav bi se rad, ker začneš takoj kričati name. Vem, da si besen name, le da ne vem, s čim izzivam tvoj bes. Ponižuješ me tudi v javnosti, mama te sicer umirja, vendar to že presega vse meje. Praviš mi, da imam težave, jaz pa mislim, da jih imaš predvsem ti. Jaz sem kip, navajen sem, da v naši družini ni iskrenih pogovorov, toda še vedno sem prepričan, da imaš probleme s seboj predvsem ti. In v kakšni zvezi je to pismo z veselim decembrom? Odgovor sledi.

Tiranski oče je namreč zgolj – tiranski. Freud je zato upravičeno poudarjal, da ga je treba simbolno ubiti oziroma kastrirati. Toda tiranske Matere niso nič boljše, kajti tudi te niso kastrirane. Svetu danes vlada princip Matere, zato je tudi brezmejen, toda prav v tem je tiranija in je brezizhodnost. Oče ima velik problem.  

Ljudje se ne znajo (več) zabavati, je zadnjič pripomnil lastnik nekega lokala. Obiskovalcev je sicer kot listja in trave, kar je vsekakor dobro za biznis, vendar so ljudje zgolj potopljeni v hrup, zabavajo pa se ne. Torej tudi srečni niso, bi smel dodati. Nekako se prebijajo skozi december in za silo verjamejo, da je res vesel, čeprav ni. V resnici je pust, temen, poln sivine, megle in smoga. A za silo gre, kot pravim, saj je dober vsaj za biznis.

Prihajajo tudi dobri možje, da bi obdarovali ljudi in da ne bi bilo vse zgolj biznis. Njihov prihod je kajpak hvalevreden, si mislijo navadni ljudje in so zadovoljni, da še obstajajo solidarnost, sočutje in medsebojna naklonjenost v sicer vse bolj brezbrižnem svetu, v katerem se ljudje vse manj pogovarjajo ali pa se sploh ne pogovarjajo. 

Spomnim pa se, kaj je nekoč rekel Martin Luther King: filantropija je vsekakor hvalevredna, toda filantropi nikakor ne bi smeli spregledati pogojev družbene nepravičnosti, zaradi katere je nujna filantropija. Natanko to pa tudi delajo. Na veliko. Vseeno jim je za družbeno nepravičnost, zato tudi razglašajo, da je Marx zastarel. Zadovoljujejo se z drobtinicami in poudarjajo pomen posameznika. Pa seveda na vrednote obvezno ne pozabijo.

Toda vsak posameznik je družbeno bitje. In v družbenem polju ne more delati, kar bi hotel, saj mora delati predvsem to, kar je nujno potrebno.

V veselem decembru se ljudje skušajo veseliti, ker je to nujno potrebno. Po ameriškem vzoru so vpeljali še črni petek, saj je treba predvsem pokupiti čim več dobrin. Vse to je zelo dobro za biznis, kot rečeno. Veliko je tudi hrupa.

V mainstream medijih zato ne boste zasledili niti stavka o družbeni nepravičnosti. Tema je preveč zahtevna za bralce in poslušalce, pravijo uredniki, ko jim ponudim kak prispevek na to temo in moledujem, da bi ga objavili. Veste, naši bralci imajo raje preproste, vesele, vsakdanje zadeve. Pišite o tem, pa bomo objavili, mi rečejo. Ali pa še bolje: napišite kako kuharsko knjigo, z veseljem jo priobčimo.

Kuharsko knjigo torej. Kaj pa humanistika, poskušam v obupu in potegnem še zadnjega asa iz rokava. Koga pa to še zanima, mi odgovorijo iskreno začudeni. Ni čudno, da me imajo za čudaka.

Pridružite se raje množici veselih ljudi, ki uživajo življenje in ne živijo v abstraktnih oblakih prazne teorije. Tako mi svetujejo. Resnica sveta pa je povsem drugačna. 

Tam zunaj je veliko bleferjev, burkačev in ljudi, ki se norčujejo iz sebe in iz drugih ljudi. Ničesar nočejo vedeti o kapitalizmu. Sprenevedajo se, da je dober sistem družbenega življenja. In ne razumejo, da je kapitalizmu preprosto inherentno, da ljudje nimajo in ne morejo imeti enakih dostopov do virov, pa naj gre za vodo, nafto, premog ali kaj drugega. Elita ima na voljo vse, kar je sploh mogoče imeti na voljo, vsi drugi pa so vnaprej obsojeni na životarjenje. Ali kot je rekel Martin Luther King: dobro vemo, da sistem nikoli ne bo spremenil lastnih pravil, zato mu bomo pomagali spremeniti jih. 

Martin Luther King je govoril o revoluciji vrednot. Prava revolucija vrednot pomeni, da se začnemo spraševati o pravičnosti in poštenosti prejšnjih in sedanjih politik. Ko torej govorimo o vrednotah, se ukvarjamo z idejo revolucije, kajti kapitalizem ni pravičen in ni pošten do večine ljudi. 

Pravo sočutje do ljudi ne pomeni, da v času veselega decembra vržemo beraču kovanec, temveč je razmišljanje o vzrokih, zakaj je sploh postal berač.

Nekega dne se bomo kljub hrupu in prisilnemu veseljačenju vnovič resno vprašali, ali pa bodo to storili zanamci, kaj v resnici pomeni samozadovoljujoča krutost, o kateri je govoril Jean Baudrillard.

Samozadovoljujoča krutost je isto kot nasilje iluzij, pravi Baudrillard. Iluzije so sicer potrebne in so nujne, toda današnje iluzije so prav posebne, zato so krute.

Današnje iluzije so krute, ker se o njih ne govori. Ljudje jih molče sprejemajo. Odzivajo se na svet okoli sebe, to pa je v glavnem vse; ali pa se skušajo nečesa znebiti, čeprav največkrat ne vedo, česa bi se radi otresli. Singularnosti ni več.

Seveda potrebujemo iluzije, toda svet sam potrebuje posebne iluzije, v katerih prepoznavamo resnico sveta. Morda nikoli doslej ni bilo tako res, kar izreče Baudrillard, ko razmišlja o naravi iluzij. Življenje samo je vzporedno vesolje.

V veselem decembru zapisano prihaja do polnega izraza. V celoti dobi veljavo tudi gostilničarjeva izjava o obiskovalcih lokala. Ljudje se ne zabavajo, ker živijo v vzporednem vesolju, v katerem ni življenja. Kapitalizem je namreč mrtva mašina. Je zombi, ki se nesmiselno vrti.

Življenje je vzporedno vesolje. Pismo očetu je komentar k temu spoznanju. Oče dela, kar hoče, mašine delajo, kar pač znajo delati, kapitalizem je stroj, ljudje pa živijo kot njegovi priveski. V tem ni nobenega življenja, saj to poteka v vzporednem vesolju.

Kapitalistično mašinsko delovanje proizvaja metastaze, ki so preprosto povsod. Tak je Materinski princip. Če ima probleme Oče, ima Mati še večje.