Resnica ni neprijetna, neugodna, nadležna, neprikladna, neprimerna ali nesorazmerna, saj je zgolj boleča. Ne le na tem planetu, ki se segreva iz dneva v dan in se bo segreval še naprej, temveč tudi na drugih. In obstaja planet trpečih, kot mi je rekla dijakinja, s katero se pogovarjam. V naših krogih je normalno, da ljudje hodijo v cerkev, je dodala oni dan. Tja hodijo tudi otroci. Ker je to pričakovano. Ne hodijo po svoji volji, temveč hodijo, ker je treba. Ubogati morajo. Nihče jih ne vpraša, kakšna je njihova volja. Videti je, da ta sploh ni pomembna, sem pripomnil. Pomembno je, da hodijo v cerkev in da dobijo vse zakramente. Jaz jih imam vse, je odvrnila. Jezus je učil drugače, sem nadaljeval. Počutim se votlo in prazno, čeprav imam vse zakramente. Meša se mi. Pa vendar potrebujemo ljudje drug drugega, je še rekla. Hm. Vam se nisem sposobna lagati, ker me spoštujete, je ponovila čisto na koncu. Ne živiš samo ti na planetu trpečih, sem ji odvrnil, ker sem se želel o tej temi veliko pogovarjati.

Včeraj sem imel po svoji volji predavanje v Domžalah. Nisem ga imel, ker bi ga moral imeti, ker bi mi kdo ukazal, ker bi hotel postati slaven, ker bi hotel uspeti s pravo idejo in nagrmaditi veliko honorarjev, kot jih sicer grmadi akademska elita, če so podatki služb, ki jo nadzoruje, pravilni, temveč sem ga imel, ker je tako prav, ker se povsem strinjam s Kantom in z njegovim razmišljanjem, kako pomembna je javna raba uma za razsvetljenstvo in za vse ideale človeštva; o višini honorarja seveda ne bom govoril, zagotavljam pa, ker sem se prepričal na lastne oči, da je tako nizek, da ima vsak polagalec ploščic višjega.

Govoril sem o tem, kar bi najraje imenoval ustvarjanje zgodovine. Malo pred polnočjo sem dobil tole povratno informacijo od enega izmed poslušalcev: Lep pozdrav in hvala za še eno nenavadno, nenormalno in nenadjebljivo predavanje. Kot rečeno: ustvarjamo zgodovino. Vsi skupaj, saj brez slušateljev ne bi imel komu predavati. In bilo jih je veliko.

Skoraj sočasno je potekal v Glasgowu seminar, ki sta ga vodila Nick Srnicek in Alex Williams ob izidu njune knjige z naslovom Inventing the Future: Postcapitalism and a World Without Work. Dogaja se. In vsekakor je treba nujno videti film z naslovom Saul fia, ki ga je režiral izjemni madžarski režiser László Nemes. Film bo verjetno osvojil oskarja za najboljši tujejezični film. Če bi jaz odločal o tem, bi ga vsekakor dobil.

Strinjam se tudi z avtorjema, da živimo v poblaznelem svetu. To je svet, v katerem velikanske množice ljudi ne morejo storiti tako rekoč ničesar, pa čeprav so jezne, izražajo svoja mnenja, protestirajo, se zbirajo na ulicah, korakajo, nosijo transparente in delajo še vse drugo, kar je sploh mogoče narediti. Elite se jim smejijo v brk in mirno žurirajo naprej, kot da se ne dogaja čisto ničesar. Zanje je prihodnost le še več istega. Pravzaprav je še veliko več istega. Če bi v teh dneh veliki trije možje izpolnili njihove skrite želje, bi imeli v lastnih rokah čisto vse premoženje tega sveta, medtem ko bi delavci umirali v obcestnih jarkih. Tako ali tako so prepričani, da je na svetu preveč ljudi in da je že skrajni čas za njihovo skrčenje. Industrija sreče, o kateri sem predaval, je močan vzvod za njihov cinizem, obenem pa je izjemno močno orodje za vzdrževanje danega stanja, v katerem jim skušajo biti ljudje podobni, obenem pa vsak dan izgubljajo lastno dostojanstvo.

Ne izgubljajo pa zgolj dostojanstva, saj izgubljajo tudi empirična tla pod nogami, kar je nemara še pomembnejše. Klimatske spremembe, ki so že izjemno obsežne, bodo v prihodnosti namreč tako kolosalne, da se bo iz dneva v dan do skrajnosti zaostrovalo vprašanje, kako sploh preživeti, kajti že dolgo je jasno, da v kapitalizmu nikakor ni mogoče ter da je celo preživetje človeštva vse bolj le še vprašanje časa.

Sam Carana na primer poroča, da so 8. decembra letos zabeležili valove, visoke več kot 12 metrov. Iz Atlantskega in Tihega oceana se valijo v Arktični ocean. In prinašajo gigantske količine tople vode, zaradi katerih bodo podnebne spremembe še bolj katastrofalne, kot so.

Kapitalizem po definiciji ne more vplivati na klimatske spremembe. Ni pomembno, kaj vse so izrekli svetovni voditelji na tokratni podnebni konferenci v Parizu in s čim vse so se strinjali pred kamerami, da so se jih lahko nagledali vsi prebivalci planeta. Dejstvo je, da vlade vsega sveta doslej niso storile tako rekoč ničesar za zaustavitev sprememb, saj vse po vrsti celo podpirajo, kar imenujemo fossil capital’s continued expansion. Kapital se sam od sebe preprosto ne bo odrekel fosilnim gorivom. V kaj takega lahko verjame samo človek, ki nima pojma, kako deluje kapitalizem.   

Ne obstaja namreč kapitalist, ki bi pristal: na javni nadzor nad energijo; bistveno višje davke za vse, ki uporabljajo fosilna goriva; banke v lasti državljanov, ki bi finančno podpirale velikanska vlaganja v nove tehnologije, vire energije in seveda znanost. Ni mogoče, da bi kapitalisti pristali na nove programe, s katerimi bi zaposlili milijone nezaposlenih, da bi s skupnimi kreativnimi močmi iskali odgovore na zagate, s katerimi se srečujemo. Ni šans. Niti slučajno ne bo nihče pristal na regulacijo finančne industrije in nihče ne bo prevzel odgovornosti za štalo, ki je že precej časa tukaj in dobesedno živimo v njej.

O vsem tem bodo nekoč pisali zgodovinarji. Pisali bodo o norosti ljudi, ki so molče pristajali na profitabilnost zblojenega sistema, ki jih je izkoriščal iz dneva v dan, sami pa so vse to prenašali, kot da gre za najbolj normalno stvar na svetu.

Saj tudi gre za najbolj normalno stvar. Na planetu trpečih ljudje pač trpijo, saj zato se pa planet tudi imenuje tako, kot se.  

Tu ni česa dodati, toda prav tako je res, da že danes ustvarjamo zgodovino, o kateri bodo pisali in razpravljali. Kar pomeni, da niti približno ni vseeno, kako se upiramo zlu, koliko se mu upiramo in kako vztrajni smo pri tem.