20. december se približuje. Referendum je pred vrati. Mediji so polni strokovnih ocen, ki jih podajajo različno misleči: javne in politične osebe, kvazistrokovnjaki in seveda ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se bo zgodilo s predlaganim zakonom. Ko prebiramo članke in komentarje v časopisih, dobimo občutek, da živimo v blodnjaku in da je z našo družbo hudo narobe. Zopet se delimo na rdeče in še ne vem kakšne, pametne in neumne, verne in neverne, delimo se kot vedno z namenom, da se podtikajo razne neresnice, napenjajo mišice, samo zato, da se doseže zmaga. Kot vedno so v ospredju podtikanja, nezrelost posameznikov, nerazumevanje družbenih potreb in kar je najhuje, da se nekateri nočejo odpovedati tradicionalne miselnosti. Pozablja se na temeljno vprašanje, ki ga postavljajo DRUGAČNI in družba z namenom, da se doseže pravna enakost za človekove potrebe in cilje.

»Za otroke gre«. Kaj se vse piše pod to parolo? Človeku gre na bruhanje, ko prebira komentarje. Kaj vse je sposoben narediti prestrašen in zaveden človek? V Sloveniji je vedno tako. Ljudje se bojijo Romov, zato ker so prepričani, da so umazani tatovi, beguncev, ki zažirajo proračun, prinašajo nalezljive bolezni in ker so teroristi; bojijo se Muslimanov, lezbijk in homoseksualcev, ker počnejo nemoralne stvari … Bojijo se sodobne družine, ki je drugačna od tradicionalne, krščanske.

Kritiki zakona: Res je, za naše otroke gre, za bolj pošten in odgovoren jutri, za mojega, tvojega otroka gre, ki se bo rodil, ali pa je že drugačen. Biti drugačen, spoštovani katoliki in vsi drugi nasprotniki, to ni bolezen, ni greh. Drugačnost je naravni proces, ki nastane brez volje staršev, vzgojiteljev, rejnikov. Po vašem prepričanju so drugače spolno usmerjeni ljudje nekakšen rak družbe, bolezenska bula, ki se jo je potrebno izogibati, ker je lahko nalezljiva. Mar se ne zavedate, kako bolna je vaša misel, vaše prepričanje …

Mar se ne zavedate, da ste rablji peščici ljudi.

Nekomu, ki je drugačen se ne more prepovedati pravic, ki mu pripadajo. Ne moremo ga označevati kot kriminalca in izobčenca, saj nismo več v srednjem veku. Nikakor ne moremo drugačnemu s prstom kazat, kako naj živi.

Roko na srce: Tradicionalna družina se spreminja in je žal drugačna, zato moramo upoštevati nove oblike skupnosti. Nekoč je bila sestavljena iz očeta, mame in otrok, včasih tudi še starih staršev, stricev in tet, ki so živeli pod isto streho, delali so za iste cilje, se spoštovali, vzgajali in tudi razmnoževali. Iz vidika dedovanja so bili vsi udeleženi v procesu delitve lastnine. Edino pravilno. Zdaj, v 21. stoletju pa nekateri nimajo te pravice.

Cerkev je zopet najbolj glasna. Na vse načine ljudi prepričuje, da glasujejo proti zakonu. Na neki način jih razumem, ne razumem pa njihovega hujskaštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Nadškof metropolit msgr. Stane Zore je povedal svoje in v svojih izjavah se je obnašal kot Bog, pozabil pa je, da je papež Frančišek izjavil: »Kdo sem jaz, da bi sodil?«

»Odprimo vrata pravičnosti« in ko se bomo odločali za ZA ali PROTI prisluhnimo svoji vesti in imejmo pred očmi človeka in njegovo drugačnost in ne padimo pod vpliv političnih gibanj, verskih prepričanj in posameznikov, ki agitirajo zaradi lastnih interesov.