Čemu služi umetnost? Hlepenju po pozornosti, ploskanju in slavi? Premikanju meja pri zapravljanju davkoplačevalskega denarja? Vsesplošnemu medsebojnemu pranju možganov, da je drugačno bivanje sicer možno, a zaradi človeške narave neizvedljivo? … Ali vendarle čemu bolj smiselnemu?

Večina ljudi ni umetnikov. V osnovni šoli napišejo nekaj prostih spisov ter izdelajo nekaj risb, slik in kipov – seveda v skladu z navodili. V srednji šoli tu in tam zapojejo (najpogosteje pijansko zakrulijo) nekaj, kar je spesnil in uglasbil nekdo drug. Odrasli se z besedami igrajo le, kadar se hecajo s prijatelji ali skušajo koga spraviti v posteljo. Likovne darove koristijo samo še pri urejanju doma in svoje zunanje podobe – seveda v skladu s pričakovanji okolice –, pri fotografiranju in snemanju pa včasih pazijo, da je vse bistveno v kadru. Še največ ustvarjalnosti pokažejo pri kuhanju in malih hišnih popravilih, kadar nimajo na voljo vseh potrebnih sestavin. Edina umetnost, ki jo počnejo vse življenje, je igranje vlog, pa še pri tem se večinoma zgledujejo po drugih …

A umetnost nima le malo ustvarjalcev, temveč tudi malo občinstva. Koliko ljudi bere leposlovje, ne da bi jim šlo za oceno v šoli ali pa so staknili kratkotrajno bestsellersko mrzlico? Koliko jih zavije v muzej ali galerijo, tudi kadar to ni del vodenega izleta? Koliko jih posluša še kakšno glasbo razen tiste, s katero jih bombardirajo radii, veselice, iPodi in youtube algoritmi? Kino in gledališče sta prvenstveno namenjena druženju, a kljub temu se tam druži vedno manj ljudi – razen kadar gre za bestsellersko mrzlico, ki je ušla iz holivudskih laboratorijev.

V tej umetnosti za množice se seveda da najti prvine umetnosti in nedvomno se jih nekaj prebije tudi v kakšno glavo in srce. Najpogostejša posledica je, da skušajo okuženci postati umetniki. Pri večini simptomi popustijo hkrati s puberteto, nekateri pa ostanejo umetniki vse življenje. Značilni predstavniki te vrste se najdejo v prvem odstavku te kolumne. Tu in tam pa je med njimi celo kdo, ki dejansko ustvarja umetnost …

Od takšne družbe je seveda nemogoče pričakovati, da bi pripisovala umetnosti večji pomen, kot ji ga pripisuje. Še to je preveč.

Po večinskem prepričanju seveda živimo v najboljši možni družbi v najboljšem času zgodovine. O svojem življenjskem okolju in zakonitostih, po katerih deluje, sicer vemo manj kot povprečen prosto živeči šimpanz, a imamo znanost. Večina ljudi ni zmožna brez težav teči nekaj minut ali splezati na drevo, a imamo šport. Ne znamo poiskati osnovnih sestavin česarkoli v naravi (z izjemo domačega vrta) niti iz njih česa izdelati (z izjemo sestavin z domačega vrta), a imamo obrt. Zatiramo svoje občutke in slabo zaznavamo občutke drugih, a imamo duhovnost. Predzgodovinski lovci in nabiralci so vedeli, zmogli, znali, čutili in imeli vse to, obenem pa so vse življenje krasili, barvali, oblikovali, igrali, peli, plesali in pripovedovali, vendar imamo mi za razliko od njih tudi 'pravo', neljudsko, poklicno umetnost. A vse to nas ne prepriča, da bi tem rečem dali pomen in vpliv, ki si ga zaslužijo …

Čemu služi umetnost? Umetnost naša znanja, sposobnosti, veščine in občutke združuje v skladno in nedeljivo celoto. Pravo umetniško delo zahteva vse: natančno poznavanje sveta in njegovih zakonitosti (znanost), vztrajno in usklajeno delovanje telesa (šport), zlaganje znanih sestavin v nekaj novega in delujočega (obrt) ter sočutje (duhovnost). Vse to zahteva tudi doživljanje pravega umetniškega dela; če smo omejeni, raztreseni, brez domišljije in neiskreni, se nas ne more dotakniti …

Če odrežeš ljudi od umetnosti, jih odrežeš od vira življenjske moči … Če odrežeš ljudi od umetnosti, jih odrežeš od narave in skupnosti …

Čestitam, gospodje! Operacija je uspela – pacient je mrtev! … Vaša več rodov trajajoča obveznošolska preobrazba je obrodila sadove, ee, drevesa, ki ne rodijo sadov … Tudi z industrijsko revolucijo ste preželi vse živo; vsi, tudi umetniki, imamo na izbiro biti stroji ali predmeti … Umetnosti skoraj nimamo več, imamo pa zato bitke 'talentov' …