Ko napoči vsako leto tretji december, se tudi politiki, na primer predsednik države, spomnijo, da obstajajo invalidi; pravzaprav jih na to spomnijo piarovci in spin doktorji, ki jim tudi napišejo govore – taka je pač njihova dolžnost. Tega se spomnijo celo invalidi in takrat se zdi, da nastane priložnost za ugotavljanje, kaj hočejo invalidi, v katero družbeno skupino sodijo, kaj potrebujejo, katere posebne potrebe imajo in kdo je dolžan zanje skrbeti oz. poskrbeti. Obvezno se veliko govori o drugačnosti in o spoštovanju drugačnosti, o ranljivih družbenih skupinah, pa o marginalcih, odrinjenosti in seveda o vrednotah, morali in inkluziji. V tej deželi živijo tudi strokovnjaki za inkluzijo, ki so prepričani, da ta nima nobene zveze z zgodovinskimi in družbenimi procesi, zato ne berejo zgodovinskih in socioloških knjig, da o Marxu niti ne govorim. Njihova naloga je kajpak vključevanje invalidov v družbo, o čemer pa, kot rečeno, nimajo najmanjše ideje, zato so zgolj patetični, ko poročajo o uspelih primerih inkluzije kakega otroka v navadno šolo, kjer se dobro počuti in napreduje. Pa seveda to, da poudarjajo, da so invalidi kakor vsi drugi ljudje. Kot da bi nenadoma spoznali, da so bili doslej Marsovci.

Po četrt stoletja pisanja in predavanj o naravi, kulturi in etiki hendikepa je v tej zatohli deželi hendikep še vedno paradoksno neznan koncept, ki ga, paradoksno, kot pravim, prezirajo celo sami invalidi, čeprav nimajo pojma, kaj sploh pomeni. Še vedno so namreč prepričani, da je sinonim za invalidnost ali njena slabša različica, zaradi katere se je treba preganjati po sodiščih ter zapravljati denar. Resnica pa je popolnoma drugačna, le da o njej še vedno z vztrajnostjo, ki prav bode v oči in je simptomatična, nočejo vedeti ničesar.

Invalidi in strokovnjaki za inkluzijo prav tako ne vedo, kakšna je narava proizvodnje družbenega življenja, zato s svojimi izjavami o naravi invalidov in inkluzije streljajo mimo, čeprav imajo bržčas dobre namene in so celo sočutni.

Niti dobri nameni niti sočutje pa ne pomagajo k razumevanju objektivnih procesov, ki generirajo družbene realnosti. Brez branja socioloških besedil preprosto ne gre. Pedagogika, socialna pedagogika, psihologija, socialno delo in socialna psihologija še vedno niso dovolj za razumevanje tega, kar je treba razumeti. In kaj je treba razumeti? Razumeti je treba, kar sledi.

V zadnjem stoletju se je narava politike močno spremenila. Spremenila se je tudi narava dela, ki ga opravljajo delavci, pa narava oblasti, intelekta in družb. V tem smislu se strinjam s tistimi raziskovalci družbenega življenja, ki opozarjajo na depolitizacijo multitude in na spektakelsko naravo sodobnega življenja, v katerem so vse pomembnejši performativi, nastopi pred kamerami, psihološko delo na sebi in hedonistično rolanje po družabnih omrežjih. Ali kot pravi Paolo Virno v knjigi o multitudi in sodobnih oblikah življenja: virtuoznost javnega nastopanja je vse bolj ključna dimenzija politikov, ki vse bolj potrebujejo občinstvo, javno organizirani prostor, v katerem s pomočjo novoreka in žargonskega govora nastopajo pred ljudmi, da bi jih očarali.

Očaranost pa je tudi vse, kar je po njihovem prepričanju treba doseči. Naj ljudje razmišljajo o kapitalizmu s prijaznim obrazom in naj se dnevno trudijo delati na sebi, da bi ubranili vtis, da se nekaj vendarle premika.

Ključno je tole: politiki, invalidi in strokovnjaki za inkluzijo potrebujejo javni prostor, v katerem izpolnjujejo sami sebe in iščejo načine samoaktualiziranja, kar pomeni, da jih v resnici ne zanimajo produkti, družbeni učinki takega nastopanja, saj jih zanima predvsem lastna promocija. Nastopajo kot delčki hedonistične oziroma narcistične kulture, v kateri je pomembno zlasti to, da je človek zmožen za vsaj petnajst minut pritegniti pozornost čim večjega števila poslušalcev oziroma gledalcev, kar pa je tudi vse. Brez socioloških konceptov ne morejo misliti niti lastnega javnega nastopanja, zato se zadovoljujejo s prijaznimi odmevi in z izmenjavanjem mnenj. Pričakovanja so zares minimalna, če lahko parafraziram Adorna.

Globalizaciji se kajpak ne upirajo, temveč jo podpirajo, ker so prepričani, da je dobra. Objektivno so na strani izkoriščevalcev, vendar tega ne vedo in nočejo vedeti, saj ne berejo, kot rečeno. Včasih sicer udrihajo čez kapitalizem, vendar skrajno previdno, da jih ne bi kdo slišal in jih poklical na odgovornost.

Ne vedo, kako deluje kapitalizem, zato ga nevede hvalijo ali pa vsak zagovarjajo. Ni jim jasno, da emancipacija vseh ljudi, o kateri je govoril Marx, terja egalitarnost, zato nenehno presežno poudarjajo in ponavljajo, da so invalidi kakor drugi ljudje. Kapital deluje tako, da v vsakem trenutku povečuje neenakosti med ljudmi, a se tega ne zavedajo ali pa se nočejo zavedati. Materialne enakosti ni nikjer, zato se zanašajo na navidezno intelektualno, moralno, osebnostno in duhovno enakost. Prav zato morajo poudarjati pomen vrednot, morale in etike, a ne berejo niti Spinoze, niti Aristotela, niti Kanta, niti Lacana, niti Badiouja; pravzaprav sploh ne berejo. O etiki zato ne znajo povedati dosti ali pa se jim o njej niti ne sanja. Najhuje pa je, da jih lastna nevednost ne moti ali pa jih moti premalo, zato še naprej samovšečno nastopajo pred kamerami in govorijo o ljudeh s posebnimi potrebami, kot bi pravkar prileteli z vesoljskimi ladjami iz globin vesolja in se predstavili nevednim Zemljanom. Družbene neenakosti rastejo eksponencialno, poudarja Virno, z njimi pa tudi cinizem političnega nastopanja. Inkluzija naj bi tako pomenila postopno vključevanje invalidov v družbo, ki pa vse bolj razpada in pravzaprav že dolgo ne obstaja, kot je pravilno ugotovila celo Železna lady, in sicer že pred desetletji.

Globalni tržni kapitalizem je čista farsa, saj najmočnejša gospodarstva sveta podpirajo najmočnejše države tega sveta. Neenakosti med revnimi in bogatimi naraščajo iz dneva v dan, ljudem pa se ponujajo nove in nove predstave, spektakli, simulakri in simulirane oblike realnosti, s katerimi naj se za silo zadovoljijo, pomirijo in potolažijo.

Inkluzija pomeni objektivno vključevanje invalidov v družbe, ki temeljijo na neenakostih, izkoriščanju, cinizmu politike in propagandi, pa vendar se hvalijo z njo, kot da je najnovejši izum, vreden Nobelove nagrade.

Svet je nevaren, zato se je treba pred njim zavarovati. Invalidi so posebej ranljiva družbena skupina, ki jo je treba dodatno ščititi. Vključevati v svet, seveda, vendar tudi ščititi. Zaščita naj bo skupinska, obča, vendar je v resnici predvsem stvar iznajdljivosti vsakega posameznika in nekaterih lobijev. V kompetitivni družbi, ki temelji na neenakosti, izkoriščanju in egoizmu, je kajpak vsakdo prepuščen lastnim močem in zmožnostim preživetja.

Življenje uma je že zdavnaj postalo spektakelsko, zato lahko vsakdo reče, kar hoče. Poudarek je na govorjenju, ne na razmišljanju. Ljudje nočejo misliti, saj hočejo zgolj to, da bi se počutili kakor doma. Na varnem torej.

Hočejo ponavljanje istega ali morda kvečjemu kopičenje istega. Ponavljanje je varovalna strategija, pravi Virno, s katero se ljudje branijo pred šokantno naravo družbenega življenja, ki pospešeno terja nove in nove oblike simuliranega življenja ter vse bolj nore izkušnje oziroma ekscese, ki podpirajo izkoriščanje večine.

Poleg varnosti hočejo invalidi in strokovnjaki za inkluzijo tudi preprostost, razumljivo vsakomur. Toda kdor zares hoče preprostost, poudarja Virno, ima pred seboj zelo lahko nalogo. Preprostost je namreč to, da sedemo za mizo in spijemo steklenico rdečega vina.