Krščanstvo je dolga stoletja igralo vodilno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju kapitalizma s pomočjo kulta domačije, domačijskega življenja in domačnosti. V tem je imela glavno vlogo Mati. Ta je bila nekako boljši človek kot Oče, obenem pa je bilo res tudi to, da so ženske, ki lahko postanejo Matere, nekako boljši ljudje od moških, ki lahko postanejo Očetje. Prav matere so bile bolj moralne in poduhovljene, bolj pristne, bile so bliže Naravi kot moški, zato so bile tudi bolj čustvene, občutljive, empatične in tople. Prav zato so bile edine primerne za moralno in duhovno vzgojo otrok, obenem pa so nudile moralno in čustveno oporo še Očetu. Poleg tega so bile bolje opremljene za sprejemanje Jezusovega nauka. Jezus naj bi namreč prinesel na ta planet odrešitev skozi trpljenje, odrekanje in potrpežljivost in enako bi lahko matere odrešile svoje družine skozi trpljenje in odrekanje. Po domače: Mati dela na domačiji, gara, se odreka in trpi, da bi bilo članom družine lepo, da bi se odrešili. Geji in lezbijke nimajo v tej zgodbi niti najmanjše vloge, saj so zgolj moteči dejavnik v igri, v kateri so vloge natanko določene: Oče je trd, oddaljen, hladen in delaven, Mati je delavna, topla, čustvena, senzibilna in nežna, otroci pa so tam zaradi reprodukcije delovne sile in za to, da se vzgajajo.

Jezus in Matere torej lahko odrešijo svet, saj trpijo, se odrekajo, prenašajo bremena, podpirajo vogale hiše, skrbijo za vse druge ljudi, da jih sistem ne zlomi. Če pa beremo evangelije, dobimo mahoma povsem drugačen vtis.

Jezus namreč pričuje za sočutno srce in za – družbeno zavest. Na koncu ga skušajo obsoditi kot judovskega kralja, kar bi bila eminentno politična obsodba, vendar jim spodleti, saj Poncij Pilat nima pojma, kaj naj stori z njim, zato si zgolj lakonično umije roke.

Sočutno srce pripada kajpak posamezniku, družbena zavest pa je po definiciji zavest posameznikov o njihovem družbenem življenju. Če naj posameznik skrbi za sočutno srce in se pri tem zgleduje po Materi, mora skrbeti tudi za kultiviranje družbene zavesti, pri čemer se mora zgledovati po sociologih, saj prav ti preučujejo družbeno življenje ljudi. Tako je Jezusovo učenje.

Mati očitno ne bo rešila in spremenila sveta na bolje, kakor ga tudi Jezus ni. Ljudje v zadnjem času spreminjajo svet na bolje zgolj z bojem za univerzalne pravice, pri čemer neredko teče kri. Zgolj življenje v tradicionalni družini, v kateri skrbi Mati za duhovno in moralno blagostanje ljudi, Oče pa prinaša kot delavec k hiši denar, ne prispeva k boljšemu svetu. In današnji neoliberalni kapitalizem sploh ne potrebuje tradicionalne družine, saj so funkcije duhovnega, čustvenega in moralnega blagostanja že zdavnaj prevzeli psihologi, psihoterapevti, družinski terapevti in drugi dušebrižniki. Nebesa v brezsrčnem kapitalističnem  svetu preprosto niso mogoča, kult domačnosti ne pomaga spremeniti sveta, da bi bil bolj prijazen do vseh ljudi. Morda je prijazen do elit, do vseh drugih pa prav gotovo ni.

Kapitalizem ne potrebuje tradicionalne družine, potrebuje pa religijo kot opij za ljudstvo. 

Kristjani obupno potrebujemo revitalizacijo. Tako beremo v uvodu v knjigo z naslovom Sex and the Church: Gender, Homosexuality, and the Transformation of Christian Ethics, pod katero je podpisana Kathy Rudy. Revitalizacija pomeni narediti nekaj vnovič aktivno, zdravo in energetsko. Kar potrebuje revitalizacijo, je torej neaktivno, nezdravo in brez energije. To pa še ni vse. Avtorica govori tudi o preobrazbi krščanske etike, piše o potrebi po preobrazbi, kar pomeni, da krščanska etika ni dovolj dobro razvita. Če bi bila dovolj dobro razvita, ne bi potrebovala preobrazbe. Preobrazbo in revitalizacijo potrebuje zlasti v odnosu do homoseksualnosti, spolov in spolne etike, dodaja avtorica. A niti to še ni vse. Beremo tudi tole: potrebujemo boljše, globlje razumevanje prepričanj glede homoseksualnosti in vloge žensk v Cerkvi. Zakaj Cerkev potrebuje vse to? Ker njeni zastopniki pogosto zagovarjajo družinske vrednote tako, da izražajo pri tem homofobijo in so seksistični. Tako piše Kathy Rudy v svoji knjigi, ki sem jo pravkar prebral.

Ko je papež Janez XXIII nekoč pozival vernike k odpiranju oken svojih cerkva in k izražanju dobrodošlice duhu prenove, je bržčas mislil resno. In prav je, da ga tudi sami jemljemo resno. Sklepajmo torej.

Odpiranje oken je preprosto odpiranje. In odpiranje je lahko le odpiranje do novega. Novo pa ne more pomeniti kopičenja istega. Enako velja za izražanje dobrodošlice. Dobrodošlica pomeni širokogrudnost, pomeni odprte roke, pomeni široko srce in pomeni sprejemanje tega, česar še ne poznamo, saj novo po definiciji ne more biti nekaj, kar že poznamo.

Odpiranje do novega in sprejemanje pomenita sprejemanje novega. Ne vsega, kar ima nalepko novo,  zato Hitlerja ne sprejemamo odprtih rok in mu nismo naklonjeni, temveč samo tistega, kar povečuje blagostanje ljudi in je zares novo.

Širokogrudnost ne more pomeniti demoniziranja spolne revolucije. In spolna revolucija mora pomeniti nekaj novega. Nekaj novega je homoseksualnost, je tretji spol, je biseksualnost, je še cela vrsta drugih spolov. Če ne demoniziramo spolne revolucije, sprejemamo nove spolne prakse, nove oblike spolnega življenja ljudi. Seveda ne sprejemamo čisto vsega, temveč le to, kar povečuje blagostanje ljudi. Pedofilije zato ne sprejemamo.

Ko govorimo o blagostanju ljudi, mislimo na blagostanje vseh ljudi. Tradicionalistični pripadniki krščanske desnice še danes trdijo, da imajo ženske en sam položaj v družbi, ki je – natanko za štedilnikom. Prav tako trdijo, da v šolah ne bi smeli niti govoriti o homoseksualnosti in da bi morali učenci oziroma dijaki pred poukom moliti. Torej lahko mirno zapišemo, da bi radi, da bi bilo vse tako, kot je nekoč že bilo.

A kako je bilo?

Še v XIX. stoletju skrbijo matere za moralno, čustveno in duhovno blagostanje ljudi. Ne le v družinah, temveč tudi zunaj njih. Materinske izkušnje ljudje spontano zaznavajo kot kulturno in duhovno alternativo krutemu materialnemu vsakdanu, tekmovalnosti, boju za preživetje v kapitalističnem svetu.

Sporočilo je torej jasno: Matere bodo skrbele za duhovna in moralna stanja sveta, ta pa bo vse bolj trd, krut, tekmovalen, izkoriščevalski, neizprosen in plenilski, saj se mu ne bo nihče upiral, ker ljudje zanemarjajo družbeno zavest. Očetje bodo še naprej izgubljeni, saj so izgubili tradicionalno vlogo v tradicionalni družini, otroci pa bodo še naprej otroci vsaj do tridesetega leta starosti, potem pa bo kdo od njih morda celo za silo plačana delovna sila za določen čas.