V teh dneh bo slišati množico neproduktivnih mnenj o različnosti ljudi, o spoštovanju, pa o tem, da je treba spoštovati slovenske navade, slovensko kulturo in sploh vse slovensko, če odštejemo geje in lezbijke in tretji spol. Sam se ne zavzemam za spoštovanje različnosti, saj je to nekaj takega, kot če bi se človek zavzemal za uzakonjenje trditve, da je voda mokra in da je sonce vroče. Ne moremo namreč smiselno in logično govoriti o spoštovanju nečesa, kar je trivialno res. Kar je trivialno res, zgolj sprejmemo. Človek tako ne more smiselno reči, da spoštuje travo, ker je zelena. Zelenost trave s spoštovanjem nima absolutno nobene zveze. V resnici gre za nekaj čisto drugega.

Trivialno res je, da so posamezniki med seboj različni. Ko torej govorimo o ljudeh, govorimo zgolj o različnih posameznikih in o različnih posameznicah. V tem smislu ne obstajajo: slovenska kultura, slovenski način življenja, slovenska tradicija, obstajajo pa različni načini življenja, različne kulturne prakse in različne tradicije, ki jim bodo v prihodnosti sledili novi različni slogi življenja, nove tradicije in nove kulturne prakse. In ko govorimo o spolnih praksah, govorimo zgolj o različnih spolnih praksah. Dva človeka tako ne seksata enako in nikoli ne bosta, ker to preprosto ni mogoče. Z nobenim zakonom ne bo nikoli mogoče doseči, da bi različni ljudje seksali na enake načine ob enakem času in na strogo določenih krajih. Ni šans.

Toda pravi in zares odločilni pomen različnosti razumemo šele, če dojamemo, kar je na primer storila Antigona. Lacan je njenemu dejanju nekoč posvetil celoletni seminar in ga naslovil Etika psihoanalize. Treba ga je le vzeti v roke in temeljito prebrati, nato pa se o prebranem še pogovarjati. In zakaj že vnaprej vem, da ga JJ in Ljudmila ne bosta prebrala?

Če so Stari veliko časa posvečali skrbi zase in za svoje duše, o čemer je veliko povedal Foucault, pa je Antigona definitivno deklica, ki s svojim vedenjem postavi vse skupaj na glavo in naredi pravo štalo. Njeno vztrajanje, da je treba pokopati brata Polinejka, je tako veliko in tako močno, tako neverjetno in tako šokantno celo za takratnega kralja, njenega vladarja, da se moramo ob njeni drži zamisliti, kajti ko jo spremljamo, postaja očitno, da etično delovanje, saj prav o njem govorimo, ne vodi k harmoniji, vsesplošni ljubezni, medsebojnemu spoštovanju, temveč k nečemu, kar razdira, uničuje, kolje in seka naokoli. Etika ni nikakršen miroljubni, meditativni večerni sprehod ob reki, ko ravno zahaja sonce; vsaj to je povsem očitno.

Motijo se zato ljudje, ki mislijo, da je moralno ali etično delovanje Lepo, Dobro in Prijazno. Upoštevanje moralnega zakona, o katerem govori Lacan, je namreč vse prej kot to. Je neposredno povezano z Resnico, ta pa nikoli ni prijazna, kajti človeška bitja večino svojega življenja preživijo v iluzijah in fantazmah, ki ne prenesejo Resnice, ta pa ne prenese iluzij in fantazem.

Na prvi pogled hoče Antigona nekaj nemogočega, toda v resnici hoče nekaj zelo preprostega: pogreb mrtvega človeka pač ni raketna znanost. Pa kljub temu je njeno vztrajanje kot nočna mora. Zakaj?

Ker smo ljudje simbolna bitja. Antigono sicer vežejo zakoni, ki vladajo v Tebah, nanje pa se sklicuje tudi kralj, toda sama se sklicuje na nekaj drugega. Na trenutno veljavne zakone se celo požvižga in vztraja pri starodavnem zakonu, ki ni nikjer napisan: mrtve je treba pokopati.

Ljudje smo simbolna bitja in samoniklo čutimo, da je treba mrtve pokopati. O tem smo spontano prepričani. V naravi simbolnih bitij je, da pokopavajo mrtve. Antigone zato ne zanima Dobro, ne zanima je Lepo, ne zanima je niti aktualni zakon. Hoče nekaj drugega.

Ne mislim, da hoče Antigona nemogoče. Niti slučajno. Hoče nekaj zelo preprostega. Še enkrat: pokopljite Polinejka, potem se lahko pogovarjamo naprej. Dokler ga ne pokopljete, se ne pogovarjamo.

Natanko v tem smislu Antigona ni heroj, ni junak, temveč je antijunak. Nobene moči pravzaprav nima, da razreši spor s kraljem, ničesar ne more storiti, saj je zgolj krhka deklica, toda zastopa nekaj, kar je sveto in neuničljivo, nepremagljivo. Torej ni nepremagljiva ona sama, saj je zgolj drobno dekle, temveč je nepremagljivo to, na kar se sklicuje in kar zastopa.

Ko se tako sklicuje na nekaj drugega, deluje kot singularnost. V tem je bistvo: Antigona kot deklica niti ni pomembna. Pomembna je singularnost, pomembna je sama formalna, strukturna možnost, da je na svetu lahko tudi drugače, kot trenutno je.

Smrtonosna je zato Resnica, ne Antigona, ki jo zastopa. In Resnica je, da je treba mrtve pokopati. Ali nekoliko drugače; ne gre za harmonijo, spravo, pomiritev, temveč za odprtje nečesa radikalno novega.

Natanko v takem položaju smo danes zagovorniki zakona o družinah, ki izenačuje pravice heteroseksualnih in homoseksualnih ljudi. Noben referendum ni potreben, ker je Resnica tako ali tako na naši strani, oziroma smo mi na njeni.

Torej niti ne gre za nas kot posameznike, saj gre za Resnico in za odpiranje Novega. To je obenem tisto, česar ne razumejo nasprotniki zakona. Ne razumejo, da smo človeška bitja kot simbolna bitja nezavedne želje po naravi zavezana temu, kar imenuje Freud gon smrti. In prav gon smrti je kreativna življenjska sila, zaradi katere smo kot končna bitja vselej odprti do neskončnega, kar obenem pomeni, da smo bitja transgresije.

Antigona nam s svojim sklicevanjem na prastari zakon bogov paradoksno ponuja natanko progresivno, napredno odpiranje – novega. V tem je njena radikalnost, ki je obenem radikalnost same Resnice.

Tega se morda zavedamo dosti premalo. Na tem svetu namreč ni ključna sprava med različnimi ljudmi, ki naj bi živeli v slogi in harmoniji, medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Enako velja za spoštovanje do drugačnosti. Bistveno je namreč čisto nekaj drugega. Sklicevanje na vrednote in drugačnost ljudi je preprosto premalo, oziroma je prekratko.

Bistveno je, da zmoremo ljudje kot singularnosti kreirati nove možnosti, odpirati nove prostore družbenega življenja. Ne zaradi sebe, temveč zaradi Resnice. Taka je naša usoda, pa če nam je všeč ali ne. Ne gre za voljo, temveč za gon, kot ga je poimenoval Freud.

To je obenem tisto najbolj zapleteno, česar ljudje ne razumejo pri Freudu. Da je človek kot simbolno bitje ujet v delovanje gonov, ki niso naravni ali živalski instinkti, sil, ki ga ves čas mečejo iz navideznih ravnotežij, imaginarnih enotnosti, ki fantazmatsko ločujejo naše in vaše, obenem pa ga dobesedno potiskajo k novemu.

V tem je naše upanje, ne pa v vračanju k nekakšnim naravnim ravnovesjem, harmoniji, spravi in spoštovanju drugačnosti.