Poznate občutek, ko vam fizik, ekonomist, obrtnik ali svečenik pojasnjuje zakonitosti svojega poklica? Besede, ki jih ne razumete, igrivo zapleta v povedi, ki jih ne dojamete. Panično pričnete iskati rdečo nit, on pa kar razpreda in vas gleda, češ: »Saj je povsem preprosto in jasno, ne?« Kdo ve zakaj prepričan, da delite njegovo mnenje, zadevo še bolj zaplete, vi pa izključite možgane in čakate, da bo konec.

Lastni poklic seveda razumete. Če so vam zvezde naklonjene, niste le nadomestilo za stroj, ampak svoje delo soustvarjate. Športe, ki se jih udejstvujete, prav tako razumete; ste le bolj ali manj vešči glede izvedbe. Pri novih družabnih igrah se najprej (igrate, da se igrate, dokler se ne) seznanite s pravili, nato pa zaigrate zares. Ko se lotite prostočasnih dejavnosti, si sami postavljate pravila ter jih po potrebi spreminjate in kršite. In kar je najpomembneje – v vsem tem vidite nek smisel; morda potegnjen iz petnih žil, a vendarle vaš lasten …

Za mnoge invalide je vse to zgolj nedosegljiv sen, tako čuden in oddaljen, da ga niti ne dojemajo. Ne ker ne bi bili sposobni, ampak ker nimajo možnosti, da bi se naučili samostojno misliti in ustvarjati. Njihove dejavnosti načrtujejo drugi; oni zgolj izbirajo med njimi, pa še to ne vedno …

Jim je všeč, kar delajo? Koga briga … Bi raje delali nekaj drugega ali drugače? Saj sami ne vedo, kaj bi lahko in kaj bi radi … Razumejo? Važno, da naredijo približno to, kar se od njih pričakuje … Imajo globji vpogled v svoje življenjsko okolje, pravice in dolžnosti ter pravice in dolžnosti drugih? Ha ha ha! … Imajo možnost odločati o čemerkoli, kar se ne tiče njihovih lastnih riti? Bognedaj; samo še tega nam je treba! … A v vsem skupaj vidijo smisel? O tem je pa nevarno govoriti …

Invalid je v najboljšem primeru delovni stroj – ne preveč zmogljiv in komaj uporaben. Vanj vneseš načrt dela in sestavine, dobiš pa polizdelek. Tega mora kakšen valid seveda dokončati, da bo nečemu podoben. Le takšnega – brezhibnega, tipskega in prav nič invalidnega bo kupil drug valid – najpogosteje iz usmiljenja.

Izdelki, ki nastajajo v varstveno-delovnih centrih za invalide, so navadna krama. To je jasno vsem tam zaposlenim validom, a se kljub temu delajo, da invalidi o tem nimajo pojma. Seveda ga imajo, le ne govorijo o tem, da ne bi prizadeli validov, ki se tako trudijo …

Invalidi nimajo navadnih počitnic, da bi šli (s pomočniki) nekam po svoje. Invalidske počitnice so invalidne – so kolonije. Tja pride, kdor se prijavi; drug z drugim morajo shajati, če jim je to všeč ali ne. Pogosto ne odločajo niti s kom so v kateri sobi, niti s kom se udeležujejo katerih dejavnosti. Drug ob drugem spijo, smrčijo, momljajo in škripajo z zobmi, dokler jih pomočniki ne zvlečejo iz postelj za zajtrk. Zajtrki, kosila in večerje so ob določenih urah. Na á la carte pozabite! Med obroki počnejo, kar je na programu … Najpogosteje na programu ni nečesa, kar bi počeli oni, ampak nekaj, kar z njimi počnejo drugi. In tudi kadar jim je omogočeno nekaj narediti, so to dejavnosti po načrtu …

Z izjemo sprehodov in izletov (na čas, potek in trajanje katerih imajo malo ali nič vpliva) gre skoraj izključno za zdravstvene dejavnosti, ki jih plača država in se jih morajo udeležiti: jahanje, masažo, plavanje, telovadbo, veslanje … Te dejavnosti so večinoma prijetne in se jih radi udeležujejo – ob urah, ki jih določijo drugi, za čas, ki ga določijo drugi …

Športne igre? Igre brez meja? Igre kar tako? … potekajo po načelu deli in vladaj! Validi izberejo igre in določijo pravila. Zberejo pripomočke, pripravijo igrišče, seženejo invalide in pomočnike, jih razdelijo po skupinah in povedo pol navodil. Ostalo polovico povedo sproti ali si jo izmislijo, ko se zadeva zatakne.

Vedno se zatakne, kajti nikoli ni tako, da bi vsi razumeli in vsi zmogli (velja tudi za pomočnike). Zato se invalidom pomaga in dovoli goljufati. V kolikšni meri, je odvisno od pripravljalcev in pomočnikov, ki na končni izid vplivajo bolj kot igralci. Invalidi se večinoma prepustijo trenutku. Ko se jim reče, naj čakajo, čakajo. Ko se jim reče, naj krenejo, krenejo. Če razumejo, delajo, kar se jim reče. Če ne razumejo, zmedeno gledajo (kot mi fizika z začetka kolumne). Če ne morejo razumeti, se pustijo vleči in vriskajo, ker so se nalezli napetega vzdušja. Če se jim pove, da so zmagali, so veseli. Če se jim pove, da niso zmagali, so sprijaznjeni (in veseli za tistega, ki je zmagal), čeprav nimajo pojma, zakaj …

In kdaj imajo invalidi čas za prostočasne dejavnosti? Večina ob svetem Nikoli. Za prostočasne dejavnosti jim primanjkuje prijateljev, možnosti (denar, prevoz, nastanitev, pripomočki), znanja (biti ustvarjalen se je treba naučiti), pomočniki pa tudi nimajo na pretek časa za sodelovanje pri nečem, kar ni opravljanje telesnih potreb. Po šoli ali 'službi' v varstveno-delovnem centru gredo domov ali v bivalno skupnost, ki jim nudi vse, kar stanovalcem nudi odprti oddelek zapora. Tam gledajo televizijo, kdor je zmožen tudi facebook, se pogovarjajo s sostanovalci, in to je to …

O smislu je v teh okoliščinah res nevarno govoriti …