JJ samozavestno predlaga sprejem zakona, ki bi ženskam prepovedoval nošenje oblačil, s katerimi si pokrivajo glavo in obraz. Razloga, pravi, sta dva. Prvi je varnostni in je razumljiv sam po sebi, zato ne potrebuje dodatne razlage, drugi pa je kulturni in terja dodatna pojasnila, ki jih predlagatelj zakona ročno ponudi. V Sloveniji, tako pravi JJ, Slovenci in Slovenke gojimo, negujemo in kultiviramo slovensko tradicijo, slovenske navade in slovensko kulturo, zato se ženske ne pokrivajo od vrha do tal.

JJ-jevo razmišljanje o nošenju burk in drugih delov oblačil pa je del širšega konteksta, ki si ga je dobro ogledati, da ne bi česa iztrgali iz njega, kot se reče, in naredili kake neumnosti, zaradi katere bi nas lahko kdo tožil in postavil pred sodnika, saj nekateri to zelo radi delajo. Kakšen je torej širši kontekst?

Da bi dobro razumeli širi kontekst, je dobro prebrati kako knjigo; vselej je dobro prebrati kako dobro knjigo. Ni dobro kar govoriti nekam v tri krasne, ker smo ljudje simbolna bitja, pa tudi imaginarna, kar pomeni, da si vsakdo lahko kaj misli, ko nekdo strelja z besedami v upanju, da bo kaj zadel, tisto pa potem tudi obrne proti njemu. 

Prebral bom tole dobro knjigo: Cihan Tuğal, The Fall of the Turkish Model (Verso, 2016).

Cihan Tuğal je profesor sociologije na univerzi Berkeley. Zelo dobro pozna tako imenovani turški model, o katerem je zelo smiselno razmišljati, kajti ponuja številne vzporednice z modelom neoliberalnega kapitalizma, kot ga razvijajo evropske države. Pri tem mislim zlasti na tiste države, kamor trenutno hoče največ beguncev. In nikakor ni nepomembno, da Slovenija ne spada mednje; videti je, da v Slovenijo nihče noče, je pa obenem objektivno res, da veliko mladih Slovencev hoče iz nje.

Nevarnosti, da bi muslimanke v Sloveniji skrivale pod burko mitraljeze in ročne granate, je izjemno majhna. Ne trdim, da je ni, trdim pa, da je zadnjič neka Slovenka v sporu kratko malo ubila drugo Slovenko, pa ni bila pokrita z burko ne ena in ne druga, neki slovenski krščanski moški pa se je s sekiro spravil nad svojo sicer tudi slovensko krščansko žensko, s katero sta dolgo časa hodila ob nedeljah k slovenski maši, s katero sicer slovenski duhovniki na slovenski način gojijo slovensko tradicijo in slovensko kulturo. 

Turški model so pred časom zelo hvalili vsi, ki so se spoznali na islam, demokracijo in neoliberalno ekonomijo, pa tudi vsi, ki se niso spoznali; prevladovali so slednji.

V modelu je imel ključno vlogo turški predsednik vlade Recep Tayyip Erdoğan, ki je dalj časa bolj ali manj spretno povezoval številne niti islama, demokracije in neoliberalne ekonomije ter končno postal zavidanja vreden voditelj, ki ima v rokah model, kako živeti v Turčiji in uspevati, kot se reče v novoreku.

Ali pa tudi ni bil. V določenem trenutku je namreč postal diktator. Potem ko je poročil demokracijo in neoliberalizem, kar je sicer nemogoča kombinacija, podobna lesenemu železu, so ga hvalili prav tisti, ki trdijo, da je neoliberalizem demokratičen.

Turški model, pravi Cihan Tuğal, je predstavljal svojevrstni odziv na neki drugi regionalni model, ki ga imenujejo iranski model. Tudi ta je leseno železo: poroka med korporativnim kapitalizmom in islamsko revolucijo.   

Lesenega železa seveda ni mogoče narediti, tak kot dva plus dva ne more biti pet, zato sledijo posledice, o katerih ljudje ne vedo skoraj ničesar, videti pa je, da tudi nočejo vedeti, ker imajo druge zelo pomembne interese.

Zahodnemu izvažanju demokracije v države, kot so Irak, Afganistan in Kuvajt, moramo tako prišteti razvijanje neoliberalnih modelov v Iranu in Turčiji, dodati moramo še arabsko pomlad in prijateljevanje Zahodnih držav z diktatorskimi režimi, kakršen je tisti v Savdski Arabiji, pa dobimo eksplozivno mešanico, v kateri se dobro znajdejo islamski ekstremisti.   

Ekstremisti po definiciji predstavljajo ljudi, ki se ne ustavijo pred nobeno oviro, pa naj bo bodeča ali ne. Ni jih mogoče postreliti, ker jih je preprosto preveč in ves čas se rojevajo novi. Ekstremizem se namreč rojeva zaradi drugih ekstremizmov, ki pa se nenehno razvijajo. Vselej gre za odzive, reakcije, odgovore na nekaj, kar se je dogajalo v preteklosti.  

JJ ni predlagal prepovedi nošenja burk pred petimi leti, pa tudi pred desetimi leti ne. Zakaj jo predlaga ravno sedaj?

Njegovo potezo razumemo natanko tako, da uporabimo zgoraj orisano spoznanje: danes se dogaja nekaj zato, ker se je nekaj drugega zgodilo včeraj. Kaj se je zgodilo?

Zgodili so se teroristični napadi. To je zelo preprosto. Pri nekaterih ljudeh so sprožili predvidljive odzive: še več bombnih napadov v Iraku, Siriji, Afganistanu in drugje, zmanjševanje pravic ljudi v Evropi, krčenje dobrin in odtegovanje denarja delavcem, povečevanje islamofobije. Tudi vse to je zelo preprosto in poteka po scenariju.

Ali kot piše Sebastian Budgen v prispevku The war must go on ….

Pred nadaljevanjem naj še enkrat poudarim: ekstremizmi vselej rojevajo ekstremizme. Izjemno malo ljudi je, ki tudi v ekstremnih časih ohranijo trezno glavo.

Kakšni so torej predvidljivi in na vnaprejšnji neuspeh obsojeni odzivi močnih in dobro oboroženih Zahodnih držav na ekstremne dogodke, kakršni so teroristični napadi v Parizu?

Na načrtovano bombardiranje civilistov v Evropi odgovorimo z brezglavim bombardiranjem civilistov v Siriji. Napade na svoboščine ljudi v Evropi napademo z omejevanjem pravic in svoboščin ljudi v Evropi. Z džihadističnimi poskusi širjenja idej, da obstajata na svetu dva nepomirljiva tabora – Zahodni in Vzhodni –, se spopademo s širjenjem idej, da obstajata na svetu dva nepomirljiva tabora – Naš (Zahodni) in Njihov (Muslimanski). Džihadistično propagando, ki sproža pri ljudeh strah, napadamo s propagando, ki sproža pri ljudeh strah (pred muslimani). Širjenje reakcionarnih oblik političnega islama skušamo omejiti s krepitvijo povezav z državami, ki predstavljajo najbolj reakcionarni politični islamizem na svetu ali pa ga finančno in drugače močno podpirajo (Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Katar ipd.). Zaznavanje Zahodnih sil kot neokolonialnih držav, ki sledijo izključno svojim ekonomskim interesom ter grabijo vse, kar je mogoče zgrabiti, da bi ohranjali profite, skušamo spremeniti tako, da podpiramo najbolj avtoritarne, pokvarjene in podkupljive države na način, ki je neokolonialen in izhaja iz sebičnih ekonomskih interesov, zaradi katerih se za silo ohranjajo profiti elit. S propagando, da je Zahod dekadenten, brezdušen in hedonističen, se spoprijemamo tako, da branimo hedonistične, dekadentne in brezčutne ideje, ki naj bi jih sprejel Vzhod. Radikalne islamistične ideje, usmerjene proti Izraelu in njegovemu nasilju nad Palestinci, napadamo tako, da še bolj podpiramo Izrael, ga zalagamo z orožjem in denarjem, obenem pa ohranjamo dvojne moralne standarde in ne obsojamo izraelske okupacije Palestine, ki je niti priznamo ne.

Sicer pa je na tem svetu vse v redu, le zakon moramo še sprejeti, da ne bodo uboge in vse premalo emancipirane muslimanske ženske hodile naokoli nasilno pokrite od vrha do tal.