V stranki, v kateri se sicer zavzemajo za konkretno delovanje in za to, da so blizu ljudem, suvereno jo vodi Ljudmila, pravijo, da smejo v Slovenijo le tisti begunci, ki spoštujejo slovensko ustavo, naš način življenja in našo kulturo. Kako to razumeti in kaj naj bi to pomenilo?

Človek z zdravim razumom, ki za silo spoštuje logiko in sam razum, ob zapisanem zatrjevanju mahoma ugotovi vsaj tole.

Možno je, da obstaja naš način življenja, in enako možno je, da obstaja naša kultura. Glede ustave ni posebnosti, saj je zapisana črno na belem, čeprav se hitro zatakne pri njenem razlaganju. Sedaj ne bi cepili dlake, zato smo lahko mirni in si mislimo, da je ustava vendarle zapisana in da so mogoče vsaj zasilne pravne razlage tega, kar je v njej objektivno zapisano.

Glede življenja in kulture je nekoliko teže, čeprav imamo na voljo sociologe kulture in druge strokovnjake, pa tudi Ljudmilo in njene.

Kaj je torej naša kultura? In kakšen je naš način življenja? V čem se na primer eno, drugo ali oboje razlikuje od njihovega načina življenja in njihove kulture? Oni so v danem primeru kajpak begunci.

Zagotovo je res vsaj to, da nas logika ne more varati; če ne verjamemo v logiko, smo seveda kot riba na suhem. Na obe vprašanji morajo zato v stranki, ki jo samozavestno vodi Ljudmila, poznati odgovore, saj drugače ne morejo smiselno zatrjevati, da vedo, kdo sme v našo državo in kdo ne sme. Če tega ne vedo, ni meril in kriterijev, koga spustiti v deželo, kar je seveda logično.

Mogoče je tudi, da sami ne poznajo odgovorov na vprašanji; v tem primeru se morda zanašajo, da jih pozna nekdo drug.

Recimo, da v stranki vendarle natančno vedo, kako je z našim življenjem in z našo kulturo. Kam nas taka domneva vodi?

Najprej k naslednjemu vprašanju. Vprašanje namreč je, saj gre za politično stranko, ali bi se z njihovimi definicijami strinjali vsi Slovenci in vse Slovenke. Zagotovo se ne bi, saj se ljudje ne strinjajo niti o vremenu, pa čeprav sočasno zrejo v isto nebo; taki pač so. Kako potem izbirati begunce, da bomo povsem in onkraj vsakega razumnega dvoma prepričani, da bodisi bodo spoštovali naš način življenja in našo kulturo bodisi oboje ves čas že spoštujejo, saj nas k takemu razmišljanju silijo ustava in zakoni?

Vprašanj pa s tem še ni konec, saj se kar kopičijo, kar je zopet logično. Zadeva je namreč zapletena. Kako vemo, da sleherni Slovenec spoštuje naš način življenja in našo kulturo ter da ju spoštuje sleherna Slovenka? Kako ve prvi in kako ve druga, kaj je eno, in kako vesta oba skupaj, kaj je drugo? Če namreč ne vesta, ne moreta spoštovati ne enega in ne drugega, saj ne moreta vedeti niti tega, kaj naj bi sploh spoštovala. Morda sta pri volji in vi rada spoštovala tako način življenja kot kulturo, a ne vesta, kaj naj sploh spoštujeta.

Vsak Slovenec seveda lahko povpraša Ljudmilo, enako pa velja za vsako Slovenko. Recimo, da je ta pri volji in mu oziroma ji razloži, kaj je naš način življenja in kaj je naša kultura.

Zadeva celo v tem primeru še ni povsem razrešena, kajti človek lahko spoštuje naš način življenja in našo kulturo, pa ni nujno, da se bo tudi vedel skladno s tem, kar sicer spoštuje in obenem zatrjuje, da prekipeva od samega spoštovanja do tega, kar je naše. Spoštovanje je vsekakor premalo; človek se mora vesti tako, da bo njegovo vedenje skladno z njegovimi besedami oziroma z njegovo vednostjo o naši kulturi in našem načinu življenja.

A ljudje smo nagnjeni k šibki volji. To vemo, ker smo študirali psihologijo, filozofijo, pa še psihoanalizo in antropologijo.

Lahko torej vemo, da nam na primer neko vedenje škodi. Obenem se zavedamo, da imamo voljo, da bi s takim vedenjem končno prenehali, ker ne bi radi škodili niti drugim ljudem niti sebi. Na voljo imamo vse mogoče argumente in dokaze, da bi bilo zares dobro, če bi prenehali s škodljivim vedenjem, pa še ni nujno, da bomo to tudi zares storili. Taka je narava šibke volje.

Človeka s šibko voljo zato navadno preseneti, da ima šibko voljo, za katero sploh ne ve, da jo ima. Za svojo šibkost zato praviloma krivi polno Luno. Ali pa prazno. Ali pa kozmične vibracije. Lahko pa tudi karkoli drugega, kar je pač pri roki – najraje kaj naravnega.

Vsaj nekaj je torej popolnoma jasno. Ljudje, ki so sicer po naravi nagnjeni k šibki volji in ki ne spoštujejo naše kulture in našega načina življenja, ne bi smeli živeti v Sloveniji, če sklepamo na podlagi tega, kar je rekla Ljudmila, oziroma kar zatrjujejo njeni pribočniki iz iste stranke.

Kaj potemtakem storiti, saj je zadrega zelo velika, kot je razvidno iz pričujočega pisanja?

Iz zadrege si za silo lahko pomagamo tako, da najprej ugotovimo, kdo ne spoštuje naše kulture in našega načina življenja (na primer tako, da jim potisnemo v roke anketo in jih prosimo, da jo izpolnijo), potem pa lahko izberemo tiste ljudi, ki se ne vedejo skladno s tem, kar izhaja iz spoštovanja naše kulture in našega načina življenja (to storimo tako, da opazujemo ljudi pri vedenju in se na lastne oči prepričamo, ali spoštovanje kulture tudi izvajajo v praksi ali samo govorijo o njem).

Sklepati smemo, da obstaja vsaj nekaj prepoznavnih tipov vedenja, za katere bi lahko rekli, da ne izhajajo iz spoštovanja naše kulture in našega načina življenja. Na primer.

Izhajamo iz aksioma: kdor ne spoštuje našega načina življenja in naše kulture, ne sme živeti v Sloveniji in ne sme vanjo, kdor pa že je v njej, mora nemudoma ven.

Kdo so torej ljudje, ki bi morali ven, če je jasno vsaj to, kdo ne bi smel vanjo in zaradi bodeče žice, ki naj bi jo varovala vojska, kot predlagajo Ljudmila in njeni, vanjo niti ne more?

Tvegamo lahko tale odgovor.

Da bi morali iz Slovenije vsaj vsi zločinci, ki skrbijo za podkupovanje, nemoralno vedenje in delovanje, poleg tega pa tudi vsi pedofili iz vrst katoliške korporacije. Za zločince namreč lahko mirno zapišemo, da ne spoštujejo ustave in drugih zakonov, kajti očitno jih kršijo, ker jih drugače ne bi razglasili za zločince; ven bi morali kajpak tudi vsi zločinci, ki jih še niso prepoznali kot take, čeprav so storili kazniva dejanja, pa tudi vsi potencialni zločinci, ki šele bodo storili zločinska dejanja in jih bodo odkrili, ter potencialni zločinci, ki bodo storili kazniva dejanja, pa jih ne bodo odkrili in razglasili za zločince.

Kdor krši ustavo in zakone, torej ne spoštuje niti kulture niti našega načina življenja, saj lahko sklepamo, da so ljudje naš način življenja in našo kulturo prelili tudi v ustavo in zakone. Vsaj logično bi bilo, da bi to storili.

Je pa mogoče v vsakem trenutku sklicati večdnevni kongres in pozvati laike, strokovnjake, škofa, ki opozarja ljudi pred islamizacijo Evrope, Ljudmilo in vse druge ljudi k obči razpravi, kaj natančno je slovenska kultura, kaj natančno je naš način življenja, kdo živi skladno s kulturo, kdo živi skladno z življenjem, kdo ne živi, kdo ne spoštuje, kdo ne spoštuje & in živi, kdo spoštuje, pa ne živi, kdo živi, pa ne spoštuje …  

Vprašanja, na katera bi tudi morali nemudoma odgovoriti, se nanašajo na življenje alkoholikov in družin, ki jih sestavljajo moški z moškimi geni, ženske z ženskimi geni in otroci z otroškimi geni, z enim ali več alkoholiki, pa tudi na življenje nemoralnih, neetičnih ter kako drugače pokvarjenih in zblojenih ljudi, saj ti preprosto kognitivno niso zmožni niti za spoštovanje našega načina življenja niti za vedenje, ki bi bilo skladno s takim spoštovanjem.  

Zaradi omejenega prostora moramo razpravo na tem kraju skleniti, čeprav še zdaleč ni dokončana. Ugotovimo pa lahko, če spoštujemo logiko in razum, da že zdaj obstaja vsaj nekaj Slovencev in vsaj nekaj Slovenk, ki logično nujno ne spoštujejo našega načina življenja in naše kulture, so potencialno zmožni za to, da ju ne spoštujejo, ju ne spoštujejo, pa ne vedo, da ju ne spoštujejo, ju ne spoštujejo, pa vedo, da ju ne spoštujejo, a tega ne vedo vsi drugi, zato bi morali nemudoma zapustiti državo, kajti odločilno pri tem je, da človek objektivno ne spoštuje našega načina življenja in naše kulture, kar pomeni, da celo ni nujno, da kdo ve, ali posamezniki spoštujejo življenje in kulturo ali ne, in ni pomembno, kaj si o tem mislijo.

In nemogoče je dokazati, da pedofili spoštujejo ustavo in zakone, naš način življenja in našo kulturo. Razen …

… če po kakem čudnem spletu okoliščin in nam povsem neznanih oziroma nerazumljivih razlogov naš način življenja in naša kultura zajemata tudi življenje in vedenje pedofilov, alkoholikov, podkupljenih ljudi, tajkunov, fašistov, moralno pokvarjenih ljudi in drugih zlikovcev oziroma nebodijihtreba.

V tem primeru bi lahko ostali v naši domovini, a bi morali iz nje vsi normalni ljudje, kajti ti ne morejo širiti normalne kulture in normalnega načina življenja, če jih nenormalni ljudje pri tem ovirajo. Zadeva je, kot rečeno, silno zapletena.