Za govor nevednega učitelja
Uvod
Filozofija je danes spet na bojišču. Njeni nasprotniki tokrat niso inkvizicija ali cenzorji represivne države, ki ne dopušča svobode izražanja, ampak so to novodobni sofisti, ki se (še zlasti v pedagoških ustanovah) neupravičeno kitijo z izrazom strokovnjaki za »kritično mišljenje«, v resnici pa izvajajo varianto pastoralnega despotizma. Živimo v času diktature »kritičnega mišljenja«: to je postalo zapovedano, pri čemer pa nam prav ti, ki veljajo za strokovnjake zanj, hitijo zatrjevati, da ne gre za nič takega, kar bi lahko razumeli kot spreminjanje sveta (z uporabo intelekta). Omenjeni strokovnjaki zviška gledajo na teorijo: kar imenujejo kritično mišljenje, je v resnici drugo ime za funkcionalno opismenjevanje oz. prilagajanje sistemu, in ker nikoli ne postavi pod vprašaj temeljih koordinat le-tega (kar bi vsako resno kritično mišljenje moralo početi) gre za obliko poneumljanja; ponosno je na to, da ne gre onstran danega (pragmatičnost ali »neutopičnost« je domnevno njegova kvaliteta). (Kot v posmeh tem, ki so v zgodovini za svoje kritično razmišljanje, ki si dejansko zasluži takšno ime, pogosto plačali visoko ceno: zadošča se spomniti Sokrata, Bruna, Spinoze, Clare Zetkin, Rose Luxemburg, Antonia Gramscija, Paula Freireja … Ti so namreč pokazali, da je vsako kritično razmišljanje zavezano etiki kot ustvarjanju pogojev pravičnejšega sveta.)
Kritično mišljenje brez resnega ukvarjanja s filozofijo je leseno železo in blef.
Filozofija, ki ni pozitivistična veda, je po definiciji razmišljanje onkraj danega. Filozofija je sila ustvarjanja, kot sta nas poučila Nietzsche in Deleuze (dva nevedna učitelja par excellence): s filozofiranjem se ustvarjajo pogoji možnosti novih, pravičnejših odnosov med ljudmi, nove možnosti življenja, odpirajo se prostori svobode. Kar ob ukvarjanju s filozofijo postane jasno, je to, da tisto razmišljanje, ki ničesar in nikogar ne spremeni, pomeni poraz mišljenja. Filozofija ima za temeljno predpostavko aksiom egalitarnosti, kot je zapisal Ranciere: filozofija je potrjevanje univerzalne enakosti inteligenc (filozofija se že sama po sebi nujno upira vsakemu poskusu dominacije). Kot takšna je na strani pravičnosti. Filozofiranje je pravičnost v praksi.
»Kritično mišljenje« je treba ustaviti
Ironija podnaslova bo razvidna v nadaljevanju.
Kritično mišljenje je postalo zapovedano in je nasploh tisto, brez česar današnji človek ne more biti uspešen. Družba potrebuje uspešne ljudi, da bo dobro funkcionirala. Uspešni ljudje vodijo družbo k napredku, neuspešni jo zavirajo. Uspešni ljudje so dobro izobraženi in imajo solidne plače, neuspešni pa so tisti, ki opravljajo slabo plačana dela in so prekarni delavci, ali pa so del rezervne armade proletariata.
Svoje potem dodajo še psihologi in pedagogi. Kritično misleči človek je tudi učinkovit, saj je notranje motiviran in ve, da je znanje samo po sebi vrednota. Ne primerja se in ne tekmuje z drugimi, saj ima samozavest in je dobro prilagojen sistemu, v katerega ne dvomi, da je pač najboljši. Kritično mišljenje, kot je bilo predstavljeno pred kratkim delavcem in delavkam v prosveti na nekem predavanju, namreč ni način, kako spreminjati svet oz. družbeni sistem, ampak je zlasti način, kako posameznika pripeljati do tega, da se bo v njem povzpel čim višje. Kritično mišljenje je orodje, saj brez njega takšno vzpenjanje preprosto ni mogoče. Cilj kritičnega mišljenja je torej povzpeti se med družbene elite – iz sistema, ki nekaterim omogoča bajne zaslužke iztisniti nekaj zase (pri čemer je treba nekako pustiti ob strani, da taisti sistem večino drugih obsoja na garanje brez prave nagrade in brezperspektivno životarjenje, ki ga tu in tam popestri kakšna nova TV oddaja).
Vzemimo za primer Janeza in Metko (primer ni moj, ampak sem si ga sposodil pri predavateljici, ki nam je razlagala neko novo paradigmo v šolstvu, ki bo definitivno prinesla velike uspehe in bo iz te države naredila intelektualno supersilo). Oba sta naletela na določene ovire, kar pa ju ločuje, je njuno soočenje z le-temi. Janez vidi ključni problem v učiteljici in za prihodnje upa, da se bo nekako lahko prebil skozi sistem in se izognil prihodnjim nezgodam v šolskih prostorih. Metka pa je v svojem neuspehu prepoznala lastno napako, uvidela je, da bi se morala stvari lotiti drugače. Če bo le dovolj verjela vase in v to, da gre pri učenju v resnici za znanje, ji bo gotovo uspelo. Psihološka razlaga je bila potem tale: Metka je na dobri poti, saj njena motivacija prihaja iz njene najgloblje notranjosti, medtem ko je Janez problem – on je motiviran od zunaj, zato je njegova pot na precej slabšem terenu, kjer mu nemara lahko še spodleti. Ves štos je torej v tem, da v učencih spodbudimo notranjo motivacijo in jih spravimo na prava pota, čeprav se za Janeza zdi, da je že kar nekoliko pozno, če se bo sploh še pobral.
Problem je torej v učencu, ki mu ne gre, ker mu manjka notranje motivacije, medtem ko je učenka to že dosegla in mora le pridno slediti cilju, ki si ga je zastavila. (Je naključje, da sta bila kot primer izbrana ravno Janez in Metka? Mar ne gre potem pri domnevno strokovnem pojasnjevanju njunih učnih poti bolj ali manj za reciklažo onega stereotipa o pridnih učenkah in brihtnih, a nekoliko lenih učencih, ki jim manjka predvsem – pridnosti (problem kajpak nikoli ni v tistih učiteljih in učiteljicah, ki so tako nezanimivi in nezainteresirani za svoje šolsko delo, da je pravzaprav učenčev neinteres potem pač pričakovana reakcija na okolje, v katerem so se znašli)?)
Kritično mišljenje je postalo sinonim za funkcionalno pismenost. Nekdo naj bi mislil kritično, če se zna prilagajati sistemu in v njem uspeti. Tako nas poučujejo strokovnjaki za kritično mišljenje, ki se potem sklicujejo še na psihologijo in pravijo, da je uspešen danes tisti učenec, ki je notranje motiviran. Notranja motivacija pomeni neko zaslepitev, da na človeka ves čas že delujejo sile, katerih delovanja zainteresirano ne prepoznava in se ne ukvarja z analizo ali dekonstrukcijo polja, v katerem te delujejo. To bi utegnilo biti nevarno, saj bi pod vprašaj nujno postavilo tudi razmerja moči. Potem se za nekoga reče, da je »uspel«, ker je sam tako hotel, ker je imel močno voljo, samozavest in notranjo motivacijo. Kdor pa ni »uspel«, pa vsega tega ni imel. (Zasluge in krivdo za (ne)uspeh je torej mogoče pripisati predvsem posameznikom in njihovi (ne)motivaciji, pri čemer pa je prepovedano govoriti o tem, da je sistem, v katerem posamezniki tekmujejo za družbena mesta, narejen tako, da bodo nekateri po nujnosti neuspešni, izključeni, marginalizirani in obsojeni na životarjenje.)
Kritično mišljenje, kot ga promovirajo strokovnjaki za kritično mišljenje, ni zasnovano za to, da bi učenci izoblikovali vednost o sebi in svetu, da s tem pridobili orodja za spreminjanje le-tega na temelju idej solidarnosti, enakosti in demokracije. Dotični strokovnjaki pač hočejo biti čimbolj »praktični« in cinično poudarjajo, kako je to dobro, saj »teorije pač ne maramo«. (Kot pljunek v oko ljudem, ki so snovali kritično pedagogiko in se borili za njene ideje v neprimerno zahtevnejših in nevarnejših razmerah, kot jo poznajo današnji kritični intelektualci, ki jim je precej udobno postlano.)
Zadeva nikakor ni nedolžna. Priče smo namreč boju za hegemonijo.[1] Ko bo kritično mišljenje, kakor ga promovirajo ideologi in demagogi, postalo uveljavljena praksa oz. metoda, s katero se bo učence naredilo pasivne in politično nevedne, ko se bo uveljavilo prepričanje, da misli kritično že vsakdo, ki razmišlja divergentno ali out of the box, ki svoje zamisli dobro unovči in ki v sebi goji podjetniško žilico, potem bodo klasične oblike kritičnega mišljenja (filozofija, humanistika, družboslovje) dokončno odveč. Zanje ne bo več potrebe, saj bodo kritično mislile namesto njih ekonomija, podjetništvo, instrumentalizirana različica znanstvenih panog in strok, ki bodo vse imele en sam cilj: servisiranje in popravljanje, vzdrževanje obstoječega sistema in »reševanje« kriz, ki jih bo ta nujno generiral tudi v prihodnje.
Obračanje v desno in usoda filozofije
Zakaj se nam danes lahko upravičeno zazdi, da se vse (ponovno) obrača v desno?[2] (Pri čemer desnica ne pomeni več toliko neke politične usmeritve, kot izganjanje politike (ki je bila v filozofski tradiciji opredeljena skrb za skupno dobro vseh članic in članov občestva) iz javnega prostora: le-to v privatizirani javni sferi nadomešča dvojica bebavega entertainmenta in menedžerskega diskurza, ki naj bi bila matrika vseh družbenih relacij in njihov ultimativni smisel.) V čem je prepoznati ta zasuk in kako je s tem povezana usoda filozofije?
Militarizacija družbe: vedno večje poudarjanje varnosti, grajenje žičnatih ograj, ki preprečuje prosto gibanje ljudi; delitve ljudi glede na premoženje – vsi ljudje danes niso (več) enakovredni, ločijo se po dohodkovnih razredih; ideologija »preživetja najmočnejših« v porastu: vsak naj poskrbi predvsem zase, o solidarnosti ne gre več zgubljati besed, saj je v časih, ko naj bi bilo »vse relativno«, ideja o univerzalnem dobrem razglašena za dokončno mrtvo, izvotljeno, brez vsakega pomena; enako velja za idejo resnice in globalne pravičnosti; namesto tega se govori o sebičnosti kot vrlini, o samorealizaciji pa kot o najvišjem dobrem. Reklo, da »družba ne obstaja«, da obstajajo samo posamezniki, ki sledijo svojim posamičnim interesom, postaja aksiom, splošno sprejeto pa je tudi to, da se beseda »politik« nanaša predvsem na moralno izprijenega in manipulatorskega osebka.
Zakaj torej nujno potrebujemo filozofijo?
Filozofija ne pozna delitev ljudi na tiste, ki naj bi bili primerni ali zmožni, da se ukvarjajo z dobrim, resnico, pravičnostjo in kar je še najvišjih vrednot, in tiste, ki naj tega ne bi bili zmožni. Obstaja aksiom: »Ljudje so zmožni za razmišljanje, zmožni so za resnico in dobro.« Filozof kajpada ni idealist – ne misli, da se bo vsak človek kar spontano odločal za razmišljanje, da bo resnicoljuben in da se bo usmeril k dobremu. Za vse troje se je treba šele potruditi in – tako kot je Aristotel rekel za vrlino – to pomeni vajo, ki je vseživljenjska.
V odnosu do resnice smo vsi enaki in enakovredni. To sledi iz aksioma. Kar še sledi, je to, da je za dobro, ki je v samem jedru razmišljanja, treba skrbeti. Ker je filozofija vključujoča (saj se naslavlja na vsakogar, kot je izvrstno pokazal prav filozof, ki se mu danes poklanjamo – Sokrat), pomeni skrb za duha tudi skrb za drugega, za druge, za skupno življenje. Filozofija pomeni upiranje sebičnosti in zlu, ki je njen nasledek, saj v središče zanimanja postavi resnico oz. dobro, ne pa posameznika z njegovimi ali njenimi ozkimi interesi. Ustvarja neko posebno občestvo, ki ne poenoti, ampak vztraja v razlikah. Ne gre za razlike med mnenji, ampak za pluralnost, mnogovrstnost same resnice. Resnica pomeni pristnost, dogodek eksistence, ki je vselej ta (posebna) eksistenca, je njen trenutek trajanja.
Filozofija je sama po sebi že politična. Kritično mišljenje, ki je danes postalo zapovedano, bo nujno potrebovalo razmišljanje, ki ni funkcionalno, saj je za filozofsko razmišljanje pot tudi že cilj, cilj pa je pot. Filozofija potrjuje vrednost razmišljanja. Razmišljati zaradi razmišljanja samega – in ne na primer za to, da bomo proizvajali uporabne ideje, ki jih bo moč dobro prodati na trgu, in tako unovčiti znanje (za novodobne sofiste je prav unovčljivost znanja tista, ki naj bi temu naposled šele podelila vrednost).
Kritično mišljenje brez filozofije je poneumljanje, saj mišljenje zapira v modele, ki morajo biti strogo regulirani s procesi v realnosti, ki so naddoločeni z razmerji moči oz. zapovedmi trga: ta je ena sama – več dobičkov ali presežne vrednosti (danes se raje uporablja izraz »dodana vrednost«, saj ta zveni prijazneje in bolj domače).
Strokovnjaki za kritično mišljenje zato danes poudarjajo, da kritično mišljenje nikakor ne pomeni poskusa spreminjati svet, ampak je pripomoček, s katerim se kritično misleči posamezniki bolje prilagodijo »sistemu« in so v njem uspešnejši. Teorija jim je pri tem lahko samo v napoto, saj si je zanjo potrebno vzeti čas, ki ga danes nimamo. (Pritiski trga so namreč preveliki, preveč razmišljanja nujno pomeni zapravljeni čas, ta pa zamujeno priložnost za zaslužek. Konkurenca nas bo prehitela, hitijo razlagati, četudi z dobro premišljenimi zamislimi, bo nekdo potem klavrno izpadel iz tekme kot poraženec – tega pa seveda nihče ne želi.)
Obračanje v desno vidimo v vztrajnem izključevanju ljudstva iz procesa političnega odločanja. S tem se vodi sistematičen boj zoper demokracijo, katera je lahko samo proces demokratizacije, kot je pokazala Rosa Luxemburg. Demokracija je obljuba demokracija, demokracija-ki-bo-prišla, obljuba, ki zavezuje, da se zanjo zavzemamo z vsemi močmi. Tako je govoril Derrida.
Obračanje v desno nujno pomeni tudi zaton demokracije: za današnji »sistem« (kot družbeno-politično-ekonomsko ureditev) postaja značilno, da daje prednost elitam in njihovemu dobremu, medtem ko so ostali vse bolj pogrešljivi. Zlasti se to opazi na primeru mladih ljudi, ki ne pomenijo več tistega dela prebivalstva, ki ima poseben pomen za družbo, saj naj bi predstavljal njeno prihodnost. Ne samo, da mnoge danes prizadevajo t. i. varčevalni ukrepi (zaradi katerih visoko izobraženi mladi ljudje težko pridejo do službe, če pa že, so obsojeni na prekerno zaposlitev, v negotovih razmerah, premalo plačani, najeti za določen čas). Nastaja družba, ki se potaplja v vulgarni hedonizem in idiotizem zabave, ki jo ponujajo popularni tv kanali, osamljeni potrošniki pa potem iščejo nekaj, kar bo zapolnilo tisto nekaj časa, ki jim ga ostane, ko se jim ni treba prodajati na trgu.
Mladi ljudje (in ne samo oni) so danes nagovorjeni zlasti kot sebični posamezniki, družbene vloge so skrčene na dihotomijo med delavcem in potrošnikom (v drugem primeru – kot potrošnik – je posameznik nekdo, ki naj konzumira neskončne količine potrošnega blaga ali izdelkov, v prvem primeru – kot delavec – pa je sam obravnavan kot potrošno blago [kar je še zlasti očitno v primeru prekernih delavcev, katerih pravice so pogosto le navidezne]).
Povečuje se nadzor, ki zavira inteligenco in ljudi odvrača od javne rabe uma. Z nadzorom se ustvarja vzdušje sumničavosti in rivalstva. Ideologija zasebnosti promovira moralo »vseh proti vsem«. Nadzor se kaže zlasti v tem, da se v javnih prostorih zainteresirano ne govori več o idejah, ampak ti služijo bolj ali manj reciklaži mnenj. Tiranija mnenj oz. zasebnosti v kulturi, v kateri za družbene avtoritete ali pomembne ljudi veljajo celebrities, slavni posamezniki, katerih glavna vrlina je pač ta, da so slavni – druge vrline (če obstajajo) so malo pomembne.
Pesimizem razuma, optimizem volje – takšen je bil znameniti Gramscijev moto. Danes imamo mnogo razlogov za oboje.
Filozofija vztraja pri spoznanju, da obstaja resnica, ki je ločena od mnenj. Obstaja univerzalnost onkraj partikularnosti. Filozofija je učenje misliti onkraj partikularnosti (ega). Če ego misli zlasti v koordinatah koristi zase, potem se s filozofiranjem učimo misliti v pojmih interesov človeštva. Pravičnost, kot nas je poučil zlasti Platon, je lahko samo univerzalna kategorija – ne more biti nekaj pravično za nekoga, medtem ko je za nekoga drugega krivica. Pravičnost kot (univerzalna) ideja je lahko samo to, kar je, in ne more biti še nekaj nasprotnega.
Kako pa vemo, da obstaja ideja (resnica) onkraj mnenj?
To je hipoteza, s katero se začne filozofija. Filozofija v svetu mnenj je nekoristna oz. nepotrebna – tako jo klevetajo sofisti že od Platonovih časov, danes pa ni dosti drugače. Kdor je zadovoljen z mnenji, nima nobene potrebe po filozofiji, ali pa je vsaj v to prepričan.
Danes se ljudi vzgaja za (ubogljive) delavce in sebične potrošnike. V javnih prostorih smo priče vojni proti razumu (politika kot zabava z drugimi sredstvi, show, entertainment). Poneumljanje je del množične demokracije: potrošniki so nagovorjeni kot zaprti v svoje svetove zasebnosti, skupnost potrošnikov ni mogoča. Politika kot del entertainmenta je brez vizije, saj je zgolj serviserka kapitala in njegovih interesov.
Kako v takšnem svetu gojiti pedagogiko upanja, tj. vzgajati za idejo, da ima prihodnost pomen? (Kako se upirati splošnemu enoumju, malodušnosti, cinizmu, v optiki katerih prihodnost ravno nima pomena, saj naj bi bilo nanjo treba zgolj počakati, pa šta bude, bude?) To se kaže kot poglavitna naloga pedagogike danes.
Ideja aktiva šole za demokracijo
Filozofiranje je kritično mišljenje v akciji. Potrebujemo šole za demokracijo. Alternativna pedagogika bo edina pripeljala do demokratizacije družbe.
Učitelj kot intelektualec (ali nevedni učitelj) je družbeno angažiran, kar se kaže v tem, da (se) uči misliti politično (nevedni učitelj kot učitelj za emancipacijo, ki je mogoča samo kot učenje v skupnosti).
V šolah obstajajo strokovni aktivi, do sedaj pa še ni bilo aktiva za demokracijo, zato ga ustanavljam tukaj in sedaj.
Aktiv šole za demokracijo si bo prizadeval narediti šolo za prostor demokracije, s tem da bo šola opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo: šole kot prostori javne rabe uma, prostori ustvarjanja vednosti, idej, prizadevanja za globalno pravičnost.
Alternativna pedagogika je pedagogika upora (ali kar je Adorno imenoval vzgoja za upor in protest).
Aktiv šola za demokracijo je samoorganiziran, vključuje razmišljujoče posameznice & posameznike, ne glede na njihov družbeni status, je nehierarhičen in deluje kot družbeno gibanje (eksperiment in improvizacija v sledenju ideji sta njegov sestavni del).
Odpiranje prostorov javnih razprav, oblikovanje kritične javnosti: prostor mišljenja zaradi mišljenja samega (po Kantu: »Razmišljati o čemerkoli, na katerikoli način, kolikor časa je nekdo voljan …«).
Filozofija ima pri tem ključno vlogo, saj ni kritičnega mišljenja brez radikalnega spraševanja (kar je filozofija po definiciji, saj zanjo samoumevnosti ne obstajajo).
[1] Boj za hegemonijo ni isto kot boj za oblast ali dominacijo. Hegemonija pomeni prevlado neke določene interpretacije, ki prešije simbolno polje in ga naddoloči. Kritično mišljenje je danes eden od označevalcev gospodarjev, ki ravno s tem, ko uporablja izraz, ki vsebuje potencialno subverzivna elementa (»kritično« in »mišljenje«), deluje nevtralizirajoče. Z inkorporiranjem kritike in razmišljanja v obstoječe strukture moči, si sistem poskuša prilastiti tisto, kar bi ga sicer po nujnosti ogrožalo. (Tako kot je bolj učinkovit način, kako utišati disidente ta, da se jim zagotovi dobro plačano službo in poskrbi za njihov družbeni ugled.) Treba se je torej upirati in ponuditi drugačne interpretacije pojma kritičnega mišljenja (saj je kritično mišljenje v službi ideologije uspešnosti škodljivo). Sicer se bo boj za hegemonijo končal v občem poneumljanju (ki je neizogiben učinek vsake vednosti, ki začne služiti oblasti in njenim namenom).
[2] O tej temi glej še kolumni Dušana Rutarja Obrat v desno in Teorija in terorizem.
Nov 21, 2015