Meni je popolnoma vseeno za Sirce, Afganistance in Iračane. Ne zanimajo me njihove kulture, ne želim jih spoznavati, ne bi se rad ukvarjal z njihovimi zgodovinami, spori, konflikti in verskimi praksami. Še manj me zanimajo nore islamistične skrajnosti in zblojene razlage njihovega boga, obenem pa sem absolutno za civilizirano reševanje tako imenovane begunske krize, ki ga trenutno ni niti v zametkih. Kako to razumeti?

Zelo preprosto: nekatere zadeve bi morale biti v sodobnih družbah, če hočejo veljati za napredne in zares civilizirane, popolnoma sprejete in nevprašljive. Na primer moralni zakon.

V življenju je namesto tega zelo pomembno nakopičiti veliko premoženja: na primer za okroglo milijardo evrov. Tako kopičenje potem imenujejo medijski hlapci uspeh. In uspešnim ljudem ne smemo zavidati. Tako pravijo tudi antropologi oziroma antropologinje. V življenju pa je tudi pomembno razstreliti se na kaki ulici. Na primer v Parizu. To imenujemo terorizem. Na prvi pogled se zdi, da kopičenje denarja ali uspeh nima nobene zveze s terorizmom in s pobijanjem ljudi – gre preprosto za dve partikularnosti. V resnici pa ga ima, le da je bistvo očem skrito. Še več ga ima z begunci.

Ljudje pogosto paranoidno razlagajo svet. Večina ljudi nima najmanjše ideje, kako misliti trenutno begunsko kalvarijo. Okoli sebe stresajo neumnosti in klišeje, to pa je tudi vse. Na okolje se odzivajo kot živali: refleksno, avtomatično, brez razmisleka. Begunce, ki bežijo v Evropo pred vojnami, zato razumejo kot grožnjo. Še več: ne mislijo, da je grožnja spontana in naključna, temveč verjamejo, da je organizirana, da za begunci nekdo stoji. Morda vedo nekaj malega o tem, da je veliko milijonov beguncev v Turčiji in v drugih državah Bližnjega vzhoda. Še enkrat: bogata Evropa se otepa nekaj beguncev, medtem ko jih bistveno manj bogate države sprejemajo na milijone.

To pa je šele pol zgodbe, oziroma je šele predgovor. Neskončno bogate države, ki ležijo na velikanskih količinah nafte, se obnašajo do beguncev kot do kuge. Tam, kjer je torej nakopičenega zares veliko denarja, beguncev sploh ni, ker jih preprosto ne sprejemajo. Kjer je veliko manj denarja, sprejemajo na milijone beguncev. Kontradikcije tega norega sveta so zares gigantske.

Izjemno bogate države, med katerimi so Savdska Arabija, ZDA, Kitajska in Rusija, igrajo ključno vlogo pri državljanski vojni v Siriji, sprejele pa niso tako rekoč niti enega samega begunca iz te države.

Kalifat se najverjetneje nikoli ne bi razvil, če ne bi bilo sodobnega neokolonialnega kapitalističnega izkoriščanja, ki omogoča eliti bajne zaslužke, ki presegajo vsako razumno mejo. Brez njega ZDA ne bi napadle Iraka, saj niso imele niti enega razloga za napad. In če ne bi bilo vojaškega napada na Irak, ne bi bilo nikogar, ki bi se boril zoper napadalce. Vse to je zelo logično.

Ne vem, kako dobro ljudje poznajo sodobne neokolonialne interese najbogatejših držav sveta, toda odgovornost za dogajanja na Bližnjem vzhodu, vključno z begunci, nosijo natanko te države. O tem preprosto ni mogoče debatirati. Vprašanje je seveda tole: zakaj se potem ne obnašajo odgovorno, zakaj se ne obnašajo moralno?

Zakaj torej predstavniki najbogatejših držav sveta solijo pamet navadnim smrtnikom, da morajo živeti moralno, etično, krepostno, urejeno, disciplinirano in skladno z vrednotami, sami pa se vedejo natanko nasprotno od tega?

Razlogi so očem skriti, kot rečeno.

Zares je težko razumeti, kakšne neumnosti stresajo ljudje, ko govorijo o beguncih. Vsi dobro vemo, da divja v Siriji vojna. Dobro vemo, da je Afganistan sesuta država, da je Irak ena sama razvalina, za katero so poskrbele koalicije voljnih Zahodnih držav, med katerimi je tudi Francija. Prav tako nam je jasno, da je za begunce treba poskrbeti, ker je to pač človeško in humano in moralno in etično. Zakaj torej ne poskrbijo?

Zakaj bogate države preprosto ne organizirajo in plačajo odhajanja beguncev iz Sirije, jih razdelijo po kvotnem sistemu po državah in jih integrirajo v družbeno življenje? Zakaj dopuščajo, da se lomijo po skalah, blodijo po travnikih in se utapljajo v morjih?

Kakšen patos je, da jim postavljajo pod noge še bodeče žice, na katerih so se ranile že nekatere domače živali, enako pa se bo dogajalo z divjadjo, saj živali ne vedo za bodeče žice.

Meni je na primer vseeno za geje, lezbijke in transvestite; tudi njim ni treba kazati posebnega interesa do heteroseksualcev. Naj vsakdo živi po svoje. Tudi beguncev ni treba ljubiti. Nobene potrebe ni po tem. Kant bi bil zelo jasen, če bi še živel: opravljal svojo moralno dolžnost. To je  vse. Nobene ljubezni ne potrebujemo, nobene simpatije, nobenega sočutja. Moralni zakon, ki hladno terja od nas, da ga administrativno natančno spoštujemo in izvajamo, povsem zadošča.

Naj torej bogate države dajo denar, saj ga imajo, in naj službe organizirajo človeka dostojanstven odhod beguncev iz Sirije: na primer z ladjami, letali, vlaki, avtobusi. Zaradi mene lahko tudi s kočijami in s podmornicami.

Moralni zakon je torej popolnoma jasen: izpolnjuj svojo dolžnost. Na žalost je ta svet še zelo daleč od česa podobnega. Sledi nadaljevanje zgodbe.

Ko izjavljajo begunci, da želijo v Nemčijo, je očitno, da sanjajo. Toda njihove sanje so natanko take, kot jih imajo mladi Slovenci, ki želijo študirati v tujini in tam uspeti, in so natanko take, kot nam jih servirajo mediji vsak dan, ko nas pozivajo, naj sledimo svojim sanjam, naj imamo prave ideje.

Neverjetno je, da so begunci, ki imajo prav take ideje, ki imajo torej dobre ali prave ideje (uspeti v Nemčiji, dobiti stanovanje, dobro službo, poskrbeti za svoje otroke, ki bodo študirali na najboljših univerzah), tarče napadov, posmeha in kritiziranja, saj so to sanje tako rekoč vseh ljudi.

Seveda sanjajo. Velikansko število ljudi na tem svetu itak zgolj sanja. In propagandni stroji jih vsak dan pozivajo, naj še naprej sanjajo, toda vse to je bizarno, kajti živimo v kapitalističnem svetu, v katerem drži nekaj posameznikov v rokah skoraj vse premoženje tega sveta.

Večina ljudi zato nikoli ne bo uspela, ker preprosto ne more uspeti. Lahko samo sanja. Če imajo elite večji del kolača, ga vsi drugi preprosto ne morejo imeti. Lahko dobijo zgolj drobtinice. Vse to je zelo logično.

Zato pa tudi govorijo o sanjah. Saj vemo, da sanje niso resničnost, da se v glavnem nikoli ne izpolnijo. Zastopniki Kapitala imajo zato prav in so v absurdnem smislu besede pošteni: sanjajte.

Sanjajte torej še naprej. Nikoli ne boste uspeli. Zgolj sanjali boste. In hrepeneli. In zavidali tistim, ki so uspeli in nakopičili milijone ali milijarde.

Mediji bodo še naprej govorili o njihovem uspehu, begunci bodo blodili po svetu, teroristi se bodo razstreljevali, bodeče žice bodo še naprej blesavo ležale po poljih, človeštvo pa še naprej ne bo razumelo Kanta in njegove temeljne moralne lekcije: če hočemo živeti skupaj v miru, se mora vsakdo od nas podrejati skupnim in univerzalnim principom življenja, oziroma se držati pravil. Preprosto ne moremo živeti v miru, če hoče vsak od nas slediti svojim sanjam in delati, kar bi rad, pravila pa vedno znova prikrojiti tako, kot nam je v tistem trenutku pač všeč.