Hollande je podal vojno napoved.  Proti komu in čemu; proti terorizmu, seveda! A kje se ta skriva, kje domuje, kje in od česa se napaja, kako se širi, mreži, kateri so njegovi ekonomski in ideološki viri? Na vsa ta ključna in temeljna vprašanja se zdi, da nimamo ali nočemo poiskati/imeti odgovorov preden pričnemo s tako usodno strateško potezo kot je vojna napoved. Pa vendarle smo vsi tako rekoč čez noč izrazili podporo Franciji in njenim militarističnim nagibom; v praksi pa je v konkretno akcijo stopila le Rusija. Nas ni poseg v Libiji nič naučil, ni dal nobene lekcije zdravega razuma? Ali prav nasprotno, so v tem vojni strategi in dobičkarji, orožarji in trgovci smrti ter z njimi povezane multinacionalke ponovno našli svoj »raison ďêtre«, svoj neizčrpen posel? Slogan, ki bi ga lahko strnili: »Dokler je vojna, je tudi upanje«, govorijo tisti, ki vojne namerno podžigajo, da bi od njih služili![1]

Na prvi pogled se zdi paradoksalna in absudna trditev, provokativna, a še kako kruto resnično razkriva perverzno logiko maščevanja in zla, ki se prav zaradi takšnega razmišljanja nikoli ne konča. Še nismo dovolj daleč, da bi prišli do spoznanja, da odgovor na vojno napoved, ni vojna z neznanim, ni religijska vojna? Vsaka vojna kliče po maščevanju in odgovor na maščevanje je lahko edino maščevanje, revanšizem oz. nova vojna. Še več, s tem igramo igro, ki teroristom prinaša nove in nove podanike, saj naše početje zgolj potrjuje njihova prizadevanja, boj in žrtvovanje. V tem registru nikoli ne more biti zmagovalca, še manj pravice in zadoščenja žrtvam, ki so nam  bila storjene. Sedaj bi bil edini učinkoviti obrat odgovor z mirom, solidarnostjo med Evropo in Evropejci ter drugimi, kontinenti, državami, ki z nami delijo podobne kulturne vrednote ter vrednostni sistem.

Teroristi, ki so povzročili petkove pokole in splošni preplah v Parizu so bili skoraj vsi državljani Francije. Mladi Francozi tretje generacije priseljencev, tudi bivših kolonij Francije. Podobno se je pred tem dogodilo v terorističnih napadih v Angliji, Španiji... Razširjen pojav »foreign fighters«, ki kljub vsem informacijam ali propagandi o tem kaj je ISIS, očitno ne odvrača od množičnosti odhodov številnih Evropejcev in Evropejk, da svoja življenja prostovoljno podarijo barbarstvu in fanatizmu. Da pokončajo, pokoljejo, pomorijo poleg svojega tudi življenja drugih nedolžnih ljudi.  Večina teh je bila tudi identificirana znotraj posameznih držav, zopet Anglija, Belgija, Francija, Italija, tudi Slovenija ima nekaj takih posameznikov. Med bolj znanimi in markantnimi je Jihadi John, pravo ime Mohammed Emwazi, rojen 1988 v Kuvajtu, ki je s šestimi leti prišel v Veliko Britanijo, živel je v Londonu, v ugledni četrti ter obiskoval Univerzo Westminster. Pustil je vse, vso lagodnost, znanje, delo, zabavo, vrednote ter “zahodni” način razmišljanja in se veselo podal v rezanje glav. Kaj je pogrešal v “zahodni kulturi” ali demokratičnem, civiliziranem svetu, kaj ni dobil, do česa je bil prikrajšan, v čem diskriminiran, komu ali čemu je zameril, kaj je iskal in kaj je našel na proti polu pred svojo smrtjo pri komaj 27 letih? Ne zgolj on, ampak toliko drugih, ki so si ali so jim oprali možgane do te mere, da so prestopili mejo in so pripravljeni v imenu Alaha okrutno moriti ljudi.

Velja se resno vprašati in poskušati tudi odgovoriti, zakaj se predvsem mladi tudi izobraženi ljudje lahko identificirajo s tako okrutno in ekstremistično ideologijo, ki že v svoji kali nosi zanikanje človečnosti in življenja. Postavimo si ogledalo in pri sebi ter med nami poiščimo vzroke njihovega neizmernega sovraštva do nas. Morda bomo tako na pol poti, da jih razorožimo s tem, ko jim vzamemo vzroke za njihov boj. Kaj je z našo civilizacijo narobe, da v svojih »središčih« (geografsko ali v prispodobi), kali semena zla, ki jim rečemo teroristi.

Spomnimo, da je ISIS posredno produkt t.i. zahoda, saj ga sestavlja veliko zvestih specialcev Sadama Husseina katerim se seveda pridružujejo novi in novi ekstremisti iz Evrope. Nehajmo se sprenevedati in nehajte nas zavajati! Orožje uporabljeno s strani ISIS je vedno orožje največjih orožarskih multinacionalk, seveda imajo svoje nelegalne kanale in obovde kako jih spravijo do končnih uporabnikov. Valuta za nakup oz. plačilo le-tega pa je kaj drugega kot nafta. S tega zornega kota je vse zelo preprosto in zaustavitev ISIS je možna brez uporabe sile iz zraka ali sile na kopnem. Prav tako je znano katere prijateljske ali zavezniške države oz. bogate družine v le-teh financirajo ter podpirajo ISIS. Tiste, ki praviloma domujejo v mondenih hotelih in ter se šopirijo v najdražjih trgovinah po Evropi (London-City, Paris, Azurna obala, ekskluzivna smučarska središča...). Dovolj bi bilo, da bi evropske države vključno z Rusijo, ZDA, Japonsko in Kitajsko sklenile, namesto vojne napovedi, Koalicijo miru in onesosobile ter izčrpale ISIS »z našim« orožjem, ki ga teroristi spretno uporabljajo proti nam. Če bi dejansko in resno mislile narediti temu terorju in pobojih konec! Le kako bi ISIS presenečeno odgovoril na to taktiko nenapanja; nihče ne bi odkupoval njihove nafte, torej bi kaj kmalu tudi municije, drugo težko orožje in moderni oklepniki ne bili dovolj, da jih nasitijo. 

A ker možje niso neumni in nas poznajo do obisti in bolje kot sami sebe, saj živijo med nami, vedo da je kaj takega praktično nemogoče. Vedo namreč tudi to, da smo veliki egoisti in individualisti, da med nami prevladujejo parcialni interesi nacij ali tistih, ki z njimi upravljajo, da Evropa ne premore enotnega glasu, ne v notranji, ne v zunanji politiki, kaj šele v obrambi...da varnostne službe med seboj konkurirajo in si skrivajo podatke, namesto da bi jih skupno zbirale, si jih delile, med seboj sodelovale.

In tudi tokrat so zmagali oni prav z napovedjo vojne. Bombardiranja njihovih strateških točk so zanje samo način, da pridejo prej do Alaha.