V odzivu na petkove teroristične napade v Parizu so se voditelji držav poenotili v poudarjanju, kako moramo biti državljani sedaj enotni v skupnem boju in kako pri tem ne smemo popuščati. Odzivi so bili pričakovani, pričakovano pa je bilo tudi to, da nečesa v teh nagovorih ne bomo slišali.

Česar v resnici nismo slišali, kar nikakor ne more biti naključje, je kakršen koli resen razmislek o vzrokih in motivih povzročiteljev petkove morije. Če sledimo nagovorom, ki so jih občila v teh dneh polna, se zdi, da je ena stvar povsem samoumevna in jasna: ljudje, ki so streljali in se razstreljevali po ulicah Pariza, so pač teroristi, s temi pa je že po definiciji nekaj narobe, saj so zli in nasilni po naravi – razlaga, ki naj bi domnevno odpravila potrebo po vsakem nadaljnjem razglabljanju. (Tisto, česar v teh govorih kronično primanjkuje, je vprašanje, zakaj so ti ljudje sploh postali to, kar so. Noben človek se namreč ne rodi terorist.)

Vzroki za pojav in širjenje ekstremizma so sicer znani že dlje časa. Vojaški napadi ZDA in nato še evropskih držav na Irak, Sirijo, Afganistan in Libijo so povzročili vzpon paravojaških in terorističnih organizacij.[1] Mnogi so se tem pridružili po tem, ko so v napadu zahodne vojske izgubili svojce in lastnino. Enega od poglavitnih vzrokov za to, kar se je v petek dogajalo v Franciji, moramo torej iskati v centrih političnega odločanja v EU in ZDA, ki so v zadnjem desetletju in še nekaj s svojim »izvažanjem demokracije« povzročali zlasti kaos, saj so razsuli prenekatero državo, izid teh politik pa je humanitarna katastrofa in na tisoče uničenih ter z nasiljem in strahom zaznamovanih življenj.[2]

Druga stvar, ki je vztrajno zamolčevana v obsodbah terorističnega napada, pa je tale. Demokracija je v zatonu ne samo v državah, kjer uveljavlja svojo politično moč IS. Vse manj je je tudi v državah, ki se sicer kitijo z nazivom demokratične ureditve in imajo to tudi zapisano v ustavah. Ko svetovni voditelji pozivajo svoje državljane k enotnosti v skupnem boju zoper terorizem, ironija ne bi mogla biti večja: ti isti ljudje, ki so prej izvajali politike povsem mimo volje ljudstva, sedaj ljudstvo pozivajo k prizadevanju za skupno stvar. Kot da njihovo delovanje poprej ni bilo ravno nasprotno: kar je pripadnike političnih elit v zadnjem času povsem okupiralo, je bilo zlasti razmišljanje, kako bodo pomagali reševati kapitalizem in elite, ki so prisesane nanj, za ljudstvo pa jim je bilo mar samo v toliko, kolikor se ga je dalo izkoriščati kot sredstvo za dosego začrtanih ciljev.[3] Rezultat njihovega delovanja je ekonomska in družbena kriza, naraščanje brezposelnosti in brezperspektivnost med mladimi. Kolikor se ljudi ne da več izkoriščati, postajajo pogrešljivi, kar so jasni obrisi vzpona totalitarizma, kot nas je poučila Hannah Arendt. (Ograje, ki jih danes postavljajo na državni meji, napovedujejo nove delitve ljudi: danes naj bi z njimi skrbeli za kontrolo nad tem, kdo vstopa na državno območje, v prihodnje – kolikor se bodo dogodki odvijali v smeri, ki jo diktirajo vladajoče politike – pa bodo žičnate ograje stale tudi znotraj držav: z njimi si bodo pripadniki elit poskušali zagotoviti, da na njihov teritorij ne bo vstopil kdo od tistih, ki jih bo kapitalizem, ki vse bolj kaže obrise militarizma, pustil pred vrati.)

Kar se je zgodilo v Parizu, je v resnici nehumano in vredno vse obsodbe.[4] Teroristične napade je nedvomno treba preprečevati, saj pomenijo samo še več zla in nasilja v svetu. Toda z vsaj nekaj zdrave pameti lahko hitro ugotovimo, da so načini, s katerimi se obeta prenovljen boj zoper terorizem, varianta tega, kar smo videli v preteklosti, in kar se je vedno znova izkazalo za zgrešeno: več vojske, poostren nadzor, manj svoboščin, zapiranje meja – pri tem pa nadaljevanje zunanje politike do držav, iz katerih prihajajo storilci zločinskih napadov. Vse to, kar se hitro lahko pokaže kot najboljši recept za naslednjo katastrofo.

Kdor je torej proti terorizmu, bi ga moralo resno skrbeti dejstvo, da so politični voditelji najmočnejših držav večinoma brez kakršnekoli ideje o tem, kaj narediti, da bi preprečevali terorizem. V politični sferi danes prevladuje neumnost, ki se kaže v obnavljanju istih ideoloških puhlic, ki smo jih ob podobnih dogodkih slišali že nemalokrat. Njihova dejanja to samo še potrjujejo. (Metati bombe zna pač vsak idiot.) Skrbeti bi nas moralo zato, ker vemo, da je posledica odsotnosti kakršnegakoli resnega razmisleka, lahko samo še več zla (tudi tukaj bi morali nauk Hannah Arendt vzeti skrajno resno: zlo kot posledica odsotnosti razmišljanja o moralni vrednosti dejanj, ki jih nekdo stori).[5]

Odgovornost za napade je prevzela IS, kot smo slišali. Toda za kakšno vrsto odgovornosti gre? Mar ni tukaj na delu neki nesporazum: če nekdo prevzame odgovornost, ga to tudi zavezuje k temu, da bo poskušal v prihodnje narediti vse, da ne bo ponovil svojih preteklih slabih dejanj. V tem primeru je čisto drugače: ob tem, da prevzamejo odgovornost, že grozijo z novimi in še hujšimi napadi … (Odgovornosti na strani »pravičnikov«, ki so na napad odgovorili z bombniki, sicer ni nič več kot med teroristi. Kdaj je nazadnje kateri od zahodnih politikov prevzel odgovornost za smrti civilistov v Iraku, Afganistanu, Siriji, Sudanu, Kongu …? Smo kdaj slišali ameriškega predsednika prevzeti odgovornost za tiste, ki so življenja izgubili v napadih brezpilotnih letal, in so postali del »kolateralne škode«?)

Toda k problemu terorizma nikakor ne bi smeli pristopiti moralistično (v smislu govorjenja, kako se je zgodil napad na same temelje človečnosti ipd.). Tako govorjenje več zakrije, kot pojasni. Zakrije na primer to, da živimo v svetu, kjer politično življenje že nekaj časa nadomešča to, kar Alain Badiou imenuje anti-politika. Države danes postajajo služabniki zasebnih interesov oz. interesov kapitala, medtem ko državljani in skupno dobro pridejo na vrsto šele, ko ne gre več drugače. Kadar postane zadeva preveč tvegana za biznis, ko grozijo upori, je treba ljudstvu dati nekaj drobtinic, da se bo ohranjal vtis, da so izvajalci politik še vedno to, za kar so sicer poklicani (služeči ljudstvu v skupnem prizadevanju za obče dobro). Anti-politika je politika, izkoriščana kot orodje kapitala, njeno izvajanje pa povzroči prepad med vladajočimi in vladanimi: v sodobnih občestvih, v katerih je anti-politika skorajda povsem izrinila politiko, so ljudje zreducirani na delavce-potrošnike, katerih vpliv na odločitve vladajočih je zanemarljiv.

Tretja stvar, ki je v govoricah na prvih straneh občil ne bomo slišali, je zato tale. Države, ki bi morale delovati v dobro ljudi, danes počnejo ravno nasprotno. Izvajajo ukrepe, ki so državljanom in državljankam v neposredno škodo. Državne politike evropskih držav skoraj brez izjeme izvajajo varčevalne ukrepe, ki so v mnogih primerih že pokazali svoje uničujoče učinke (v Grčiji je stopnja samomorilnosti v zadnjih letih dramatično narasla, delež brezposelnosti med mladimi pa je dosegel že 50 %).[6]

Terorizem in avtoritarnost sredinskih politik, ki jih kot neki bolj ali manj tehnični postopek izvajajo vlade držav EU, sta povsem kompatibilna. Žrtve obeh so posamezniki in posameznice, ki v današnjem času postajajo vse bolj pogrešljivi, kolikor pač niso del elit. V obeh primerih gre tudi za napad na demokratična načela, kot so: svoboda, dostojanstvo, pravica do mišljenja, svobode izražanja, avtonomija in enake možnosti. Govoriti o tem, kako se morajo ljudje danes z državnimi in političnimi elitami združevati v skupnem boju, je v tej luči skrajni cinizem.

Tole kajpada ni apel proti vsaki obliki političnega združevanja. Sporočilo je namreč drugje. Potrebujemo nova družbena gibanja in oblike političnega (samo)organiziranja. Idejo o skupnem dobrem je danes ponovno treba šele iznajti. Ta se bo lahko pokazala šele skozi nadaljevanje globalnega boja za demokracijo (ki je lahko samo prizadevanje za dobrobit vsega človeštva), v katerem bodo udeleženi tisti, ki jih je sedanji sistem iz procesa političnega odločanja do sedaj izključeval (v Evropi se bo solidarnost državljanov EU s tistimi, ki prihajajo kot begunci in žrtve vojn, pokazala tudi v tvorjenju skupnih političnih platform – kar iz obojih dela potencialne politične zaveznike, je dejstvo, da so bili oboji na isti strani ekonomskih ter političnih ukrepov, ki so do sedaj koristili predvsem zastopnikom kapitala).

Dvomimo, da je združevanje, za kakršnega so Obama, Merklova, Hollande, Pahor …, in v ozadju katerega se slišijo vojaški bobni, pot k nečemu dobremu. Kdor še ni povsem podlegel njihovemu novoreku, v katerem se prepletajo lažna skrb za ideale, kot so solidarnost, skrb za dobro človeštva, prizadevanje za mir, in militantni pozivi k združevanju in povračilnim ukrepom, bo prostor svojega delovanja prepoznal daleč stran od uveljavljenih političnih opcij in finančnih središč. Na pripadnike političnih elit se ni moč zanesti, saj so njihove pretekle odločitve soustvarile pogoje za dogodke, kakršen je prizadel prebivalce in prebivalke Pariza – v tem trenutku pa ni zaznati nobene spremembe v načinu njihovega razmišljanja, ki bi nas lahko prepričal v to, da bodo v prihodnje delovali drugače.

Edina resna alternativa se torej kaže v globalnem organiziranju ljudi v boju za demokracijo in obče dobro. Ponovno iznajti politiko se kaže kot stvar preživetja, odpiranje prostorov političnega delovanja, tj. prizadevanja za globalno pravičnost in univerzalno dobro pa kot nekaj, kar mora ponovno postati primarni interes vsakega dobronamernega pripadnika nastajajoče globalne skupnosti.[7]