Vstopamo v praznično obdobje, ki ga v naši krajih zaznamujejo predvsem miklavž, božič in novo leto, drugje pa še zahvalni dan (ZDA) ter drugi večji in manjši prazniki. A ti prazniki so že nekaj časa popolnoma pod vplivom sil komercializacije, ki so iz njih naredile praznike materializma oziroma potrošništva, ponižujoče tako za potrošnike same, kot tudi za milijone revnih ljudi, ki za minimalne plače v nemogočih pogojih izdelujejo večinoma nepotrebna “božična darila”; da o uničevalnih posledicah teh procesov za okolje niti ne govorimo.

Najprej razščistimo nekatere pojme in predvsem ne poneumljajmo svojih otrokov do skrajnosti: ne obstaja nobena oseba ali bitje, ki bi se mu lahko reklo Božiček in ki bi 24. ali 25. decembra prinašal darila - večinoma nepotrebno potrošniško kramo. Kajti s tem ne poneumljamo samo svojih otrok, ampak predvsem sami sebe in družbo kot celoto. Še zlasti pa tega ne bi smeli početi tisti, ki se deklarirajo za verne kristjane, kajti njihova laž je v nebo vpijoča.

Božič je praznik Kristusovega principa in je eden največjih krščanskih praznikov, a dejstvo je, da ta praznik nima popolnoma nobene zveze z Božičkom, ki nosi potrošniške darove. Božiček “je novodobna mitološka osebnost” (Wikipedija), ki je kot taka nastala leta 1823 v pesmi The Night before Christmas (Noč pred božičem) oziroma A Visit from St. Nicholas (Obisk Sv. Nikolaja). V tej pesmi naj bi se v noči pred božičem (“Twas the night before Christmas”; “Bila je noč pred božičem”) pojavil Sveti Nikolaj oziroma Sveti Miklavž (“In hopes that St. Nicholas soon would be there”; “v upanju, da kmalu pride Sv. Nikolaj”).

Torej je Sv. Nikolaj (St. Nicholas ali Santa Claus, slovensko pa Sv. Miklavž), ki je krščanski svetnik in ki goduje 6. decembra, pred manj kot 200 leti nenadoma postal del božiča. Miklavž postopno postane Božiček. Tu pa leta 1931 vstopi risar Haddon Sundblom in mu v reklamni akciji podjetja Coca-Cola vdihne današnjo komercialno podobo (Wikipedija), ki “živi” v neskončno številnih filmih, risankah, reklamah, glasbenih “uspešnicah”, plakatih in se vsako leto “uteleša” v trgovskih centrih in trgovinah po vsem svetu.

Danes je Božiček nedvomno največja blagovna znamka potrošniške družbe in simbol materializma ter brezglavega trošenja naravnih virov in uničevanja okolja. V tem smislu je Božiček popolno nasprotje Kristusovega principa, katerega rojstvo se obeležuje 25. decembra, torej na božič. Božiček, simbol sil komercializacije in materializma, pa nasprotno predstavlja sile uničevanja in destrukcije.

Četudi ostanemo zgolj pri Sv. Nikolaju oziroma Sv. Miklavžu, škofu iz Mire iz 3. stoletja, potem ta nima nikakršne zveze z darili za tiste, ki že imajo dovolj dobrin, temveč ga lahko povežemo s pomočjo tistim, ki jih zares potrebujejo. Med drugim naj bi zgodovinski Sv. Nikolaj pomagal revnemu možu, da je prišel do dote za svoje tri hčere, ki bi sicer končale v bordelu. Danes je na svetu več sto milijonov ljudi, ki potrebujejo našo velikodušnost oziroma darežljivost v obliki hrane, vode, oblačil in drugih osnovnih dobrin; številni drugi pa vsaj našo strpnost in razumevanje ali pa kar našo brezpogojno ljubezen, ki je samo bistvo Kristusovega principa.

V pojavu Božička se dejansko poosebljajo destruktivne sile komercializacije, ki človeško družbo ponižujejo na raven sebičnih posameznikov, brezbrižnih potrošnikov zemeljskih dobrin, ob tem da milijoni njihovih bratov in sester umirajo, ker nimajo niti “za kruh”. V resnici Božička ne moremo ubiti, ker je popolnoma izmišljeno bitje, lahko pa zapečatimo moč sil komercializacije, tako da nehamo častiti praznike materializma oziroma potrošništva in raje udejanimo Kristusov princip tako, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč in pravično delimo dobrine tega darežljivega planeta.