Brez fuzbala bi bila življenja številnih ljudi bolj ali manj prazna. Verski blazneži in fundamentalisti verjamejo, da je življenje brez smisla, če ne obstaja Smisel. Verjamejo tudi, da je Smisel povsem jasen, če obstaja Bog, v čigar imenu lahko delajo, kar hočejo, in pobijajo ljudi, kjer se jim pač zahoče. Bolj razumno pa je trditi, da imajo zadeve, kot so egalitarnost, zdravje ljudi, sreča, pravičnost, ljubezen, sočutje, milost in prijateljstvo, inherentno vrednost, ki je univerzalna.

Terry Eagleton v knjigi z naslovom The Meaning of Life takoj uvodoma položi karte na mizo: Wittgenstein ni trdil, da bi morali filozofi reševati probleme in odgovarjati na težavna vprašanja, temveč je vztrajal, da so vprašanja neposredno prepletena z jezikovnimi igrami. Strinjam se z Eagletonom, da gre za razlike in za ustvarjanje razlik, kajti jezikovne igre niso transparentne, zato prihaja med ljudmi nenehno do nesporazumov. In manj ko razmišljajo, slabše jim gre. Ko na primer danes številni že vnaprej vedo, da so teroristične napade v Parizu povzročili begunci, je zapisano še pomembnejše, kot je bilo za časa Wittgensteinovega življenja.

Ne le Wittgenstein, temveč tudi Nietzsche pred njim in Derrida za njim so pokazali, kako izjemno močno so metafizične iluzije vgrajene v jezike, ki jih uporabljamo. Dekonstrukcija je zato nujno potrebna, kajti vztrajanje in celo širjenje iluzij ima vselej katastrofalne družbene posledice.

Obstajajo tudi trditve, ki so preprosto povsem zgrešene. Na primer: teroristične napade v Parizu so povzročili sirski begunci. Dokler ne bomo imeli v rokah neizpodbitnih dokazov za storjena dejanja, so take izjave zgolj zgrešene in prav zato izjemno nevarne.

Ljudje smo simbolna bitja in rabe jezikov so za nas ključne. Natanko zato je dobro natančno razmišljati o tem, kar lahko spoznavamo. Terry Eagleton na strani 10 svoje knjige zapiše tole: It is surely clear that the only ultimate solution to terrorism is political justice. Jasno je torej, da je končni odgovor na terorizem politična pravičnost. Tako pravi razum.

Ali je ta svet sploh zmožen zanjo?

In ali je še čas za zaustavitev terorizma, saj je nepravičnost konstitutivna za sam kapitalistični globalni svet? Očitno je tudi, da terorizem ni osamljen lokaliziran pojav, za katerega so odgovorni nekateri zblojeni ljudje. Politična pravičnost zato ne more biti zamisel tega ali onega politika, temveč je lahko samo globalno vprašanje, relevantno za ves svet.

Ali drugače: sam globalni svet kapitalizma potrebuje politično pravičnost, ne zgolj Damask, Moskva, Pariz ali New York. Ko tako politiki te dni trdijo, da so s Francozi, bi morali v en glas zatrjevati, da so za egalitarnost vseh ljudi, da so torej za globalno politično pravičnost.

Ko so ljudje pripravljeni žrtvovati lastne eksistence in se razstreljevati na ulicah sveta, je povsem jasno, da njihovo delovanje ni iracionalno, pa čeprav se številnim ljudem zdi nasprotno. Dokler Heidegger ugotavlja, da so ljudje sposobni žrtvovati lastne eksistenc in se jim odpovedovati, to nikogar ne zanima, če odštejemo nekaj filozofov, ko pa ležijo trupla po cestah in na drugih krajih, ker so se teroristi razstrelili med njimi, da bi bilo čim več mrtvih, ne gre zgolj za filozofsko modrovanje, temveč gre hudičevo zares.   

Če ima Terry Eagleton prav, ko piše, da se ljudem lahko lastne eksistence prikazujejo kot problem (str. 12), potem ima prav tudi, ko trdi, da vsak človek z lastno glavo skoraj mimogrede pride tudi do ugotovitve, da je eksistenca vselej že problem, vprašanje, vir tesnobe in negotovosti, groze in absurdnosti, pa tudi upanja.

Zadeve so kompleksne, kar je zelo dobro. Ljudje smo smrtna bitja in zavedamo se, da smo. Nihče torej ne bo ostal tukaj. Lahko razmišljamo in se na nove načine zavedamo razsežnosti lastnih eksistenc. Lahko razmišljamo o eksistencah drugih ljudi, lahko razmišljamo o empiričnih, objektivnih koordinatah sveta, v katerem živimo, lahko razmišljamo o svetu, v katerem bi lahko živeli, in v katerem bi želeli živeti. Nobene nujnosti ni, da mora vse biti natanko tako, kot je. Tudi tega se zavedamo.

Sedaj pa pride na vrsto najboljše. Terry Eagleton: To meditate on our being in the world is part of our way of being in the world (str. 13). Ko torej meditiramo o lastnem obstoju v svetu in razmišljamo o njem, je vse to že del našega obstoja v svetu. Torej je del načina, kako bivamo, kako živimo in eksistiramo.

In nikakor ni nujno, da živimo in eksistiramo zgolj na način, ki ga poznamo. Saj tudi ljudje v antičnem svetu niso tako meditirali o svetu, kot meditiramo mi. Čez tisoč let, ko nas več ne bo, pa bo še bistveno drugače.

Strinjam se tudi z Derridajem, ko poudarja, da so človeške eksistence darilo smrti, kar med drugim pomeni tudi tole: človeška eksistenca je v temelju zavezana milosti. Vem, da ne obstaja temelj eksistence, a saj prav za to gre. Temelj je milost.

Milost je temelj eksistence vsakega človeškega bitja. Kaj hočem s tem povedati?

Reči hočem tole. Zahodni svet se sooča s terorističnimi napadi, ki spravljajo politike v obup, ljudi pa potiskajo v brezno stisk, tesnobe in strahu. Na dnevnem redu bi zato moralo biti spraševanje o smislu in pomenu globalne pravičnosti, kajti dejstvo je, da se ljudje že nekaj desetletij soočajo s stanji sveta, ki so vse bolj nesmiselna, bizarna in nora, pa naj gre za poblaznelo kopičenje premoženja v rokah elit ali pa za razmišljanja o raznih koncih, kot so konec zgodovine, konec civilizacije in konec ideologij.

Nobeno pretiravanje ni, če rečemo, da ljudje verjamejo v to in ono. V kapitalizmu na primer verjamejo v nenehno rast. Toda taka verjetja so daleč od tega, kar imenujemo vera.

Imajo teroristi vero? Seveda ne, saj so zgolj zblojeni. Nekaj podobnega lahko rečemo za ljudi, ki se ne sprašujejo, kam vodijo njihova življenja, ki se obnašajo, kot da je življenje vlak, na katerem se znajdeš, potem pa tam preprosto vztrajaš do končne postaje.

Psihologi bi rekli, da takemu človeku primanjkuje tega, kar imenujejo self-awareness, toda podobno smemo reči za celotno človeštvo.

Kako se v takem svetu počutijo ljudje, ki imajo veliko self-awareness? Počutijo se tragično v pristno antičnem pomenu besede, saj se zavedajo, kako zelo je za blagostanje ljudi pomembna teorija, oziroma je pomembna vednost. Vedo tudi, da je Zahodna civilizacija izgubila kompas, čeprav to še ne pomeni, da ga islamski teroristi imajo. Ne, oni so še bolj izgubljeni, zato moramo njihove teroristične grozote razumeti kot simptome samega izgubljenega sveta.

V izgubljenem svetu je življenje posameznikov vredno toliko kot obcestni kamen. Samo v XX. stoletju so vojne vzele več kot 230 milijonov življenj, kot navaja Milton Leitenberg v študiji z naslovom Deaths in Wars and Conflicts in the 20th Century. Življenje v globalnem svetu je vse bolj instrumentalno, kar pomeni, da ima vse manj vrednosti. To je svet, v katerem so pomembni moč, oblast, profiti, biznis, kopičenje materialnih dobrin in premoženja, menedžment in upravljanje s človeškimi viri, manipuliranje, propaganda in reklame, ne pa tudi egalitarnost, solidarnost in medsebojna delitev.