Sočustvujemo s svojci 128 pobitih Parižanov? Vljudno … Kaj pa s svojci letos (od 1. 1. do 16. 11. 2015) pobitih 33.165 Afganistancev, 2.436 Egipčanov, 13.509 Iračanov, 5.720 Jemečanov, 2.624 Južnih Sudancev, 1.131–2.174 Kurdov in Turkov, 2.465 Libijcev, 10.882 Nigerijcev, Kameruncev, Nigercev in Čadcev, 3.376 Pakistancev, 46.191 Sircev, 3.724 Somalcev, 2.219 Sudancev in 3.112 Ukrajincev (vir)? Mnogi teh svojcev bežijo k nam in mimo nas, pa si marsikateri sočustvovalec s Parižani želi, da bi pobili še njih … In slejkoprej jih bo nekdo nekje začel pobijati …

Naše predstave o svetu so milo rečeno evropske. Prepričani smo, da smo najboljši in da se nam dobro godi zato, ker smo dobri, tisti, ki se jim godi slabo, pa so za to čisto sami krivi. Krivice, ki jih tujci in potomci tujcev storijo nam, so hujše od krivic, ki jih mi storimo tujcem ali na tujem.

Kolonializem je bil v naših očeh (tudi po zaslugi učbenikov) dober za vse vpletene. Neevropejce je popeljal iz prazgodovine naravnost v 15.–21. stoletje, nam pa je prinesel bogastvo, s katerim si tisti barbarski ljudje tako niso vedeli kaj začeti … Sedanji kolonializem, ki ni več državni ampak korporacijski, nam je nekoliko manj všeč, ker smo njegovih temnih plati deležni tudi sami. Kljub temu nas manj gane opustošenje, zastrupitev in razselitev celih pokrajin tretjega sveta, kot da zaradi varčevanja z vodo ne smemo oprati avta.

S čim smo si zaslužili te grozne teroriste, ki vsakih nekaj mesecev pobijejo nekaj ljudi v nekem glavnem evropskem mestu? Saj muslimanom nočemo nič, dokler ostanejo tam, kjer so … A smo mi krivi, če naše vlade podpirajo ZDA, ki jih razstreljujejo z brezpilotnimi letali? Saj smo zgolj sorodniki, znanci ali sodržavljani vojakov, ki v muslimanskih državah zapravljajo čas in denar ter izkoriščajo in ponižujejo domorodce. Povečini tudi nismo solastniki podjetij, ki tam odpirajo svoje podružnice za prelivanje javnega denarja v davčne oaze. Vse to gre mimo nas. Mi smo ravno tako žrtve kot oni.

Seveda smo žrtve – ravno takšne, kot so bili prebivalci naselij ob koncentracijskih taboriščih 2. svetovne (ali katere druge) vojne. Tudi oni niso mogli storiti ničesar. Če bi se uprli, bi jih zagotovo zaprli, verjetno mučili in morda ubili.

Če bi se sodobni Evrounijci uprli zunanjim politikam svojih vlad, bi nas poškropili s solzilcem, pretepli s pendreki in zaprli. Če se ne bomo, pa moramo računati z zelo majhno, skoraj nično verjetnostjo, da nas bo na izletu v to ali ono glavno mesto med pitjem kavice v vredosti mesečne plače somalskega otroka, ki jo je nabral, razstrelil kak samomorilec. Smo mi eni reveži! …