"Nobena realna rešitev ne bo mogoča, v kolikor se ne bomo učinkovito lotili revščine, pomanjkanja perspektive, politične nestabilnosti, konfliktov, nespoštovanja človekovih pravic in vladavine prava kot tudi učinkov podnebnih sprememb," je na vrhu EU - Afrika, ki je potekal v Valletti, poudaril slovenski premier Miro Cerar. Cerar je pri tem izpostavil stališče, da je treba nadaljnje napore usmeriti predvsem v izvorne razloge migracijske krize. (24ur.com)

“Paradoks je, da na dolgi rok učinkujejo slabo zamišljene in sprejete odločitve politike. Tu ne mislim toliko na navadne vojne, temveč na gospodarske vojne, ki jih razvite države, še posebej Evropa, vodijo proti nerazvitim, predvsem v Afriki. Te vrste vojn poleg ekološkega opustošenja planeta generirajo državljanske vojne, spopade v zvezi s surovinami in posledično velike begunske tokove.” (ddr. Rudi Rizman, intervju, Mladina, 13. 11. 2015, str. 31)

Z zgornjo izjavo premierja Mira Cerarja se vsekakor strinjamo. Probleme tako imenovane begunske krize zares učinkovito lahko rešimo samo pri njenemu izvoru oziroma vzrokih. Seveda moramo beguncem pomagati, a če se ne lotimo vzrokov, se bo še več ljudi odpravilo proti Evropi. Ni odveč poudariti, da je v svetu trenutno vsaj 59,5 milijona beguncev (UNHCR) in da je v letu 2014 zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi (United Nations, Sustainable Development, Goal 1). (Več o velikanskih številkah ljudi, ki živijo v hudem pomanjkanju v prispevku Ne verjamete, poizkusimo.)

G. Rizman v zgoraj omenjenemu intervjuju jasno pove, da je bila begunska tragedija “programirana že pred desetletji. Danes žanjemo njene sadove.” Desetletja gospodarske oziroma sistematične ekonomske vojne ima za posledico velikansko neenakost in povsem opustošena območja, ki jih zdaj zapuščajo stotisoči.

Zelo veliko ljudi zdaj prihaja v Evropo zaradi naslednjih ekonomskih vzrokov (glej STWR: Financing the global sharing economy):

- Razvite države letno svojemu kmetijskemu sektorju namenijo 374 milijard dolarjev (v obliki subvencij in drugih oblik pomoči), s čimer kmetom iz revnejših držav onemogočajo dostop na razvite trge. Veliko kmetovalcev, še zlasti manjših, tako ne more prodajati svojih pridelkov, kar jih pahne v hudo revščino.

- Srednje in manj razvite države dolgujejo skupno preko 4.000 milijard dolarjev in dnevno (!) porabijo 1,4 milijarde dolarjev za odplačilo teh dolgov. V povprečju revnejše države vrnejo za 400 % odstotkov več denarja (za odplačilo dolgov), kot ga prejmejo v obliki pomoči.

Takšna ekonomska politika (tu bi lahko dodali še problematiko davčnih oaz, borznih in čezmejnih kapitalskih špekulacij, privatizacije naravnih virov itd.), ki jo vodijo razvite države, je neposreden vzrok revščine, lakote in tako imenovane begunske krize. To so tudi pravi vzroki terorizma in vojn (kar je eno in isto), ki v veliki meri izhajajo iz velikanske ekonomske neenakosti in nepravičnosti v svetu.

Prav tako se velja spomniti, da Evropska centralna banka vsak mesec v evrosistem “stoči” 60 milijard evrov ali v letih 2015 in 2016 skupno kar 1140 milijard evrov. (24ur.com)

Hkrati pa je EU doslej namenila “kar” 1,8 milijarde evrov za ustanovitev „nujnega skrbniškega sklada za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nezakonite migracije v Afriki“. Za pomoč prebivalstvu v Siriji in finančno podporo sosednjim državam, ki gostijo največ beguncev iz Sirije, kot so Jordanija, Libanon in Turčija, pa je EU doslej zagotovila še nadaljnjih 3,9 milijarde evrov (Evropska komisija). To je skupaj le pol odstotka denarja, ki bo vržen v neskončno globoko bančno brezno.

Če bi torej premijer Cerar mislil resno, da je potrebno reševati vzroke krize, ne bi ostal le pri praznih besedah, temveč bi si aktivno prizadeval za temeljite ekonomske reforme v Sloveniji, Evropski uniji in v svetu: za ukinitev kmetijskih subvencij, za izbris dolgov revnim državam (od koder prihajajo begunci), za odpravo davčnih oaz oziroma izogibanju plačila davkov (kar zlasti uspešno počnejo bogati posamezniki in velike korporacije), za obdačitev čezmejnih finančnih transakcij in borznih špekulacij, za obsežno pomoč najrevnejšim državam sveta, za prenehanje subvencioniranja industrije fosilnih goriv, za pravičnejšo delitev globalnih virov in tako naprej.

Šele takrat bi mu verjeli, da misli resno z reševanjem kompleksne globalne krize (begunske, politične, ekonomske, okoljske in še kakšne). V nasprotnem primeru, gre samo za prazne marnje.