Med poslušanjem govorov slovenskih politikov in drugih predstavnikov elite z lahkoto opazite in razumete, da je vse, kar je evropsko, tudi avtomatično dobro, koristno, smiselno in uporabno; tak je vsaj vtis, ki vztraja, dokler ga nekdo ne dekonstruira in pokaže na njegovo iracionalnost. Dokler se to ne zgodi, je dobro vsako vedenje, ki nosi nalepko evropsko. Prav tako je dobro evropsko govorjenje. Obstajajo tudi evropske pričeske, pa evropske cunje, evropske kravate in zagotovo obstajajo evropski čevlji. Obstajajo tudi evropska čustva in obstaja evropska motivacija. Skladno z zapisanimi ugotovitvami smemo reči, da obstaja tudi evropsko postavljanje bodečih žic. To pa je šele predgovor k uvodu v katastrofo.

Če izvzamemo Koper, je bil danes zjutraj ob šestih najtoplejši kraj v Sloveniji – Kredarica; danes je 13. november 2015. Temperatura zraka na višini 2515 m nad morjem je bila 9° Celzija. Ameriški zunanji minister John Kerry je včeraj izjavil, da so podnebne spremembe a national security issue. Njegova izjava pomeni, da podnebne spremembe ogrožajo ameriško varnost, poleg tega pa tudi varnost in stabilnost vseh drugih držav tega sveta. Take so njegove besede.

Bodečo žico na meji s Hrvaško postavljajo še naprej, vlada pa razmišlja tudi o zaostrovanju azilske politike. Ko kje gradijo ceste, železnice, poti, potke in stezice, zelo upoštevajo poti, po katerih hodijo živali, kraje, kjer se parijo, kamor se hodijo napajat. Človek z lahkoto sklepa, da so begunci vredni manj kot živali, saj jim na pot postavljajo bodečo žico, kakršno so nekoč postavljali nacisti. Še pomnite, tovariši, bodečo žico okoli okupirane Ljubljane?

John Kerry: podnebne spremembe ne ogrožajo le metuljev in severnih medvedov, saj resno ogrožajo tudi ljudi. Zadevajo torej vse nas. O podnebnih spremembah, ki zagotovo ogrožajo tudi Slovenijo, saj ne obstaja na Luni, pa slovenski politiki še vedno ne črhnejo ničesar, čeprav so, sodeč po njihovih besedah, zelo zaskrbljeni za varnost države. Trenutno je pomembna zgolj bodeča žica.

V novoreku, v katerem je vse drugače, kot je bilo nekoč, tudi bodeča žica nenadoma ni več bodeča žica. Čez noč se je spremenila v tehnično oviro. Njeno postavljanje ni nehumano in neevropsko, kot je bilo še pred kratkim postavljanje bodeče žice na Madžarskem, zato smemo sklepati, da je postavljanje tehničnih ovir humano in evropsko. Kot rečeno: vse je mogoče in vse je mogoče spremeniti čez noč, če obstaja interes.

Beseda evropsko pa je v resnici označevalec, ki ne pomeni ničesar in je votel. Prav zato ga lahko vsakdo napolni s kakršno koli vsebino. Taka raba označevalca je nadvse koristna in varna, kajti če rečete nekomu, da njegovo vedenje ali govorjenje ni evropsko, ta nima tako rekoč nobene obrambe. Nemogoče je namreč dokazati, da je vedenje kljub temu evropsko, saj nihče ne ve, kaj to sploh je.

Raba besede evropsko je performativna, kar pomeni, da ustvarja, kar zatrjuje. Preprosteje rečeno: zadošča reči, da je nekaj evropsko, in to je tisti hip tudi zares evropsko. Velja tudi nasprotno: če rečete, de nekaj ni evropsko, avtomatično ni evropsko. Pomembno je le, da to izreče nekdo, ki so mu drugi ljudje pripravljeni priznati status osebe, za katero se domneva, da ve, kaj je evropsko.

Postavljanje bodeče žice seveda ni humano in čisto vseeno je, ali je evropsko ali ne. Bistvo je namreč očem skrito. Ko postavljajo bodečo žico, se namreč dogaja tole.

Ne vedo, kako naj se lotijo vojne v Siriji, od koder bežijo milijoni. Sem in tja kaj bombardirajo, to pa je tudi vse. Prav tako ne vedo, kaj naj z begunci. Na misel jim pride najbolj primitivna 'rešitev': bodeča žica. Ko jo postavljajo, ustvarjajo pogoje za spore in konflikte, nove nesreče, bedo in mizerijo, vendar ni videti, da bi jih to skrbelo.

Namesto takega 'reševanja' problemov bi morali veliko razmišljati o naravi kapitalistične mašine in o komunizmu. Če je sploh še čas, seveda.

Nihče ne trdi, da je komunizem rešitev. Res je nekaj drugega: komunizem ni čarobna rešitev vseh problemov, ki nastajajo v dolini solz. V radikalnem smislu je šele začetek zgodovine; podobno zapiše John Merrick v prispevku z naslovom Ellen Meiksins Woods: Capitalism and Human Emancipation, ki je bil priobčen 3. novembra letos.

Komunizem kot začetek zgodovine, ne njen konec, pomeni resnično, dejansko emancipacijo vseh ljudi v svetu. Do takega začetka pa je še zelo dolga pot, kajti o emancipaciji ne moremo govoriti, dokler obstajajo elite, ki imajo v rokah skoraj vse premoženje tega sveta.  

Namesto z bodečimi žicami bi se morali ukvarjati z zapisano trditvijo. Danes je namreč ključno tole vprašanje: kako doseči, da ljudje ne bodo tako zelo pasivni, kot so?

Prvi odgovor na vprašanje je seveda jasen: saj ljudje niso pasivni, temveč so izjemno aktivni in dinamični. A biti moramo natančni. Ljudje so aktivni tako, da se njihove aktivnosti skladajo s pričakovanji zastopnikov kapitalizma, zato so konformistični in odvisni. Poleg tega so zelo aktivni na robovih družbenega življenja, kjer ogromno prostovoljcev prav ta hip pomaga beguncem in številnim drugim pomoči potrebnim ljudem. Toda v samem jedru družbenega življenja vlada popolna pasivnost ljudi, zlasti delavcev.

Obstaja velikansko nasprotje med popolno pasivnostjo ljudi v jedru kapitalističnega življenja in frenetično aktivnostjo na robovih, kjer je kapitalizem povsem varen. Še več: sam kapitalizem je dobesedno navdušen nad aktivnostjo prostovoljcev in številnih drugih ljudi, ki delajo zastonj ali za zelo majhen denar ter rešujejo probleme, ki jih sam generira. Lastniki kapitala so zato darežljivi in namenjajo milijarde prav tem ljudem, da se izognejo plačevanju davkov ter da obenem ustvarjajo vtis širokogrudnosti in naklonjenosti ljudem. Vse to se dogaja na robovih, medtem ko mašina v samem jedru melje naprej in jemlje delavcem vrednost, ki jo ustvarjajo; vrednost kajpak vselej pristane v rokah elit.

Prepričan sem tudi, nadaljuje John Merrick, da kapitalizem preprosto ne more zagotoviti svetovnega miru. Ekspanzionistična, kompetitivna in izkoriščevalska logika kopičenja presežne vrednosti in profitov v rokah elit pač ne more zagotoviti nobenega miru, saj generira krize in nestabilnosti. Globalizacija je zato agresivna, nasilna organizirana sila, ki je daleč največja nevarnost za svetovni mir.

Podobno moramo reči za podnebne spremembe. Kapitalizem zaradi orisane logike delovanja kratko malo ne more narediti ničesar, da bi se izognili še večjim vremenskim in podnebnim katastrofam, saj se preprosto mora širiti, mora izkoriščati delavce in mora porabljati energijo, saj brez tega BDP ne more rasti, elite pa ne morejo kopičiti presežne vrednosti.

Iracionalnost kopičenja presežne vrednosti in kapitala je gonilo kapitalizma, ki se prav zato ne more ustaviti, ne more zmanjšati svoje aktivnosti, temveč jo lahko le povečuje na način, ki ga imenujemo slaba neskončnost.

Komunizem se začne z revolucijo; ideja komunizma je njen začetek. Ali s Kantom: vsako tuzemsko občestvo je partikularno, etična skupnost pa je univerzalna in zajema vse ljudi – poleg tega je a priori.