Članek
Bodeče žice v dolini solz

Bodeče žice v dolini solz

Objavljeno Nov 11, 2015

Človeštvo je obsojeno na propad. Morda je še čas, da ga prepreči. Mogoče ga bo preprečilo, mogoče pa ga tudi ne bo. Danes zjutraj ob šestih, datum je 11. 11. 2015, je bilo na Dunaju plus 16°C. Slovenija postavlja na meji s Hrvaško tehnične ovire. Z njimi bo ovirala begunce, ki bežijo pred vojno. Delavcem bodo še naprej jemali, kar je mogoče vzeti. Trgovina ogroža občestveno življenje oziroma komunizem. In Marx je že pred časom jasno dokazal: človek napreduje šele takrat, ko proizvaja samega sebe. Dokler dela po diktatu drugih ali je zgolj princip, s katerim upravljajo upravljavci, človeški vir na primer, ne napreduje. Berem knjigo uglednega filozofa. Njegovo ime je Jean-Luc Nancy. Naslov knjige je: La création du monde ou la mondalisation. Erjavec in Ljudmila je zagotovo ne bosta prebrala. Pa bi jo morala.


 

Dolgoletno povprečje jutranjih temperatur za sredino novembra v teh krajih je nekaj stopinj nad ničlo. In dnevne temperature novembra zelo redko dosežejo 20 ali celo 25 stopinj Celzija, to pa se te dni dogaja vsak dan.  Pred dvema dnevoma je bila površinska temperatura Grenlandskega morja 13.7°C, namesto da bi bila blizu ničle.

Podnebne spremembe so vse hujše, svetovni politiki pa modrujejo in modrujejo o njih.

Slovenski politiki se priklanjajo globalizaciji in postavljajo ovire beguncem, da bi varovali mejo. Sledijo svojim gospodarjem. Namesto da bi varovali ljudi, varujejo mejo, ki je nihče ne ogroža. Konkretna življenja ljudi jih ne zanimajo, kažejo pa interes za abstraktno čvekanje. Ker ne berejo Hegla, ne vedo, kaj je abstraktno, in ne vedo, kaj je konkretno. O podnebnih spremembah ne črhnejo nobene; fiziki se jim pridružujejo v zaroti molka.

Klepetanje z Nino Osenar je pomembnejše od branja Hegla. Itak. In družino lahko sestavljajo zgolj mož, žena in otroci. Tak je diktat.

Ljudje nimajo radi diktatov, jih pa kljub temu ubogajo. Za vsak slučaj. Življenje je namreč čista jeba. Treba ga je prenašati, pravijo. Zraven je treba tudi trpeti. Iz trpljenja se rojeva lepota. Iz bolečine nastaja dobro. Sicer pa človek ne more imeti vsega, kar bi rad imel.

Kapitalizem pravi, da ima lahko vsak človek to, kar želi. Ljudje želijo, kar bi radi imeli. Ali pa imajo radi, kar želijo.

Ko govorijo o globalizaciji, navadno ne pomislijo, kaj beseda globalizacija sploh zajema. Jean-Luc Nancy: dejstvo je, da svet uničuje samega sebe. To ni hipoteza, to ni mnenje in ni sofizem. Na žalost ga tudi z lahkoto dokažemo. Dejstvo namreč.

Sodobni kapitalistični svet je ujet v procese, ki omogočajo neskončno, brezmejno kopičenje premoženja in kapitala na natančno določenih krajih in v natančno določenih rokah, medtem ko se okoli njih širi mizerija. Kraji, kjer se kopiči premoženje, so tako rekoč idealni, popolni in tehnološko dovršeni.

Postavljanje ograj, bodečih žic in zidov je zato zgolj empirični izraz zapisanega. Takih žic namreč ne postavljajo na krajih, kjer se giblje elita. Postavljajo jih na krajih, kjer se drenjajo vsi drugi. Eliti si nihče ne upa postavljati ovir.

Ovire postavljajo samo vsem drugim, ki morajo živeti po diktatih.

Razlike med ljudmi se nenehno povečujejo, politiki jih ne znajo niti misliti več. Razlike so namreč ekonomske, politične, kulturne, kot pravi Nancy, in celo biološke. Elite se gensko spreminjajo in se vse bolj oddaljujejo od vseh drugih ljudi, ki so preprosto prisiljeni živeti z drobtinicami, ki padajo z bogatinove mize.

Negotovost sveta je velika in jo je zaznati na vsakem koraku. Misel, ki je v XVII. in XVIII. stoletju zastopala velike ideale razsvetljenstva, razum, logiko in matematiko, je potolčena do tal. Zahodna civilizacija ne zmore več misliti niti relativnosti lastnih norm, poudarja Nancy.

Resnica in pomen sveta izginjata v vetru, zaupanje v historični napredek je zbledelo že zdavnaj, konvergenca vednosti, etike in socialnega blagostanja, o kateri piše Nancy, je le še oddaljen spomin, prevlada imperialističnega razmišljanja in delovanja je popolna, tehnološka moč in ekonomistični razum postajata vse bolj brutalna in čistita vse pred seboj kot cunami.

Ljudje se umikajo, čeprav se ni več kam umakniti. Zahodna civilizacija, ki je hotela postati svetilnik sveta, je vse bolj zmedena, zato postavlja ograje, zidove, planke in bodeče žice. Nič več ne usmerja sveta, ne kaže mu več poti, zato se ta le še brani pred nevarnostmi, ki jih paranoidno zaznava vsepovsod.

Sklicevanja na univerzalno ni več, vse bolj prevladuje nekakšna komercialna in za denar zamenljiva duhovnost, ljudem se ponujajo vsakovrstne terapije, da bi se bolje počutili, če že na širjenje mizerije ne morejo vplivati.

Svet je izgubil zmožnost, da bi oblikoval svet, pravi Nancy. Namesto z oblikovanjem sveta se zato soočamo z globaliziranjem oziroma brezmejnim širjenjem istega, ki je zamenljivo za denar.

Komunizem pomeni nekaj čisto drugega. Pomeni svet, v katerem ljudje oblikujejo svet, v katerem kreirajo sami sebe kot vrednost in užitek (jouissance) v njej. Tako piše Nancy, opirajoč se na Marxa. In sam se jima pridružujem.

Vojna v Siriji je žalosten primer čistega uničevanja, ki ne poteka le v tej arabski državi, temveč je zgolj partikularno utelešenje čiste destruktivnosti sveta, zaradi katere kmalu ne bo več ničesar, kar bi še imelo smisel uničiti.

Na pogorišču Zahodne civilizacije bo morda vzniknila nova, naprednejša civilizacija, piše filozof, toda nikakor ne moremo biti prepričani v kaj takega. Pogorišče utegne biti dolgo čas zgolj pogorišče.

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar