Politiki kar naprej kot lajne ponavljajo, da država ne more več reševati begunske krize in da potrebuje bodeče žice in ograje in zidove in planke in vse drugo, da zelena meja, ki jo je treba nujno reševati in varovati in ščititi, ne bo kakor švicarski sir – izraz sicer rad uporablja JJ. Politiki so frazo begunska kriza ponovili že tolikokrat, da je skrajni čas, da spregovorimo o njenem pomenu in smislu, če ta sploh obstaja, seveda. In se vprašamo, ali res obstaja begunska kriza ali je zgolj fikcija, dozdevek. Odgovor je že vnaprej dan: nikakor ne obstaja in je fikcija. Kako to dokazati? Z lahkoto.

Zadeva je nadvse zanimiva in vredna resnega razmisleka. Ekonomisti, ki zagovarjajo kapitalizem in trdijo, da je večen, kar pomeni, da bo vselej tu med nami, verjamejo, da sistema ni treba reševati, ker je z njim vse v redu. Obenem trdijo, da je problem le ta, da ljudje premalo trošijo in zapravljajo in da so delavci predragi. Problem je torej v ljudeh, ne v sistemu. Tako smemo sklepati, če jih poslušamo ali beremo.

Nekateri drugi ekonomisti pa trdijo, da je treba kapitalizem reševati. Tako trdi na primer Robert Reich v knjigi z naslovom Saving Capitalism: For the Many, Not the Few, ki je izšla pred kratkim. In Robert Reich ni nikakršen nobody. Je profesor politične ekonomije, doslej pa je bil zaposlen v treh ameriških administracijah: Fordovi, Carterjevi in Clintonovi; v zadnji je bil zaposlen kot minister za delo. Mož se torej spozna na nekatere zadeve, zato je njegovo knjigo treba prebrati.

Nekaj je takoj povsem jasno. Če potrebuje kapitalizem rešitelje, je logično, da je v težavah; če ne bi bil, bi bilo razmišljanje o njegovem reševanju nesmiselno, saj bi bilo bolj na mestu spraševanje o njegovi zamenjavi, kajti dobro vemo, da je nepravičen in da temelji na izkoriščanju.

Reševanje kapitalizma je bodisi objektivno nepotrebno bodisi ne bi smeli govoriti o potrebi po reševanju. Rešujemo namreč zgolj tisto, kar je v nevarnosti, kar je ogroženo. Reševanje kapitalizma nujno pomeni, da ga nekaj ogroža. Ogroža ga lahko nekaj zunaj njega ali nekaj znotraj njega. Zunaj njega so zgolj naravni pojavi, znotraj njega pa so ljudje in – sam kapitalizem. Ljudje ga ne ogrožajo, ker je zanje preobsežen, zato se lahko ogroža le sam. Če pa se ogroža sam, je morda po naravi tak, da se ogroža, ali pa je tak po naključju.

Če je kapitalizem po naravi tak, da se ogroža, je problem velik, če pa gre za naključne dejavnike, je manjši. Vsekakor je dobro ugotoviti, kakšna je morebitna narava grožnje, če sprejmemo zamisel, da je kapitalizem treba pred nekom ali nečim reševati.

A zakaj nekateri drugi ekonomisti trdijo, da kapitalizem ni v težavah in da je z njim vse v najlepšem redu? Tako namreč lahko trdijo le, če kapitalizma ne poznajo dobro, ali pa trdijo, ker ga poznajo bolje kot drugi. Če ga ne poznajo dobro, se motijo, če ga poznajo bolje kot drugi, se motijo slednji.

In kakšno zvezo ima vse to z begunsko krizo? Ima jo, kot bodo videli v nadaljevanju.

Ljudje namreč ne govorijo o reševanju kapitalizma pred njim samim. Raje sledijo svojim vodjem in gospodarjem, ki govorijo o varovanju zelenih meja in skrivnih trgovinskih sporazumih, o reševanju bank in drugih korporacij. Sledijo politikom, ki ne vedo, kako se znebiti beguncev, in sledijo mainstream ekonomistom, ki govorijo o srečni prihodnosti, ki nas čaka, ker BDP nenehno raste. Ne govorijo o velikanskih dolgovih in ne govorijo o vse manjših profitih lastnikov kapitala, kar vse je razlog za majhna vlaganja. Obenem poslušajo zabavnike, da je vse mogoče, se predajajo totalnim zabavam in hedonistično uživajo življenje, če ga sploh lahko.

Vidimo, da je na delu sofistika. Ljudje verjamejo najrazličnejšim zadevam, izjavam in trditvam, ne da bi jih preverjali in se spraševali, v kaj verjamejo in čemu.   

Kapitalizem seveda je v težavah, saj tega res ni težko dokazati. Profiti so majhni, dolgovi so gigantski in treba jih je odplačevati. Ljudje to zelo dobro vedo, zato je skoraj neverjetno, da se sami ekonomisti ne morejo poenotiti in ugotoviti, ali je kapitalizem v težavah ali ni.

Ljudje pa vedo še nekaj. Vedo, kakšno je vsakdanje življenje in kako živijo. Ne potrebujejo znanstvenikov, da jim to povedo. Če torej nismo povsem zaslepljeni, lahko mimogrede in z majhnim mentalnim naporom ugotovimo tole.

Robert Reich piše v knjigi Saving Capitalism, da je prihodnost kapitalizma usodno odvisna od nečesa, kar je tak rekoč zdravorazumska zamisel vsaj od Platona sem: ni pomembno, katera vlada je na oblasti, saj je zares pomembno šele vprašanje, za koga je tam. 

Naj ponovim in poudarim: v času, ko se neenakosti med ljudmi silovito povečujejo in so že brutalne, je pomembno reševanje kapitalizma, ki naj se spremeni v to, kar je sicer temelj komunizma: življenje za vse ljudi, ne le za elito.

Mirno lahko zapišem: ljudje večkrat rečejo, da se nima nobenega smisla ukvarjati z grško filozofijo, ker so Platon in drugi filozofi ne le mrtvi, temveč tudi povsem zastareli. Zanje imam novico: resnica je, da smo mi mrtvi v očeh Platona, ne obratno.

Platon je filozof, ki dobro ve, da je največja katastrofa za vsako politiko, če ni sposobna biti na ravni lastnega poslanstva, če torej preneha biti politična za vse ljudi. Kaj to pomeni danes?

Odgovor je parafraza Badioujeve trditve, da so osvobodilne politike vse prepogosto razumljene kot znamenje grozečih humanitarnih kriz. Parafraza je tale: sodobne libertarne politike sami politiki prepoznavajo kot znamenje grozečih humanitarnih kriz.

Sedaj že lahko razumemo, zakaj politiki govorijo o begunski krizi. Ker ne znajo reči ničesar drugega, tega pa ne znajo zato, ker politiki sploh niso politiki in politike niso politike. Vse bolj so zgolj nekakšni menedžerji v rokah kapitala, zato presojajo svet skozi očala, na katerih so narisani €. Od tod tudi skrajni cinizem politikov, da ni mogoče storiti ničesar, kar sega zunaj okvirov globalnega svobodnega trga.

V takem svetu politiki delajo natanko to, kar hočejo, hočejo pa to, kar od njih terja Kapital. Sprenevedajo se, da vse to delajo zaradi varnosti (zato nenehno poudarjanje pomena bodečih žic), ne zavedajo pa se, da ustvarjajo simptome, kajti vsi skupaj živimo v svetu neskončne negotovosti, kot pravi Badiou.

Edino zdravilo za cinizem politikov je to, kar imenuje Badiou politiziranje filozofskih praks, o čemer nameravam govoriti jutri v domžalski knjižnici v okviru filozofskih večerov, ki potekajo vsak mesec že šesto leto zapored, število obiskovalcev pa je iz meseca v mesec večje, kar je gotovo precedens za to državo, v kateri večina ljudi še vedno misli, da je filozofija nesmiselno nakladanje. V resnici nastajajo dobri pogoji za kolektivno intelektualno delo ali komunizem.