“Država je imela v preteklosti nalogo discipliniranja kapitala. S podnebnimi spremembami bo morala to storiti ponovno.” (Christian Parenti: Why State Matters, Jacobin)

“A Gates se ne slepi, da sta njegovi 2 milijardi dovolj ali da bi težavo lahko rešil zasebni sektor. Prepričan je celo, da bo morala gonilo razvoja predstavljati državno financirana znanost. Področje energetike namreč ne omogoča hitrih bajnih zaslužkov, saj uveljavljanje nove tehnologije za proizvodnjo energije traja več desetletij, v tem času pa patentna zaščita večinoma že poteče.” (Država, reši nas! Bill Gates: Zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Staš Zgonik, Mladina, 30. 10. 2015)

V zadnjih desetletjih se je po svetu in tudi pri nas vse bolj prijemala neoliberalna miselnost, da mora biti država čim bolj “vitka”, da je potrebno javni sektor, ki je “hrbtenica” države čim bolj zmanjšati. Ta miselnost je bila pri nas celo uzakonjena v obliki zloglasnega ZUJF-a, ki je danes še vedno v veljavi.

Dobro se tudi spomnimo, kakšen pritisk na Grčijo so letos poleti (in že pred tem) izvajale evropske države in finančne institucije, da bi država zmanjšala svoj javni sektor. In ti ukrepi so še vedno “v igri”. To seveda niso ne ekonomski in ne politični ukrepi, temveč ideološki, pa naj tej ideologiji rečemo kapitalistična, neoliberalna ali kako drugače.

Zdaj pa je torej najbogatejši Zemljan, Bill Gates, izjavil, da zasebni sektor ne more rešiti problema podnebnih sprememb. Pa ne samo problema podnebnih sprememb - zasebni sektor sam ne more rešiti nobenega pomembnega globalnega problema, na primer revščine in lakote. Zasebni sektor se sploh ni nikoli ukvarjal z reševanjem svetovnih problemov. Kvečjemu ustvarjal jih je.

A bodimo realni. Ne gre za to, da bi morali ukiniti zasebni sektor. Potrebno pa ga je disciplinirati oziroma zakonsko regulirati in nadzorovati, tako: da se ne izmika plačevanju davkov, da ne izkorišča delavcev, da ne uničuje okolja, da nima popolnega nadzora nad finančnim sistemom itd. To je pomembna naloga države in njenega javnega sektorja.

Poglejmo še en primer, tako imenovano begunsko krizo. Seveda so humanitarne in druge prostovoljne organizacije dragocene, a tako kompleksno nalogo lahko reši le država. Policisti, zdravstveno osebje in še cela vrsta javnih uslužbencev edina lahko upravlja s tako zahtevnimi razmerami.

Ideologija “vitke države” nedvomno sodi na smetišče zgodovino, potrebujemo državo z močnim javnim sektorjem in z resnično demokratičnim političnim sistemom.