Včeraj sem bil prostovoljec. Nisem bil med svojim delovnim časom, da mi ne bi kdo česa očital; v tej deželi se je vedno treba bati očitkov in metanja polen pod noge. Ljudje pač radi očitajo in iščejo krivce, pa če je to smiselno ali ni; pogosto jih iščejo tudi tedaj, ko nimajo od tega čisto nobene koristi. Nekateri Slovenci tako živijo po načelu pomembno je le, da sosedu crkne krava; če slučajno crkne meni, je tudi v redu, če le njemu crkneta dve. Nihče mi torej ne more ničesar očitati, ker sem bil v prostem času prostovoljec. Ali pač?

Kljub razumu, ki pravi drugače, pričakujem očitke, kajti med prostovoljnim delom sem od kolegic, ki tam delajo že dalj časa, slišal tako srhljive zgodbe, da jim zdravi razum težko verjame. Kaj sem torej slišal in zakaj pričakujem tudi sam ploho očitkov?

Naj najprej povem, da je prostovoljno delo v prid beguncev sorazmerno fizično naporno. Delali smo v nekdanji vojašnici JLA, ki seveda ni ogrevana. Bilo je mrzlo, začeli smo delati ob šestih zjutraj, zato sem vstal ob petih, da sem prišel pravočasno. Seveda pa to ni nič v primerjavi z begunci, ki cele noči hodijo peš po travnikih in gozdovih in vsepovsod, s seboj pa nosijo tudi otroke, če o nosečih ženskah in invalidih na invalidskih vozičkih niti ne govorim.

Zlagali smo oblačila, jih sortirali in preštevali, enako pa smo delali tudi s hrano, da bo vse pri roki, ko bodo prišli premraženi in lačni begunci. Zakaj smo to delali?

To je izjemno dobro vprašanje. Delali smo zaradi dobrega. Naša motivacija je vseskozi pozitivna in afirmativna. Posredi ni bilo nobenega strahu, nobene negativistične naravnanosti ni bilo zaznati, nobenega sprenevedanja ni bilo.

Med delom smo se kajpak pogovarjali. Z zanimanjem sem prisluhnil pripovedim, ki povedo o stanjih slovenske duše, če kaj takega sploh obstaja, seveda, več kot vrsta empiričnih raziskav dobro plačanih akademikov, ki živijo in delajo v slonokoščenih stolpih. Zapisal bom samo tri tipične zgodbe, da bodo vsi, ki bodo brali tale zapis, vedeli, kaj se dogaja med ljudmi, ki od daleč opazujejo reke beguncev in komentirajo dogajanja, kot so pač navajeni komentirati karkoli že.

Obstaja pomenljiv razkorak med delom, ki ga opravljajo nekateri ljudje, in besedovanjem drugih, ki sicer ne delajo, zato pa veliko govorijo in ocenjujejo delo teh, ki delajo, pri čemer se obnašajo kot Heglova lepa duša, ki ne razume tega, kar je postavil Platon v samo jedro vsakega resnega razmišljanja: odpor do sofistike.

Na tem kraju bi zato rad poudaril Badioujevo vztrajanje, da resnice ni mogoče proizvesti z izmenjavanjem mnenj; še manj jo je mogoče proizvesti s kritiziranjem. V branje priporočam Badioujevo knjigo La République de Platon.

To je knjiga, v kateri Badiou odgovarja vitalistom, analitičnim filozofom, marksistom, eksistencialistom in političnim filozofom z izjemno idejo, da je Platon mislec, ki ga danes potrebujemo bolj kot kadarkoli, zato obenem predlaga: ideja dobrega zajema možnost same misli, da ima orientacijo, princip; dobro je kajpak resnica.

K zgodbam.

Prvi tip zgodbe. Elektronske pošte ne berem več, ker me je groza pisem, ki mi jih pošiljajo ljudje. Kakšna pisma so to?

To so pisma, v katerih me zmerjajo z izdajalko. Vedo, da delam kot prostovoljka, saj tega ne skrivam. Izdala naj bi slovenski narod, ker podpiram tujce, ki nam odžirajo delovna mesta, hrano in druge dobrine, zanje pa moramo še delati in za njimi pospravljati gore smeti, medtem ko sami odhajajo na lepše, za seboj pa puščajo svinjarijo.

Izdajalka sem tudi zato, ker se nisem prepričala, kakšni ljudje sploh prihajajo k nam. Če bi namreč vedela, kdo so ti ljudje, ne bi nikoli delala zanje, saj tudi oni ne bi ničesar storili za nas. Pri nas je ogromno lačnih ljudi, brezposelnih ljudi, revnih ljudi, invalidov, pomoči potrebnih ljudi, ki veliko bolj kot tujci potrebujejo pomoč, zato je neodpustljivo, da delam za tujce.

Drugi tip zgodbe. Ljudje mi grozijo po telefonu, pošiljajo mi grozilna SMS sporočila. Kakšne grožnje so to?

To so grožnje s fizičnim nasiljem, ki zajemajo poniževalne besede, zmerljivke in čisto nazorne izraze, kaj se mi utegne zgoditi, če bom še naprej podpirala islamiste, teroriste in delomrzneže iz Sirije, Afganistana in Pakistana.

Ljudje mi tudi sporočajo, da ti ljudje niso krščanski, da je njihova vera nasilna in ponižujoča do žensk, zato je nedopustno, da ženska, torej jaz, dela za muslimane.

Tretji tip zgodbe. Znanci in celo 'prijatelji' mi sporočajo, da se ne želijo več družiti z menoj, ker podpiram grožnjo z islamizacijo Evrope. Kakšna sporočila so to?

To so sporočila, da bom že še videla, ko nas bodo okupirali, se razmnožili kot zajci in nam sesuli civilizacijo. Sama bom sokriva za vse to, ker sem trmasta in nisem dovolj zgodaj upoštevala opozoril pred nevarnostjo.

Sporočajo mi tudi, da si niso predstavljali, da lahko storim kaj takega, da me doslej očitno niso dobro poznali, čeprav so mislili, da sem v redu človek.

Trije tipi zgodb so neposredni izraz sovraštva do tujcev, nestrpnosti in celo zločinskega vedenja, kajti izrečena grožnja je že zločinsko dejanje, ki se preganja po zakonu. Vseh teh ljudi seveda nihče ne bo prijavil policiji, saj bi imel same sitnosti in stroške, zato se bodo še naprej sprehajali po deželi in širili okoli sebe sovraštvo.

Tam zunaj torej živijo Slovenci in Slovenke, ki delajo kazniva dejanja (grozijo) in na vse mogoče načine ponižujejo ljudi, ki delajo zastonj, v prostem času za pomoči potrebne, širijo nestrpnost in sovraštvo, obenem pa se šopirijo.

Ti, ki grozijo, ne delajo zastonj, ne pomagajo drugim ljudem, ne delijo krščanske ljubezni do bližnjih, čeprav se imajo vsaj nekateri za kristjane, ki celo trdijo, da je naša kultura zasnovana na krščanstvu, ne pomagajo povečevati obče dobrega, temveč zgolj kritizirajo, grozijo, napadajo in ponižujejo.

Najhuje pa je, da slovenski politiki, vključno s škofom, s svojim govorjenjem podpirajo take zgodbe in še prilivajo olja na ogenj. Kaj pa je sicer njihovo govorjenje o islamski nevarnosti, teroristih, ki se skrivajo med begunci, bodečih žicah in potrebi po varovanju meja, ki je kakor švicarski sir, kot se je izrazil JJ?

Nastaja torej ozračje, v katerem se nekateri ljudje, težko je oceniti, koliko jih je v resnici, obnašajo kot obramba pred nevarnimi tujci in drugimi osebki, ki grozijo z islamizacijo Evrope. 

Begunci Slovencem in Slovenkam v resnici ne želijo storiti ničesar žalega, saj so prisiljeni iti skoznjo v Nemčijo, ker skozi Madžarsko pač ne gre. In zakaj hočejo prav v Nemčijo?

Prvi odgovor je kajpak na dlani: zaradi blagostanja, denarja, dobrin, visokega življenjskega standarda. Jeza ljudi, zlasti nekaterih nezaposlenih Nemcev, je logična, toda saj tudi Nemčija hoče begunce. Želja je očitno vzajemna in uravnovešena.

Kapitalizem torej potrebuje delavce, ti pa potrebujejo kapitalizem.

Mimogrede: na eni sami fuzbalski tekmi med Olimpijo in Mariborom je med nekaj sto navijači več nasilja, kot ga je bilo med prebežniki ves čas njihovega prehajanja skozi državo, veletok beguncev pa je štel 160 tisoč ljudi.