Tiranija je zelo preprosta in za nekatere ljudi, ki so pripravljeni biti hlapci, celo učinkovita: zakonsko zvezo sestavljata izključno mož in žena. Namesto da bi se pogovarjali o skupnem življenju ljudi, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, imamo opraviti s tiranijo. Trditev pa ni le arbitrarna in tiranska, temveč je tudi empirično napačna. Na tem svetu zakonsko zvezo v tem trenutku sestavljajo: en mož in veliko žena; ena žena in veliko mož; dva moška; dva ženski. Lahko je tudi kakorkoli drugače. Lahko je tako, kot se ljudje dogovorijo. In lahko se dogovorijo karkoli in kadarkoli. Obenem pa je res, da ima vodikov atom en sam proton v jedru. Prav tako je res, da je v svetu diskretnih enot dva plus dva lahko samo štiri. In Einsteinova enačba E=mc² zagotovo drži.

Kaj to pomeni? Pomeni, da so zagovorniki referenduma o zakonski zvezi tiranski, znanstveno nepismeni, nevedni, zmotno sklepajo, obenem pa so še zadrti, neučljivi in napadalni. Na žalost ne bo nihče od njih prebral izvrstne in danes že klasične študije z naslovom The Dialectic of Sex: the Case for Feminist Revolution, ki jo je napisala Shulamith Firestone.

Vprašanje pa se kljub temu zastavlja z vso ostrino: Kako je mogoče, da v sodobni, urejeni demokratični državi taki ljudje sploh dosežejo referendum, na katerem naj bi državljani odločali o čisti in že zdavnaj dokazani neumnosti? Ali si lahko predstavljate referendum, na katerem bi ljudje odločali o usodi Einsteinove enačbe, Newtonovih zakonov ali poštevanke?

Tradicionalne misli seveda ni mogoče zlahka spreminjati, pravi uvodoma avtorica knjige. Toda miselne revolucije so kljub temu mogoče in se dogajajo. Niso pogoste, nanje pa vendarle lahko računamo. Spraševanje o bioloških temeljih človeških identitet je bilo tako vsaj do XX. stoletja povsem nemogoče, v očeh večine ljudi pa je predstavljalo celo norost. Toda zadeve se v tem vesolju kljub vsemu spreminjajo na bolje, kot rečeno.

Potem se je začelo. Pravzaprav se je nadaljevalo, saj feminizem ni pojav XX. stoletja. Nadaljevalo se je radikalno spraševanje o naravi človeških kultur, o naravi identitet in celo o naravi same narave. Shulamith Firestone: veliko se lahko naučimo od Marxa in Engelsa, ki sta pokazala, kako potekata izkoriščanje in represija ljudi. Ne le žensk, temveč vseh spolov.

To nam omogoča razvijati dialektični in materialistični pogled na zgodovino, ki temelji na spolnosti in spolnih identitetah ljudi, nadaljuje avtorica. Sledi nadaljevanje, ki predstavlja razmislek o začetku.

Obstaja biološka družina: moški, ženska, otrok. Reprodukcija ljudi ni mogoča, če ne obstaja razlika med moškim in žensko; pri polžih in še nekaterih živalih je na primer drugače, toda ljudje nismo polži. In natanko ta razlika je neločljivo povezana z družbeno delitvijo dela, saj smo ljudje tudi družbena bitja. Tega nikakor ne smemo pozabiti. Biološka družina zato ni edina možna oblika družine.

Prav tako ne smemo pozabiti, da obstaja izjemna, neverjetna fleksibilnost človeške narave, opozarja avtorica. In kaj je neverjetna (amazing) fleksibilnost človeške narave?

To je nekaj, česar zagovorniki referenduma leta 2015 preprosto ne razumejo ali pa nočejo razumeti.

Človeška narava je namreč adaptable to something (str. 9). Prav zaradi tega so obstajale v zgodovini many variations on this biological family (ibid.). Drugače rečeno: ljudje nismo zgolj živali, temveč znamo aktivno posegati v naravo, jo spreminjati in preoblikovati.

Human society is an antiphysis – in a sense it is against nature (str. 10). Ljudje torej niso zgolj živali, niso človeške živali, in niso pasivni objekti v naravi, določeni z njo. Naravo spreminjajo, nanjo vplivajo, zlasti pa jo – mislijo. Niso zgolj odvisni od nje, temveč je tudi narava odvisna od njih.

Natanko zaradi tega ni več mogoče vztrajati pri diskriminaciji spolov, pri delitvah dela na moško in žensko delo; vsega tega, pravi avtorica, se celo moramo znebiti.

Človeška bitja imajo torej dolžnost, da se znebijo tiranije bioloških zakonov, da se osvobodijo biologije, na katero se sklicujejo tirani, ko zagovarjajo diskriminacijo in trdijo, kaj je izključno moško, kaj je izključno žensko in kaj je lahko zakonska zveza, saj ne živijo v gozdu, temveč v človeških družbah.

V katerih je za otroke otroštvo v družinah pogosto zgolj pekel.

Nove tehnologije tako danes omogočajo ljudem spreminjanje spola. Ženske niso več zgolj maternice na dveh nogah, ki rodijo v kratkem življenju petnajst ali dvajset otrok, od katerih jih deset do dvanajst umre zaradi lakote in bolezni, saj lahko nadzorujejo spočetje in rojstvo otrok, moški pa lahko postanejo ženske. Lahko celo trdijo, da niso ne moški in ne ženska – rodi se tretji spol.

V resnici bi morali imeti decembra še en referendum poleg tistega o ukinitvi nazadnjaške korporacije. Na referendumu bi ljudje odločali, ali želijo živeti v kameni dobi ali v XXI. stoletju. Še natančneje: izrekli bi se, ali želijo živeti v zblojenem kapitalizmu ali v komunizmu. Med drugim bi jim razložili tudi tole o naravi seksualne revolucije, ki je nujno potrebna, saj se še vedno ni zgodila, čeprav nekateri mislijo, da se je.

Ko nastopi komunizem, je vse drugače. Genital differences between human beings would no longer matter culturally (str. 11). Reprodukcijo končno zamenja umetna reprodukcija, kar pomeni, da imajo ljudje lahko otroke (ni pa nujno) in da lahko poskrbijo za rojstvo otrok povsem neodvisno od spolnih odnosov. The tiranny of the biological family would be broken (ibid.). 

Za kaj se torej zavzemajo zastopniki tiranije biološke družine? Zavzemajo se za tradicionalna hierarhična razmerja moči, spolno represijo, ki je preprosto nujna za ohranjanje razmerij moči, poleg tega pa še za destruktivne in nevarne odnose med člani družin, ki so uničevalni za psiho vsakogar od njih.

Posledice so grozljive. Tam zunaj je prav ta hip veliko otrok in odraslih, ki imajo izjemno nizko samospoštovanje, malo ali nič samozavesti, ljudi, ki ne spoštujejo drugih ljudi, ampak jih vedno znova zatirajo, ponižujejo, kritizirajo in jim vzbujajo občutke manjvrednosti, neadekvatnosti ali pa celo občutke, da niso vredni čisto nič.

Še v srednjem veku ne obstaja otroštvo. Otroci so zgolj člani širše patriarhalne skupnosti z natančno določenimi hierarhičnimi razmerji moči. In razlike med dečki oziroma deklicami so ogromne. V XVII. in XVIII. stoletju za deklice otroštvo ne obstaja, poudarja Shulamith Firestone (str. 81): deklice takoj po vstopu v puberteto poročijo s starejšimi moškimi.

Privatiziranje družine prinese nove oblike represije – zlasti nad ženskami in otroki. Nastanejo miti o srečnem otroštvu in kulti otroštva, ki jih danes s pridom izkorišča zlasti industrija igrač in zabave, otroške psihologije in vzgojnih postopkov.

V resnici so otroci ekonomsko, psihično in fizično odvisni od staršev. Številne pretepajo, zanemarjajo, ponižujejo, onemogočajo, zatirajo in celo zlorabljajo; o tem sem pisal skupaj z Ano in še piševa. Zlasti otroci iz revnih družin so izkoriščani kot delovna sila, številni so pogosto lačni. V kapitalističnem svetu izkoriščanja in medsebojne odtujenosti so izkoriščani tudi njihovi starši. Številni delajo vsak dan kot živina dolgo v noč in so povsem odtujeni od otrok, poleg tega pa še drug od drugega.

Načelo realnosti je brutalno, zato cvetijo miti in romantične zgodbe o sreči majhnega človeka. Obstaja družinska represija, o kateri se ne govori javno. Naraščajo psihični pritiski na starše in otroke, o katerih se takisto ne govori. Prišteti moramo edukacijsko represijo, ki pomeni, da se morajo otroci dolgo v noč učiti na pamet nesmiselne zloge, podatke in brezvezne informacije, ki jih pozabijo tako hitro, kot so si jih mukoma zapomnili. Tako življenje otrok imenuje Shulamith Firestone supervised nightmare, kar pomeni nadzorovana nočna mora.

Toliko o srečnih družinah v odtujenem svetu kapitala, v katerem živi večina ljudi prisilna življenja, polna tekmovalnosti, izkoriščanja, nepravičnosti, garanja in nočnih mor. Za kaj že?