Pred dvema dnevoma je kot strela z jasnega odjeknila novica o aretaciji znotraj Vatikana. Zaradi suma uhajanja zaupnih dokumentov in informacij, tudi prisluškovanj papežu, sta bila aretirana Monsignor Vallejo Balda, sekretar prefekture za ekonomske in upravne zadeve ter bivša članica te komisije Francesca Chaouqui, ki pa je bila že izpuščena po celonočnem zasliševanju prav zaradi njene pripravljenosti za sodelovanje. Nov škandal (po izpovedi Monsignorja iz kurije, da je gay, javno pismo škofov, o poskusih vplivanja na izid zaključkov Sinode,  »novica« o tumorju v glavi papeža) povezan z uhajanjem tanjih dokumentov oz. zaupnih podatkov glede financ IOR, Instituto per le Opere di Religione je še eden v seriji poizkusov destabilizacije obširnih reform, za katere se je trdno in brezkompromisno odločil papež Frančišek, že takoj na začetku svojega mandata. S svojo pojavnostjo in nekonvencionalnimi ter nepredvidljivimi dejanji, ne le da preseneča in navdušuje množice vernikov in nevernikov, ampak prav tako vzbuja tudi strah in bojazni tistih, ki se od njega počutijo neposredno opazovani, sojeni, ogroženi v svojem »običajnem početju prevar«. Njegovo avtoriteto se poskuša spodbijati, prav tako tudi dajati vtis, da stvari uhajajo izpod kontrole. 

Zaupni podatki bodo razkriti z objavo dveh knjig in sicer prva novinarja Gianluigija Nuzzija z naslovom Via Crucis in druga Avarizia – skopuštvo, novinarja Emiliana Fittipaldija. Obe knjigi govorita o svinjarijah, ki se dogajajo z denarjem namenjenim za karitativne namene. Npr. od 10 evrov, gre 6 evrov za poplačilo dolgov kurije, 2 v črni fond, zgolj 2 evra sta na razpolago za prave namene cerkve. Denar IOR gre tudi za investicije v orožje, v Vatikanu je možno prati denar, že 2013 so papeža obvestili, da so zaradi slabe investicije izgubili v Švici deset milijonov evrov ... Frančišek je edini, ki živi na 50 kvadratih, medtem ko so zmagovalci v razkošju rezidenc znotraj Vatikana, kardinal Velasio de Paolis na 445 kvadratih, sledi mu Sergio Sebastini s 424, Raymond Leo Burke s 417 in Franc Rodé s 409 kvadratnimi metri.

Kdo se boji Frančiškove revolucije v besedah in dejanjih? Pogledati moramo dlje in onkraj tistega kar je očitno. Ni zgolj grožnja notranjim silam in interesom kandirnalom kurije, ki jim odvzema moč, privilegije in razkošno življenje, ampak so v nekem smislu njegove jasne in preproste besede proti vojnam, trgovcem z orožjem ter trgovanju z ljudmi in človeškimi usodami, grožnja tudi številnim multinacionalkam ter finančnim lobijem, špekulantom, ki se v njegovih besedah prav gotovo prepoznajo kot grešniki, na napačni strani Dobrega, torej na strani Zlega, Hudiča.

V nobenem svojem govoru namreč ne pozabi spregovoriti o socialni ter ekonomski pravičnosti in solidarnosti, boju proti revščini in korupciji. »To neravnotežje izhaja iz ideologij, ki promovirajo absolutno avtonomijo trgov in finančne špekulacije, s tem, da zanikajo pravico držav za skrb in kontrolo nad javnim dobrim. Tako se vzpostavlja nova nevidna tiranija, včasih celo virtualna, ki enosmerno in brez priziva vsiljuje svoje zakone in pravila. Zadolževanje in kreditiranje oddaljuje države vstran od njihove realne ekonomije in državljanom zmanjšuje njihovo realno kupno moč. Ta ekonomija ubija. Ne sme obveljati, da smrt podhlajenega starčka, ki je živel na cesti, ni novica, padec dveh točk na borzi pa je.”[1]

Ne pozabimo, da je tudi ob svojem nedavnem obisku v ameriškem kongresu govoril o revnih, beguncih, tujcih, obsodil je smrtno kazen, trgovanje z orožjem, govoril proti vojnam, o varovanju okolja, skratka teme, ki so za oblastnike vir oblasti, moči in nenazadnje tudi zaslužka. Zato nas ne čudi, da si je nabral veliko prikritih ali manj prikritih nasprotnikov ali celo sovražnikov. Takih, ki bi se ga radi rešili, znebili, ga odstranili …in ga nato v njegov spomin častili ter slavili. Naš Franc Rode bi sigurno bil med prvimi v vrsti za to procesijo. Nič nenavadnega, če Frančišek vedno na koncu prosi, da molimo zanj, ko pa živi obdan z vranami in volkovi.