Naredite zelo preprost miselni preizkus. Preberite še enkrat govore vodilnih slovenskih politikov zadnjih pet let. Ali lahko iz njih razberete, da bodo v prihodnosti vsaj minimalno naklonjeni beguncem? Moj odgovor na vprašanje je kategorični ne morete. Ali bi lahko enako rekli za njihovo držo do delavcev? Absolutno lahko. Pravzaprav sploh ni razlike v odnosih do delavcev in beguncev: tako eni kot drugi so nekako odveč in jih je treba ves čas omejevati, regulirati, nadzorovati, jim jemati še tisto malo, kar sploh imajo. Govori slovenskih politikov so namreč tako splošni, pusti, mlačni, tako nezanimivi in tako dolgočasni, da celo besede, kot so vrednote, morala, etika, spoštovanje, nimajo absolutne nobene barve, nobene teže in nobene vrednosti. So zgolj plastični okraski. V njih ni življenja – ni ga v besedah in ni ga v politikih. Proti tem politikom je bil nekdanji predsednik Milan Kučan, čigar biografija izpod peresa zgodovinarja Boža Repeta je te dni zagledala luč sveta, pravi revolucionar, ljudski človek in oče naroda obenem. Takih ljudi je danes vse premalo, čeprav ni naključje, da je tako. 

Milan Kučan je znal misliti v strogem pomenu besede. Njegovi zapleteni, dolgi stavki, v katerih je očitno užival, so bili kljub temu vselej prepričljivi in razumljivi tudi stari mami, obenem pa so izdajali premetenost, inteligenco in celo modrost človeka, ki natanko ve, kako se je treba obnašati v politiki, da ohraniš pokončno držo, obdržiš moralni kompas in narediš nekaj dobrega za ljudi, ki so te izvolili. Nobeno naključje ni, da je bil daleč najbolj priljubljen politik v tej državi in da mu še danes nihče ne seže do kolen.

Kučan je bil pomemben še zaradi nečesa drugega. Pomemben je bil zaradi razsvetljenstva in njegove tradicije. Ni bil filozof, toda to ni odločilno. Razsvetljenstvo namreč ne pomeni normaliziranja vsakdanjega življenja, temveč pomeni življenje samo, zato ni nujno vezano zgolj na filozofijo; življenje pravzaprav ni vezano na nič in je samostojno.

Naj pojasnim. Ljudje, ki niso razsvetljeni, so v očeh filozofov, na primer Platona ali Kanta, duhovno mrtvi. So kakor zombiji, ki blodijo po svetu, vendar nimajo kompasa in ne vedo, kam bi pravzaprav radi prišli in kam bi morali priti. Sledijo modi, ljubljenim vodjem in naključnim znamenjem, to pa je tudi vse. V glavnem stopicajo na mestu, se vrtijo v krogu ali pa so depresivni.

Razsvetljenstvo pomeni rafiniranost, kultiviranost, prefinjenost v razmišljanju, vedenju in delovanju. V njem ni nobene spontanosti ali vračanja k naravi. Je kreativnost, toda to je nekaj drugega. Razsvetljen človek zastopa ideje, toda to dela na ekstremno prefinjen način, saj mu je popolnoma jasno, da ni lastnik nobene ideje, temveč je res prav nasprotno: ideje imajo v lasti njega. Ker ga imajo v lasti, mora zanje skrbeti. Lekcija je aktualna; namesto da ljudje skrbijo zase, bi morali skrbeti za ideje, saj so simbolna bitja.

Človek je tako že po naravi odgovoren do idej in te niso njegovi hlapci. Ideje zato izražajo človeka, ne izraža človek idej. Ideje oblikujejo človeka, ne oblikuje človek idej. Iz njih lahko iztisne pomen, ne more pa jih preoblikovati. In pomen je zelo pomemben.

Natanko zato razsvetljen človek ne popušča in ne odstopa od idej, saj se zaveda, da ne sme odstopiti, ker je taka njegova najsvetejša dolžnost. Strogo vzeto, nima nobenih interesov, na katere se sicer venomer sklicujejo politiki, saj ima zgolj dolžnosti. 

Zakaj je vse to tako zelo pomembno? Pomembno je, ker politiki, ki niso razsvetljeni, ponavljajo eno in isto ter delajo škodo; škodljivo je že samo ponavljanje in neskončno vrtenje istih idej oziroma plastičnih okraskov.

Nikjer ni to bolj očitno kot v primeru beguncev. Prav travmatično je že gledati in poslušati, kako jecljajo in se nenehno vračajo k istim temam, ki jih ne znajo misliti: poplave, nevarnosti, grožnje, islamizacija, ograje, bodeče žice, humano obravnavanje. Skoraj grozljivo je poslušati iz dneva v dan tako rekoč enake stavke, ki se ponavljajo in ponavljajo kot lajna.

Dobesedno gre za lajno.

Današnji politiki bi radi nemogoče: radi bi kapitalizem, vendar se zavedajo, da ima cel kup destruktivnih dimenzij, med katerimi gotovo izstopajo gigantske razlike med bogatimi in revnimi, zato skušajo ustvariti med ljudmi vtis, da mu je treba dodati zgolj nekoliko vrednot, morale in spoštovanja človekovih pravic, pa bo vse v najlepšem redu.

V oči bode odsotnost vsakršne resne teoretske refleksije. Današnji slovenski politiki je preprosto ne zmorejo. Radi bi se znebili slabega priokusa, za katerega so poskrbeli v preteklosti tajkuni in drugi lopovi, toda ne uspeva jim. Preprosto ne vedo, kaj storiti, če pa se jim slučajno sanja, so oportunistični.

Njihova nezmožnost za dobra dejanja in njihova zmožnost za oportunizem prihajata do polnega izraza sedaj, ko prihajajo begunci, kot rečeno. Ne smejo javno kritizirati kapitalizma, ne znajo ga kritizirati in ne upajo ga kritizirati, celo če ga znajo, zato so povsem nemočni, bosi in nebogljeni. Po glavi jim nenehno rojijo ideje o ograjah in tehničnih ovirah in bodečih žicah, to pa je tudi vse. Preprosto bi radi, da beguncev ne bi bilo, zato po tihem računajo na prihajajočo zimo, ki jih bo ustavila po naravni poti. Ali pa jih ne bo. Bolj verjetno je, da jih ne bo ustavil niti mraz, kajti ko se ljudje enkrat odločijo, da bodo nekaj storili, to prej ali slej tudi storijo.

Natanko v tem je upanje na revolucijo.  

Neoliberalni kapitalizem namreč ni ničesar drugega kot kapitalizem, ki si je prilastil države, da prek njih nadzira državljane. Z lahkoto torej govorimo o državnem kapitalizmu, v katerem je govorjenje o svobodi povsem nesmiselno. Ljudje še nikoli niso bili tako nadzorovani, kot so danes.  

Kdor bi iskreno verjel ekonomistom in politikom, ko govorijo o neoliberalizmu, bi zelo hitro pogorel in propadel, kajti kapitalizem je igra za najmočnejše.

Begunci, ki prihajajo v Slovenijo, so kakor delavci v kapitalizmu, s katerimi kapital ravna po svoje. Prestavlja jih sem in tja, najraje pa bi se jih znebil, saj so zgolj strošek.