“Vprašajmo se, zakaj begunci prihajajo v Evropo: iz Afrike zaradi revščine, ker se tako počasi pomaga tem revnim deželam.” (misijonar Pedro Opeka)

Misijonar Pedro Opeka ve, kaj je danes ključno vprašanje - ne vprašanje, KAKO zaustaviti ali preusmeriti begunce, temveč ZAKAJ prihajajo v Evropo?

To, kar danes doživlja Evropa, je namreč zgolj srečanje z realnostjo, s kakršno se že dolgo sooča velik del sveta. Revščina, lakota, vojne in begunci niso novi pojavi, saj so vsakdanjost stotin milijonov Zemljanov.

A dokler smo te probleme le občasno zaznavali preko malih zaslonov, se nas v resnici niso dotaknili, razen redkih posameznikov. Ko pa so begunci postali resnični ljudje “iz mesa in krvi”, ne le digitalne podobe, smo doživeli paniko, strah in negotovost. Doživeli smo stik z realnostjo sveta.

Panika, strah in negotovost so temelji sovraštvu. Bojimo se, da bomo izgubili “svoj svet”, pa čeprav je tudi ta svet vse bolj svet revščine ali celo lakote in konfliktov. Begunci nas opozarjajo na resničnost sveta, zato jih sovražimo in se raje oklepamo svojih iluzij varnosti in blaginje.

Ograje, ki jih želimo postaviti, so simbol našega strahu; strahu, da se tudi nam lahko “zgodi zunanji svet”; da bodo k nam prišle revščina, lakota in vojne; da bomo tudi mi postali begunci. A ograje tega ne morejo ustaviti.

Tako imenovana evropska begunska kriza je priložnost za streznitev, za prebuditev iz “digitalnih” iluzij - svet tam zunaj je v resnici svet revščine, lakote, vojn in beguncev.

Zares pravo vprašanje, ki si ga moramo zdaj zastaviti, sploh ni “ZAKAJ begunci prihajajo v Evropo”, temveč: KAJ lahko v svetu spremenimo, da ljudem ne bo treba bežati zaradi golega preživetja?

A najprej moramo prenehati z ločevanjem na begunce vojne in ekonomske migrante. Mar je kaj drugače, če vam grozi smrt zaradi bombe ali če vam grozi smrt zaradi lakote, ker so vas zaradi interesov večinoma zahodnih korporacij nagnali iz vaše zemlje in nimate nobene možnosti, da bi preživeli sebe in svojo družino?

Oditi od doma, ker vam grozi hitra smrt zaradi bomb ali počasna zaradi revščine, ni lahka odločitev. A je razumna. Podati se na negotovo pot v drugo kulturo, kjer je drugačno podnebje, kjer govorijo drugače, kjer so do vas večinoma sovražni, ni lahka odločitev. A je razumna.

KAJ torej lahko storimo, da milijonom ljudem sploh ne bo potrebno pomisliti na odhod od doma?

Ustvarimo svet, kjer bo vsakomur zagotovljeno vsaj zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, to pa so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju.

A tega zagotovo ni mogoče storiti z ekonomijo pohlepa, sebičnosti in tekmovanja (konkurenčnosti). Glavni vzrok, ki begunce “požene” od doma, je namreč ekonomija, ki s politiko nasilja, dolgov ali “poslovnih interesov” krade naravne in družbene vire velikemu delu sveta in jih kopiči v tako imenovanih razvitih državah. Begunci gredo tja, kamo “gredo” njihovi viri.

Če želimo živeti v svetu blaginje in miru, v katerem ni revščine, lakote, vojn in beguncev, je edina pot pravična delitev globalnih virov. Razvite države so zaradi svojega preteklega razvoja ekonomsko uspešne, a ta “uspešnost” uničuje preostali svet. Vendar “uspešnost” lahko nazadnje uniči tudi ekonomsko uspešne države, saj bodo ljudje iz uničenih predelov sveta na vse načine skušali priti k njim - kot begunci ali ekonomski migranti.

Mednarodni sistem delitve dobrin, utemeljen na resničnem sodelovanju med državami, bi lahko na enostaven način rešil probleme revščine in lakote ter umiril konflikte, ki so temeljni vzroki “begunske krize”.

Ne potrebujemo ne ograj, ne dobrodelnosti, potrebujemo pa pravičnost in to na ekonomskem področju. In medsebojna delitev dobrin je ekonomska pravičnost.