Zelo nenavadno je, da mediji v glavnem ne povedo ničesar o resničnih dogajanjih v Siriji, od koder prihajajo begunci. Ali pa tudi ni, kajti temeljna funkcija medijev ni razmišljanje o resnici družbenega dogajanja. Njihovo poslanstvo je povsem drugačno. Skoraj blodnja je zato oglaševanje nekega novega tukajšnjega medija, za katerega pravijo, da je edini, ki je v službi resnice. Če bi bil v službi resnice, če bi bil torej zvest temu, kar trdi sam zase, bi povedal ljudem zgodbo, kot sledi, vendar je ne bo, ker so mediji v službi resnice le, če so povsem neodvisni, take medije pa v Sloveniji lahko iščete celo z lučjo pri belem dnevu, pa jih ne boste našli.

Ko so pred leti ameriški marinci osvobajali Faludžo in pobili skoraj vse, kar je tam živelo, tisti, ki so preživeli, pa danes pogosto umirajo zaradi raka in imajo prirojene okvare zaradi nevarnih sevanj, o katerih ameriška vojska seveda ne ve ničesar, si nihče ni predstavljal, da bo osvobojena Faludža nekaj let pozneje pod vladavino kalifata ali Islamske države, katere borci so še veliko hujši kot ameriški marinci, ki so po besedah Noama Chomskega sicer nekaznovano zagrešili eno največjih grozodejstev XXI. stoletja.

Taka je ponazoritev dogajanj na Bližnjem vzhodu: z macolo razsuješ vse, kar je mogoče razsuti, izvoziš tja čim več demokracije in se umakneš, da se razbite države same v državljanskih vojnah uničijo do konca. Potem pošiljaš begunce, ki bežijo iz uničenih držav, nazaj, govoriš o varovanju svojih meja,  o potrebi po zaščiti lastnih prebivalcev in o potrebi po postavljanju ograj, ki jih ljubkovalno imenuješ tehnične ovire, da se ne bi kdo preveč vznemiril.

V knjigi, ki jo je spisal Patrick Cockburn, njen naslov pa je The Rise of the Islamic State, lahko preberemo, kaj se v resnici dogaja na Bližnjem Vzhodu, pa tudi v Washingtonu, Pekingu, Moskvi in drugje, kjer so koordinate tako imenovane begunske krize. Ne gremo torej v kino, ampak se lotimo knjige.

Pol džihada so mediji, pravijo sveti bojevniki. Sveto vojno je zato treba bojevati prek medijev, pa tudi v empiriji. Za navadne ljudi so kajpak mediji, ki naj kažejo stereotipne podobe, opremljene s klišejskimi stavki. Na primer: borci so vselej ljudje, ki se trudijo, da bi postali svobodni; prav zato so mediji polni prizorov zatiranih ljudi. Le redke namreč zanimajo problemi svobode, ki so povezani z mehanizmi za vzpostavljanje družbenih in ekonomskih razlik. Torej tudi o beguncih ne bodo razpravljali v luči takih razlik, temveč jih bodo prikazovali bodisi kot grožnjo lokalnemu prebivalstvu bodisi kot žrtve vojn in nasilja. V žargonu to imenujemo simple-minded delusions ali pravljice za lahko noč, ki so sicer značilne za oglaševalce, kakršne lahko spremljamo v kultni seriji Mad Men, ki nam pokaže, kaj narediti, da bo komunizem videti zloben in pokvarjen, tobak zdravilen in sploh kul, življenje pa kot ena sama hedonistična pustolovščina, v kateri ni treba misliti.

V Sloveniji je zato v zadnjem času slišati vse več izjav, da moramo zavarovati meje. Sliši se kot vojaški govor, ki je potreben v primeru sovražnikovega napada ali invazije. Ko nekdo napade in ogrozi mejo, jo je kajpak treba zavarovati. To je povsem jasno in logično. Toda kdo je v teh krajih napadalec danes?

Danes prevladuje med ljudmi prepričanje, da podobe povedo več kot besede, da so zares pomembne slikanice, ne pa knjige brez podob. Prepričanje je dober vzvod za razmišljanje o beguncih, ki prihajajo zlasti  iz Sirije, kajti prek medijev, ki so odvisni od podob, na primer prek televizije, je mogoče ljudem prikazovati fantazijske podobe, v katere so pripravljeni verjeti. Begunci so tako vselej val ali reka, ki jo je treba zajeziti; moški iz Sirije ali Afganistana so strahopetni dezerterji, ki hočejo na lepše, namesto da bi se pogumno bojevali za ljubljeno domovino; noseče ženske so neodgovorne matere, ki po nepotrebnem ogrožajo sebe in otroke, obenem pa izsiljujejo sočutje, ki ga ne zaslužijo; begunci puščajo za seboj opustošenje v obliki ton smeti in pomendrane trave, poleg tega pa se zdi, da bi radi, da jim ob prihodu razgrnemo rdečo preprogo in damo vsakemu še rolex; po svetu blodijo kot brezglava čreda, namesto da bi hodili disciplinirano in urejeno po cestah in se zglasili na uradnih mejnih prehodih.  

Ko tako razpredajo o begunskih valovih in rekah in potokih, ne črhnejo ne bele ne črne o dogodkih, ki potiskajo ljudi iz domovine, kakršna je Sirija. Tako ne boste slišali ničesar resnega o Al Kajdi ali Islamski državi oziroma kalifatu. Pa bi morali, če vas zares zanima resnica, ki je onkraj medijske propagande o Novem svetovnem redu, ki temelji na miru, sreči in izobilju.

Al Kajda je na primer ideja, poudarja Cockburn, ne pa organizacija. In zopet so na delu mediji. Ti ponujajo ljudem fantazijske podobe, podobne filmskim, ki prikazujejo, kako Američani in zavezniki uničujejo pošast z imenom Al Kajda, ki je natanko locirana in jo je mogoče uničiti z nekaj potezami.

A kako uničiš idejo, ki se širi med ljudmi kot plamen? Zakaj se sploh širi, če je tako zblojena, kot trdijo?

In kaj naj storijo navadni ljudje, ujeti v državljanski vojni, ki jo bijejo različne strani, za katere niti sami ne vedo, kako se imenujejo in kaj hočejo? Cockburn: navadni ljudje v Siriji že nekaj časa niso v položaju, da bi odločali o lastni usodi (str. 99).

Zgodba ima nadaljevanje.

Džihad na Bližnjem vzhodu podpirata zlasti Pakistan in Savdska Arabija; obe državi sta seveda zahodni zaveznici, imata veliko denarja, Pakistan ima tudi jedrsko orožje, Arabija pa ogromno nafte. O njih torej ne bomo govorili, čeprav sta odločilni sili na terenu. Raje bomo govorili o manj pomembnih in manj odločilnih zadevah, ki niso tako težke.

Sveta vojna ne prizanaša nikomur. Če živite v Iraku, Afganistanu ali Siriji, ste lahko zvečer še živi, zjutraj pa nič več. Leta 2013 in 2014 je bilo samo v Iraku ubitih najmanj 15 000 civilistov. In kdo omogoča državljansko vojno v Siriji?

Omogočajo jo: ZDA, Evropa, Savdska Arabija, Turčija, Katar, Kuvajt in ZAE (ibid., str. 21). Iste zaveznice so tudi ustvarile pogoje za vzpon Islamske države. S čim? S svojo nemoralno ali dvolično politiko do Bližnjega vzhoda, ki se seveda ni začela včeraj.

Kalifat ima tako danes več kot 6 milijonov prebivalcev in je po površini večji od Velike Britanije. Je izjemno učinkovita organizacija, obenem pa je druga najmočnejša policijska sila v Siriji. Turčija ima odprto mejo s Sirijo in podpira borce kalifata, saj je zanjo pomembno, da čim bolj oslabijo Al Asada in Kurde. In kaj sploh je kalifat?

Kalifat je država, v kateri so združeni vsi muslimani. Vodi jo kalif, ki je naslednik preroka Mohameda. Tudi v Siriji želijo džihadisti islamsko državo, zato pobijajo pripadnike manjšin, zlasti pa kristjane. In ko rečemo, da jih pobijajo, jih v glavnem koljejo, režejo jim glave ali pa jih preprosto ustrelijo. Če ste torej kristjan, ne želite živeti v Siriji niti en sam dan.

In če ste alavit, tudi ne. Padec Al Asada bi pomenil sunitsko prevlado, te pa alaviti zagotovo nočejo, zato se spopadajo za ohranitev sedanjega režima. Predstavljajo manjšino (okoli 12 odstotkov prebivalstva), v rokah pa imajo veliko vojaško in politično moč.

Vojna v Siriji bo še trajala in kdor je videl posnetke uničenih mest, v katerih je večina zgradb prerešetanih in jih bo treba nekoč zgolj porušiti, da bi zgradili nove, ve, da se begunci preprosto ne morejo nikamor vrniti, ker njihovih domov kratko malo ni več.

Zgodovina bo za nazaj presojala našo moralo in etiko, že sedaj pa lahko reče, da je ograjena Slovenija civilizacijska sramota.