Gospodarska rast je rast dobička – da je naslednje leto večji kot prejšnje leto. Večina ljudi pa zmotno misli, da gre za rast obsega poslovanja – da je naslednje leto izdelanih več izdelkov, opravljenih več storitev, oddelanih več delovnih ur in zaposlenih več delavcev. Mnogi podjetniki tako tudi delujejo. Ko jim ostane višek prihodkov nad odhodki, si ga ne vtaknejo v žep, temveč najamejo posojilo v njegovi višini in razširijo proizvodnjo.

Če se stvari odvijajo v skladu s predvidevanji, prične tudi dodatna dejavnost prinašati dobiček. Vrli podjetniki ponovijo vajo: najamejo drugo posojilo za drugo razširitev dejavnosti in ga odplačujejo z dobičkom iz prve razširitve.

To naj bi se ponavljalo v nedogled, dokler podjetje ne postane naddržavna tvorba, prevelika, da bi lahko propadla. A to se zgodi silno redko. V vseh takšnih primerih so v igri ljudje z ustreznimi značaji, dobrimi zvezami, obilico sreče in prodajo, ki močno presega pričakovanja. Razlike med prihodki in odhodki teh podjetij so tako velike, da z njimi odplačujejo vsa posojila za širitev dejavnosti in imajo kljub temu vsako leto več čistega dobička ('gospodarske rasti', ki gre večinoma v dobrine za bogate in v davčne oaze). Kadar se jim zatakne, jim velikodušno pomagajo države. Kadar kljub temu propadejo, potegnejo za sabo množice ljudi, občine, pokrajine ali celo države.

V ostalih podjetjih pa se zadeva na neki točki tako ali drugače zalomi. Prihrankov namreč nimajo, prihodki pa se bolj ali manj pokrivajo z odhodki in odplačili posojil. Pokoplje jih lahko že majhen upad proizvodnje ali povpraševanja, nepredviden strošek zaradi popravila ali kazni. Prihodki od novih dejavnosti so premajhni, da bi upravičili zanje najeta posojila. Zadevo lahko ustavijo že samo naraščajoče obresti od vseh mogočih posojil. Odplačevanje posojil namreč neusmiljeno teče naprej, če ne teče, pa se nabirajo obresti.

Ko prične dolg naraščati, podjetniki ne vržejo puške v koruzo, ampak pričnejo denar za kritje jemati poslopjem, strojem in orodjem, še raje pa delavcem in delovnim pogojem, na koncu tudi sebi. Mnoga podjetja bi prav lahko poslovala desetletja ali stoletja ter preživljala cele rodove podjetnikov in delavcev, če bi v trenutku, ko je obseg proizvodnje najugodnejši, nehala rasti. To je obseg, pri katerem so stroški na posamezen izdelek ali storitev najnižji in ga povprečen ekonomist izračuna brez večjih težav.

A podjetniki so praviloma delavni, zagnani, pohlepni in potrebujejo stalne izzive. Zaradi tega njihova podjetja dobro poslujejo in so sposobna rasti. Ko pridejo do točke, na kateri bi lahko upočasnili konje in se prepustili užitkom zmernega jezdenja, se enostavno niso sposobni ustaviti. Drvijo dalje, dokler ne ugonobijo konjev ali se z njimi vred ne zavihtijo v prepad …

Obstaja posebna vrsta takšnih neustavljivih podjetnikov, ki jih je naša domovina polna. Gre za ljudi, ki ne širijo le obsega poslovanja svojih podjetij, ampak dodajajo dejavnosti, ki s predhodnimi nimajo veze. Imajo npr. avtomehanično delavnico, ki ji dodajo avtopralnico, nato svetovalnico za izterjavo avtomobilskih zavarovanj, nato pa še gostilno. Imajo proizvodnjo delov za stroje, ki ji dodajo avtoprevozništvo, trgovino na debelo in nazadnje hotel. Imajo živinorejo, ki ji dodajo žago in proizvodnjo lesnih izdelkov, na koncu pa zgradijo kemp in se gredo turizem.

Zadnja širitev takšnih podjetij je – kdo ve, zakaj – ponavadi na področje gostinstva in turizma. Tukaj se pogosto tudi ustavi. Gostinstvo in turizem sta pokopala že marsikatero delavnico, ki bi še danes odlično poslovala, oskrbovala stranke in hranila delavce. Zakaj?

Slovenske podjetnike odlikuje lastnost, da čimveč naredijo sami. Ko dejavnostim, ki jih sami, s sorodniki, prijatelji in sodelavci obvladajo, dodajo nove, jih skušajo obvladati z istimi ljudmi. V primeru gostinstva in turizma torej z ljudmi, ki o teh rečeh nimajo pojma.

Gre za področji, ki delujeta po drugačnih zakonitostih kot proizvodnja. Gostje so iz mnogo bolj raznolikega testa kot poslovni partnerji in kupci. Imajo drugačne zahteve in pričakovanja. Oglaševanje od ust do ust je pomembnešje od vez in poznanstev ter oglasov v javnih občilih. V gostinstvu in turizmu so ključni predvsem delavci, prijetnost okolja, lepota in uporabnost prostorov ter kakovost hrane in pijače. Cene so drugotnega pomena, velikost in količina pa sta lahko zadevi celo v škodo. Zaradi nepredvidenih zahtev in pričakovanj gostov lahko stroški vrtoglavo narastejo. Zaradi previsokih pričakovanj, podcenjevanja gostov ali ponudbe, ki jih odbija, pa so prihodki pogosto prenizki, da bi upravičili vložke.

Škoda takšne širitve je torej ogromna: imamo slabe delovne razmere; kopico srednje velikih podjetij, ki komaj držijo glave nad vodo; trume delavcev, ki garajo, ne da bi to imelo kakšen učinek, ker je njihovo garanje nezadostno ali neustrezno; in ponudbo, ki razočara.

In kaj bi lahko 'srednje veliki' podjetniki storili? Nehali širiti proizvodnjo in jo pričeli poglabljati: izobraževati delavce, izboljševati delovne razmere, bolje izkoriščati njihova znanja in sposobnosti, z vsem tem pa izboljševati izdelke in izpopolnjevati storitve. Dobičkov pa ne bi rabili metati v posojila, ampak bi jih pravično razdelili med vse zaslužne in šli na zasluženi dopust – s čemer bi gostinstvo in turizem krepili, ne pa uničevali.