»Ja kje je pa mama?« so začudeno spraševali, ko sem pripeljal enomesečno hčerko na pregled k zdravnici. »Doma,« jim odgovorim, na kar jim oči skorajda padejo iz jamic. »Pa saj ne da bi bilo kaj narobe ...« hitijo dodajati, »samo malo nenavadno je, da pride oče sam.«

Déja vu. To sem že nekoč doživel s starejšo hčerko. Ko smo prišli na kakšen pregled, ali pa pri frizerju, pa v trgovini z oblačili. Sam z otrokom pri frizerki: »Kako je pa mamica rekla – naj jo spredaj tako, zadaj pa samo špičke?« (Pri čemer se nekako upa, da se oče zanima vsaj toliko, da si je prav zapomnil, kar je naročila otrokova mama.) Očetu je po navadi redko namenjena kakšna beseda, morda le kak pogled, kot da njega ne gre čisto vpletati v to zadevo, on je sicer družino pripeljal tja – se pravi, je bolj šofer, nikakor pa ne nekdo, ki bi znal izbrati oblačilo, ali pa celo – bognedaj, po potrebi zamenjal pokakano plenico.

Mar ni nenavadno, pomislim, kako se pogosto govori o odsotnih in nezainteresiranih očetih, nikoli pa ne slišimo, kaj se zgodi, ko je oče prisoten in pokaže očiten interes za svojega potomca – zgodi se, da bo deležen začudenih in nejevernih pogledov. Govori se tudi o novem očetovstvu ter o tem, kako zelo je pomembno, da so očetje bolj celovito vključeni v skrb za otroke. »Vam kaj pomaga?« je vprašanje, ki so ga večkrat zastavili ženi (pri tem so mislili, če ji jaz pomagam pri gospodinjskih delih in skrbi za naraščaj). Aja, za to gre (še vedno): ženska gospodinji, moški ji v najboljšem primeru malo pomaga!? (Jaz naivnež sem pa mislil, da gre za to, da partnerja pomagata drug drugemu oz. družno skrbita za svojo družino.)

Politika družine

Pred kratkim sem videl plakat, na katerem je pisalo »Moška copata«. Bojda gre za neko popularno gledališko predstavo, komedijo. Če sklepam samo s plakata, potem je moška copata nekdo, ki gospodinji in skrbi za otroke (na plakatu je moški, ki ima v eni roki likalnik, v drugi kuhovnico, zraven pa je še otrok, da bi bila stvar domnevno še bolj smešna ali celo absurdna, ima za povrhu vsega nadet še predpasnik. Ko sem videl to podobo, me je prešinilo, da me spominja name. Vse to so pripomočki, ki jih tudi sam uporabljam, včasih nosim predpasnik, rad kuham in gospodinjim, prav tako ne bi hotel zamuditi druženja z najinima otrokoma. Sebe zato nikakor nimam za copato (danes bi nemara marsikdo ob ujemanju s podobo na onem ne prav zelo duhovitem plakatu, še vedno nekako avtomatično sklepal, da obstaja samo ta možnost: če nekdo kuha, lika, obeša perilo, umiva otrokom zobe …, potem ne more biti nič drugega kot moška copata), saj se mi to, da h gospodinjskim opravilom z ženo prispevava v enaki meri, zdi temeljni pogoj dobrobiti družine.

Nisem moška copata, saj sem ponosen oče in mož. Sporočila, kakršna je zaslediti na onem stupidnem plakatu, pa se mi zdijo ponižujoča in žaljiva do vseh moških, ki svoj družbeni angažma vidijo tudi v skrbi, ki jo namenjajo svoji družini.[1]

Kot oče in moški se večkrat počutim diskriminiranega. Ko se npr. patronažna sestra, ki pride svetovat glede prehrane dojenčka, kljub mojemu očitnemu zanimanju v obliki vprašanj, ki jih naslovim nanjo, obrača večinoma k otrokovi materi in uporablja besedne zveze kot: »Najbolje je, da začneta z zelenjavo, glede količine pa bosta sami videli [tj. mati in otrok, očeta tukaj ni zraven] …«, »Mame svojim otrokom rade dajejo …« ipd.

O čem pričajo takšne izkušnje? Kako se skozi določene vzorce vedenja (ki se nekaterim lahko zazdijo celo naravni in torej edini pravilni in brez alternative) ohranjajo oz. reproducirajo družbena mesta, ki jih potem čisto nereflektirano zasedajo posameznice in posamezniki, pri čemer naj bi bila ključna determinanta njihov biološki spol? In še neko preprostejše in bolj naivno vprašanje: Je takšno vedenje (kjer se družbene vloge pripisujejo glede na neke domneve o »danostih«, ki jih ni mogoče premakniti – kakršne se zdijo tudi predstave o tem, kaj pomeni biti moški in kaj ženska) lahko sploh v dobro kogarkoli?

Obstaja nezavedna predpostavka, ki šele omogoča takšne izjave: predpostavka, da obstajajo nekakšne vloge, ki jih morajo posamezniki in posameznice odigrati, da bi družba sploh lahko obstajala in se ne bi sesula v sončni prah. Očetje morajo torej domnevno odigrati očetovsko vlogo, matere materinsko … (To, da obstajajo takšne vloge, pa poudarjajo celo nekateri priznani strokovnjaki za delo z družinami.)

O ideji emancipacije

Emancipacija očetovstva kajpak ne bo dosežena preprosto s tem, da bodo očetje lahko počeli vse tisto, kar sicer velja za normalno opravilo mater (previjali otroke, jih vozili k zdravniku, jim umivali zobe …), pa jih pri tem nihče ne bo čudno gledal. Tako kot emancipacija žensk ni dosežena, ko je ženskam končno omogočeno, da delajo tisto, kar je bilo pred tem rezervirano samo za moške (npr. vodenje podjetij, pilotiranje bombnikov, predsedovanje vladam …), emancipacija gejev in lezbijk pa ni dosežena že zgolj s tem, da se lahko na ulici neovirano držijo za roke in poljubljajo, ali pa da lahko obiskujejo mondena letovišča, ki so posebno označena kot »prijazna gejem in lezbijkam«.

Emancipacija je namreč proces, ki na novo določi (ali raje, naddoloči, če si sposodimo Althusserjev izraz) simbolne koordinate sveta. Emancipacija ne more biti dovršena, če stvari (družbene relacije) v temelju ostajajo enake, le posamezniki, ki zasedajo določena mesta v družbi, se zamenjajo. (Znak dovršene emancipacije afroameričanov tako nikakor ne more biti dejstvo, da je predsednik ZDA temnopolt, medtem ko v tej isti državi mnogi drugi afro- in latinoameričani polnijo ječe in so kriminalizirani na vsakem koraku[2], tako kot ne more biti znak dovršene emancipacije žensk dejstvo, da nemško vlado vodi Angela Merkel. V obeh primerih razmerja moči med privilegiranim delom človeštva in marginaliziranimi ljudmi ostajajo bolj ali manj nespremenjena oz. se celo zaostrujejo.) Emancipacija je kot proces osvobajanja namreč neločljivo povezan z izumljanjem novih medsebojnih relacij, ki ne temeljijo na dominaciji in represiji, marveč na solidarnosti in pravičnosti. Cilj boja za emancipacijo je praktična potrditev enakosti kot temeljne predpostavke relacij med človeškimi (govorečimi, simbolnimi) bitji.[3]

Vsako prizadevanje za emancipacijo ima namreč v sebi neko pomembno razsežnost, na katero je opozoril Marx v svojem znamenitem Prispevku k židovskemu vprašanju. V njem je razlikoval med »politično emancipacijo« in »človeško emancipacijo«.

»Politična emancipacija je redukcija človeka na eni strani na člana občanske družbe, na egoistični neodvisni individuum, na drugi strani pa na državljana, na moralno osebo.«[4]

Ko se človek poskuša emancipirati kot posameznik oz. pripadnik neke družbene skupine, si poskuša izboriti pravice oz. doseči pripoznanje, da je polnopraven član občestva, v katerem živi. Pripadniki marginaliziranih skupin se borijo za to, da bi bili vključeni (»integrirani«) v družbo, na obrobju katere so se znašli. Vsako prizadevanje za emancipacijo, katerega končni cilj je postati polnopraven član občestva, ima v sebi razcep, na katerega opozori Marx: politično udejstvovanje je tukaj zaznano kot sredstvo, s katerim si bo človek priboril pravice, ki jih bo potem užival kot posameznik. Kar Marx imenuje politična emancipacija, je torej prizadevanje posameznikov, da bi bili v družbo vključeni na takšen način, ki jim bo omogočil nemoteno uživanje zasebnosti. Politično delovanje je tukaj ločeno od življenja posameznika v toliko, kolikor politika v tem primeru ni nič drugega kot orodje, ki ga je posameznik primoran uporabiti, da bi lahko sledil svojim zasebnim interesom (na kar meri Marxov izraz »egoistični neodvisni individuum«).

Kaj pa je potem človeška emancipacija?

Marx jo opredeli takole: »Šele ko bo dejanski individualni človek spet sprejel vase abstraktnega državljana in ko bo kot individualni človek v svojem empiričnem življenju, v svojem individualnem delu, v svojih individualnih odnosih postal generično bitje, šele ko bo človek spoznal in organiziral svoje 'forces propres' [lastne sile] kot družbene sile in ko potemtakem družbenih sil ne bo več oddvajal od sebe v obliki politične sile, šele tedaj bo človeška emancipacija izvršena.«[5]

Vsak boj za emancipacijo je torej obenem tudi boj za osvoboditev človeštva (in ne zgolj pripadnikov te ali one skupine). Kdor si prizadeva za svobodno življenje, se mora zavzemati za to, da bodo enakovredni člani občestva vse posameznice in vsi posamezniki. To pa je mogoče šele, ko v svojem prizadevanju nekdo seže onkraj svojih partikularnih interesov in se torej z zavzemanjem za pravice pripadnikov občestva, katerega del je tudi sam, zavzema za to, da bodo enake temeljne pravice uživali tudi drugi. Od boja za emancipacijo je torej neločljiva solidarnost z vsemi, ki se borijo za isto univerzalno dobro.

A Marxov bistveni poudarek je še nekje drugje: boj za emancipacijo ima lahko za svoj cilj samo osvoboditev človeka (človeštva), ta pa je mogoča šele takrat ko človek svoje generične biti ne oddvaja več od samega sebe oz. ko sebe ne zaznava več kot nekoga, ki je v bistvu posameznik, katerega končni smoter je sledenje lastnim interesom (in je kot tak sebično in egocentrično bitje), ampak je zmožen za tisto, čemur bi s Kantom lahko rekli zavezanost občemu smotru.[6]

Ponovno o emancipaciji očetovstva oz. družine

Emancipacija očetovstva je možna samo v takšni družini, v kateri odnosi temeljijo na egalitarnosti kot enako(vredno)sti.[7] Nekdo bi sedaj že utegnil poskočiti v zrak (in ta nekdo bi se lahko skliceval celo na kako psihološko ali pedagoško teorijo), češ da v družini pa ja morajo obstajati hierarhije (v nasprotnem primeru namreč otroci pobezlajo, starši pa izgubijo vso avtoriteto). Pa saj ravno za to gre: ko obstaja egalitarnost, ta nima nobene zveze več s tem, da mora nekdo vselej biti glavni. Enako velja tudi za družino: kolikor temelji na egalitarnosti, je v njej vsakdo glavni, kar pomeni, da je spoštovan na enak način kot oseba. Tudi do svoje triletne hčerke se moram vesti kot do osebe: dolžnost obravnavati nekoga kot osebo – o tem je veliko povedal Kant – tukaj kajpada ni pogojena z odraslostjo tega človeka. Triletni otrok vsekakor ni odrasel človek, čeprav to ne pomeni, da ga nismo dolžni obravnavati kot nam enakovrednega. Kako pa to izgleda? Na primer tako, da kolikor od otrok pričakujemo, da se bodo držali določenih pravil, ta ista pravila spoštujemo tudi sami. Eden najbolj eklatantnih primerov podcenjevanja in nepriznavanja enakovrednosti je na primer tisti, ko starši kaznujejo otroke zaradi nečesa, kar sami sicer nenehno počnejo, pa v tem ne vidijo ničesar problematičnega (npr. otrok jih dobi okrog ušes zaradi kletvice, ki sicer kar dežujejo iz ust njegovih roditeljev).

Za razmišljanje o emancipaciji je ključnega pomena tole vprašanje: Kaj pomeni reči, da starši otrokom postavljajo meje? (V današnjih razpravah o vzgoji je »postavljati meje« ena tistih fraz, ki domnevno ponuja ključ do uspešne vzgoje.) Kaj torej sploh pomeni postavljati mejo? Hitro se namreč zazdi, da je odsotnost postavljanja meja enako tveganju izgube avtoritete in v končni fazi poloma v vzgoji. A kaj pomeni postavljati meje v praksi? Recimo, da svojemu otroku ne dovolim, da naenkrat pospravi v želodec celo vrečo bonbonov. Ali pa ne dovolim, da se do drugih vede nesramno. Zakaj mu tega ne dovolim? V prvem primeru zato, ker mi gre za njegovo dobro (počutje in zdravje), v drugem pa mi gre za njegovo dobro bivanje v skupnosti. Kdaj torej lahko rečem, da je moja prepoved upravičena, drža avtoritete, ki jo zavzamem, pa utemeljena, tj. nearbitrarna? Mar ne zgolj in samo v primeru, ko zastopam neko načelo, ki se ga dosledno držim tudi sam? Od otroka zahtevam, da se vede na neki določen način, ker enaki zahtevi sledim tudi sam. Ne gre torej za to, da jaz postavljam neko mejo, saj ta že obstaja, potrebuje le nekoga, ki jo bo prepoznal in pri njej vztrajal. Ko torej na otroka naslovim neko zahtevo, vztrajam pri meji oz. jo zastopam (in to počnem na ta način dokler otrok ni meje sposoben prepoznavati sam in pri njej tudi vztrajati). Egalitarnost v tem primeru torej ne pomeni, da otroku dopuščam, da dela, kar pač hoče; egalitarnost je v tem, da sva v odnosu do moralnih načel enaka, torej jih morava oba enako spoštovati (saj so ta preprosto nujna za svobodno in dostojno življenje).

Starši ne igrajo nekakšne »starševske vloge«, čeprav je ta izraz zelo popularen med današnjimi strokovnjaki za vzgojo. Sploh ne gre za to, da »ima« vsak v družini neko vlogo, saj vsakdo vselej že je ta vloga. (Ob tem bi lahko razmišljali tudi o tistem klasičnem filozofskem razlikovanju med biti in imeti.) V resnici pa je samo to poimenovanje problematično: vsakdo je namreč najprej neki edinstven in neponovljiv posameznik v odnosu do drugih posameznikov, za katere velja isto. Igranje vlog takoj napelje na idejo, da obstaja nek vnaprejšnji scenarij, da je nekako že vnaprej določeno, kaj pritiče tej ali oni vlogi itd. Nemara potem ni naključje, da se toliko novopečenih staršev znajde v stiski, ko preprosto ne vedo, kako naj to svojo vlogo odigrajo, da bo njihovo ravnanje pravilno in se zatekajo v raznim strokovnjakom, ki to domnevno vedo (tukaj smo potem hitro spet pri stereotipiziranju: govori se o tem, kdo je lahko pravi oče, kdo prava mati, kakšna je prava družina …). (Emancipacija je v tej luči tudi osvobajanje od modelov oz. stereotipov, po katerih naj bi obstajali »pravi moški« in »prave ženske«, »pravi Slovenci«, »pravi zakonski pari« itd.[8])

Obstajajo sicer strukture, ki so večinoma nezavedne: starša odigrata svojo vlogo, ker zasedata simbolni mesti, odnos med simbolnimi kraji pa določa tudi tisto, čemur se reče otrokov razvoj (ta ni nekakšna biološka danost. Otrok se lahko razvija samo, kolikor se nanj naslavljata starša kot zastopnika starševskih sporočil, katerih pomen pa nikakor ni arbitraren (ampak je zavezan etiki kot razmišljanju o univerzalnem dobrem). Očetni NE tako ni izjava empiričnega moškega, ampak je simbolni kraj, ki ga v načeloma lahko zastopa kdorkoli.

Govorjenja o obstoju struktur zato nikakor ne gre razumeti kot dokaza za nek vulgaren determinizem (v smislu: če obstajajo strukture, potem je vedenje vsakega posameznika že vnaprej določeno in svobodno odločanje ni mogoče). Izkušnja, ki jo more imeti vsakdo – tudi kot starš – je namreč povsem nasprotna. Gre za izkušnjo, da je tudi negotovost strukturna, tj. neodpravljiva. Čeprav lahko prepoznam, da so v odnosu do drugega na delu neke strukture, to še ne pomeni, da so vse odločitve že padle in mi potem preostane le še to, da slepo sledim tem odločitvam, katerih avtor nisem jaz. Emancipacija in etika sta mogoči šele v odsotnosti vnaprejšnje gotovosti oz. določenosti (tj. takšne določenosti, ki ne bi več zahtevala razmišljanja in odločanja), katero vedenje je pravilno, kateri odnosi med posamezniki so sprejemljivi ipd. Vzgoja je torej mogoča samo, če obstaja prostor svobode – svoboda je tukaj pojmovana kot avtonomija ali zmožnost samoomejevanja. Prvi korak k emancipaciji pa je ravno v zavrnitvi tiste vrste determinizma, po katerem naj bi obstajali modeli, ki naj bi jim sledili v praksi, da bi udejanjili tisti tip medsebojnih odnosov, ki naj bi ga vsi priznavali za pravilnega, »normalnega«, edino pravega itd.[9])

Emancipacija pa je vselej lahko samo družbeni, kolektivni proces (emancipacija očetovstva je zato neločljiva tudi od emancipacije materinstva). Človek je družbeno oz. politično bitje, kar pomeni, da je njegova svoboda vselej v odnosu do drugega.[10] Emancipacija namreč ni preprosto osvobajanje od vseh omejitev (takšno pojmovanje je danes pogosto vir neke zmote: cilj emancipacije ni stanje, v katerem bo posameznik končno delal, »kar hoče« – z drugimi besedami, cilj emancipacije ni uveljaviti samovoljo posameznika nasproti omejitvam družbe[11]), ampak je ravno nasprotno. Je ustvarjanje pogojev za svobodno so-delovanje posameznic in posameznikov, ki tvorijo občestvo – to pa je v najtesnejši zvezi s samoomejevanjem, ki je tudi ime za odgovornost.[12]

Povzemimo: Vsak proces emancipacije je politično delovanje – politika tukaj pomeni postavljanje pod vprašaj vzpostavljenih simbolnih mest oz. njihovo ponovno določitev, tokrat izhajajoč iz enakosti. Emancipacija torej nima nobene zveze z integracijo niti z inkluzijo (ki se v sodobnih pedagoških paradigmah predstavlja kot od prve naprednejši koncept) – obe namreč zgolj ohranjata distribucijo simbolnih mest (ki določajo družbene relacije med posamezniki). Emancipacija pomeni ustvarjanje novih relacij med ljudmi, odpiranje prostorov, njen temelj pa je vselej predpostavka enakosti, če se še enkrat navežemo na Rancièrjevo misel.