V nekem drugem času, v času hipijev, ki mu sledi kontrarevolucija in regres v obdobje neoliberalizma, kroži med ljudmi citat, čigar avtor je francoski pisatelj Jean-Baptiste Alphonse Karr: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Danes ni niti za dlako drugače ali pa je še veliko huje. Toda obenem se strinjam z Berniejem Sandersom, ki pravi, da ljudje lahko dosežejo karkoli, če stopijo skupaj in sodelujejo; hipiji so ljudje, ki udejanjajo prav to zamisel. Vprašanje je le, kako ljudje to naredijo in kdo jih pri tem vodi, kajti če pomeni skupno nastopanje zgolj širjenje partikularnosti, sem zelo proti; eno od imen za tako širjenje je fašizem. Morda danes ni videti, da obstaja, toda v resnici je povsod okoli nas. To je tudi eden od razlogov za resno in vsakdanje ukvarjanje z umetnostjo, ki je sicer zelo politizirana, kot beremo v knjigi Revolutionary Time and the Avant-Garde (John Roberts, Verso, 2015), medtem ko se kapitalizem poglablja v vse bolj noro krizo, za katero že lahko rečemo, da ne bo trajala le četrt stoletja, saj predstavlja tudi uvod v njegov konec. In zopet je pri roki spoznanje. Arundhati Roy: revolucije se lahko začnejo z branjem. Ljudje, ki veliko berejo, lahko veliko vedo. Na primer, da je svet, v katerem živimo, na robu revolucije, kar je zelo dobro, če se bomo znali organizirati, povezati in sodelovati. Prav zato sem prebral še eno knjigo: Inventing the Future: Postcapitalism and a World Without Work (Nick Srnicek, Alex Williams, Verso, 2015).

Osnovna zamisel avtorjev je zelo preprosta: neoliberalizem ne deluje. Da ne bo nobenega nesporazuma: mainstream ekonomisti, bankirji in drugi pripadniki elite mislijo drugače, vendar mislijo tako le zato, ker ne živijo v tem svetu, temveč v nekem drugem; to je fantazmatski svet, posredovan s prepričanji in z idejami, ki sicer ne prenesejo nobene kritične analize ali dekonstrukcije, toda kljub temu vztrajajo, ker jih podpirajo močne nezavedne želje; fantazme nujno podpirajo nezavedne želje, kot je pokazal Freud. V našem svetu je bistveno drugače: navadni ljudje moramo nenehno varčevati, medtem ko njim ni treba. Mladi so obsojeni na prekerno delo, delo v tujini ali dolgotrajno brezposelnost, medtem ko imajo sami zagotovljena delovna mesta in bajne plače, podprte z ideologijo, da je treba strokovnjake dobro plačati, da ne bodo odšli drugam (sic!). Večina ljudi je v pasti, ki se imenuje izrabljene politične prakse. Te jim ne ponujajo nobene perspektive, nobenega olajšanja, nobenega oddiha, pač pa garanje, odrekanje, za povrh pa še žargon, novorek, neumnosti in prazne obljube. Potrebujemo manifest za življenje po kapitalizmu in knjiga, ki sem jo prebral, je natanko to.

Socialistično oziroma komunistično življenje po kapitalizmu bo življenje, v katerem prevladuje sodelovanje med ljudmi. Ti delajo skupaj, za skupnost in za bodočnost. Ne za prihodnost kot nekaj, kar pomeni še več istega, temveč za kreativnost, ustvarjalnost in vrednote. Vse to je že sedaj popolnoma jasno in prenese vsako kritično misel; v tem je celo nekaj ironičnega, saj je prav učinek kritične misli.

Bodočnost, o kateri govorim, je zaznamovana z branjem knjig, z zanimanjem za umetnost, z razmišljanjem in s svobodnim delovanjem ljudi, ki vedo, kako pomembna je ustvarjalnost, za katero so tudi primerno nagrajeni. Obenem je svet, v katerem ljudi ne strašijo pred računalniki in roboti in tehnologijami, češ da so nevarni in jih bodo zasužnjili, pogoltnili in nato izpljunili na kako smetišče. Tehnologije so v tej drugačni perspektivi nam v korist in z njimi se počutimo dobro, saj nam pomagajo povečevati kakovost življenja. Uporabljamo jih v skupno ali obče dobro, zlasti pa se jih ne bojimo. In če bodo kvantni računalniki zares imeli zavest in bodo znali misliti, se že zdaj veselim pogovorov z njimi. Raje se namreč pogovarjam z inteligentnim robotom kot z nadutim politikom, neumnim bankirjem ali s človekom, ki zgolj egocentrično čveka in mi krade čas z nakladanjem.

In še raje se pogovarjam s človekom, ki nima dvojne morale, kar pomeni, da ne zagovarja vrednot, ki podpirajo kapitalizem. Na žalost je veliko ljudi, ki delajo prav to. In se niti ne zavedajo, kako na primer religija že stoletja podpira kapitalizem in njegovo blazno učinkovitost oziroma produktivnost, čeprav se vsake toliko oglasi kak papež in udriha po potrošništvu in izkoriščanju delavcev. V resnici pa prav vera v vrednote omogoča izkrivljanje etičnih univerzalnih načel, da se ljudje obnašajo tako, da verjamejo v kapitalistične interese, ki so najprej in bistveno interesi lastnikov kapitala.

Shizofreno je zagovarjati moralo in etiko, obenem pa se prilagajati kapitalistični blaznosti. Raje sem namreč easy rider kot bogat in moralno pokvarjen pripadnik elite; raje sem steppenwolf, kot da bi se pustil krotiti tem, ki so lepo oblečeni in sladko govorijo, a ničesar ne razumejo, oziroma nimajo tako rekoč nobenega resnega vpogleda v to, kar imenuje Paolo Virno analiza sodobnih oblik življenja – in sicer v knjigi z naslovom Grammatica della moltitudine: Per un'analisi delle forme di vita contemporanee.

V knjigi, ki se začne s preprostim prevajalčevim zapisom oziroma spoznanjem, da nekdanja SSSR nikoli ni bila komunistična dežela, kot se tolažijo tako imenovani kritiki totalitarizmov, med katere sodita v Sloveniji zlasti JJ in Ljudmila, ker je bila totalitarna kapitalistična dežela, se poglabljamo v naravo multitude.

Nadaljevanje kapitalizma s totalitarnimi sredstvi, saj totalitarizmov nikoli ni bilo konec, danes prepoznavamo v procesih, ki uničujejo prav multitudo ter spodbujajo absolutni individualizem, noro tekmovalnost in povsem zblojeno učinkovitost. Natanko v tej perspektivi vnovič pride do izraza znamenite Kantovo razmišljanje o naravi etičnega vedenja.

Paolo Virno se tega zaveda, zato se natančno posveti Kantovemu vprašanju, ki se nanaša na vsakdanje posameznikovo spraševanje, kako biti varen v sicer ne preveč varnem in spreminjajočem se svetu.

Kantov odgovoren je šokanten in izjemno zanesljiv: edini pravi vir posameznikove varnosti je etični jaz. Kaj to pomeni?

Pomeni tole. Jaz, v psihoanalizi govorimo raje o subjektu, najde zgolj v etičnem zakonu nekontingentni vir, absolutno in univerzalno, večno in nespremenljivo oporo za svoje delovanje, ki je vselej že družbeno. Človek je tako varen na paradoksen način. Namesto da se skuša zavarovati pred spremembami in ohraniti svoj domnevno varni kotiček sveta nedotaknjen, se odpre neskončnosti, ki je kajpak onkraj vsega mundanega, in se začenja zavedati vrednosti tega, kar predstavlja etični zakon za njegovo končno in omejeno empirično eksistenco.

Etičnega vedenja ga je sicer strah, toda ta ga ne paralizira. Prav nasprotno: to je šele pravi uvod v revolucionarno spremembo sveta, ki ne pomeni še več istega. In revolucionarna sprememba je absolutno nujna, kajti kapitalizem proizvaja iz dneva v dan nove oblike razčlovečenja in preprečuje ljudem, da bi sami poskrbeli za človeka dostojno življenje za vse.