Nekdo me je poprosil, naj žrtvujem eno uro časa in si ogledam v soboto zvečer oddajo Vse je mogoče. Nisem imel pojma, da obstaja kaka oddaja s tem naslovom, vendar sem naivno sprejel izziv in si vzel uro časa. Oddaja je na sporedu ob osmih zvečer, kar seveda ni naključje, saj njeni ustvarjalci verjamejo, da je takrat pred televizorji največ gledalcev. Verjetno se ne motijo, saj imajo na voljo empirične podatke, hočejo pa tudi, da bi oddajo videlo čim več ljudi, da bi torej lahko vplivali na množice. Pred zaslonom sem bil tako tudi jaz, a ne kot del množice, zato me je po petih minutah prijelo, da bi nehal gledati tako vplivanje na množice, ker česa tako čudaškega še nisem videl, obenem pa me je postajalo strah, da pada inteligenčni količnik množice na tako nizko raven in tako hitro, da bi lahko v nedeljo zjutraj življenje v Sloveniji kratko malo zastalo, saj se ljudje s tako nizko inteligenco ne bodo znali več obnašati, kot se je leta 2015 pač treba, kajti življenje je vendarle kompleksno in zahtevno. A ker sem obljubil, da bom zdržal do konca, sem zdržal. In ker sem se prebil do konca, lahko sedaj o oddaji tudi kaj napišem.

Ko znameniti francoski filozof Henri Lefebvre priobči takoj po drugi svetovni vojni uvodni del sociološke trilogije o odtujenosti sodobnega človeka (prvi del ima naslov Critique de la vie quotidienne, drugi del, ki izide leta 1962, Fondements d'une sociologie de la quotidiennete, tretji del iz leta 1981 pa De la modernite au modernisme (Pour une metaphilosophie du quotidien )), je nesporno jasno, da je odtujenost človeka, ki živi v XX. stoletju, že tako velika, da potrebuje resno analizo in še nekaj, česar se akademiki praviloma ne lotevajo niti danes: znanje, kako spremeniti vsakdanje življenje, da ne bo tako bedno, moreče in odtujeno, kot je.

Zakaj najprej berem knjigo in jo komentiram? Zaradi zapisa, ki sledi.

Francoski sociolog nam v trilogiji ponudi nekaj izvrstnih konceptov, kako se lotevati sociologije vsakdanjega življenja, kako razumeti svet okoli sebe in kaj storiti, da se ne bi povsem pogreznil v blato. Njegova razmišljanja zares izjemno dekonstruirajo tiranijo ideologij vsakdanjega življenja in so uporabni prispevki k razumevanju eksistence človeških bitij, za katero je na primer drugi francoski filozofski velikan, Sartre, skušal pokazati, da je objektivno zavezana poskusom, da ljudje vsaj približno živijo, kar mislijo, in razmišljajo o svojih življenjih oziroma o tem, kako živijo.

Danes je že skoraj pozabljeno, da je bil fašizem v dvajsetem stoletju mišljen in predstavljen kot revolucija. Lefebvre je bil eden tistih redkih raziskovalcev, ki so pokazali, da je bilo povsem drugače. Fašizem se je namreč skušal preobleči v realnost, ki jo je ponujal ljudem kot vzvišeno, v resnici pa je spreminjal resnico realnosti v nekaj nerealnega.

Sodobni individualizem je veliko hujši in slabši, kot je bil takoj po drugi svetovni vojni. Zavest posameznikov namreč oblikujejo močni procesi, za katere nosilci oblasti preprosto ne želijo, da bi jih ljudje prepoznali in razumeli. Posamezniki zato mislijo, da vedo, kdo so in kaj delajo, v resnici pa so vse bolj nesrečni. Verjamejo, da se lahko iz bede vsakdana izvlečejo z zabavo, alkoholom, hrano in drugimi drobnimi užitki, toda v resnici se le še bolj pogrezajo.

Vse bolj so odtujeni od sebe, zato potrebujejo vse močnejše doze spodbujevalcev, kar pomeni, da so vse bolj odvisni od hedonizma, ki ga blažijo s pomirjevali.

Hedonizma na srečo nikoli ne zmanjka, spodbujevalcev in pomirjeval pa tudi ne.

Sedaj pa k oddaji Vse je mogoče, saj že imamo na voljo nekaj dobrih zamisli, zakaj so jo sploh ustvarili in čemu jo ponujajo odtujenim oziroma nesrečnim posameznikom.

Na žalost je že njen naslov zelo zgovoren: res je vse mogoče. Tak je tudi slogan neoliberalnega kapitalizma, kar pomeni, da mu je oddaja povsem prilagojena že na formalni ravni. Ali natančneje: mogoče je vse, kar bodisi prinaša profite elitam, ali vse, kar navidezno spravlja ljudi v dobro voljo, saj je imperativ vsakdanjega življenja pač ta, da mora biti vsakdo srečen, pri čemer ni pomembno, ali se pretvarja ali pa je zares srečen. Pomembno je le, da ne razmišlja, kakšen je svet v resnici.

In natanko za pretvarjanje gre. Ob gledanju oddaje zato hitro nastane vtis, da so gledalci v studiu bodisi dobro plačani agenti tajne službe, preoblečeni v vsakdanje ljudi, ki za velik denar delajo, kar pač morajo, ali pa so drogirani zaporniki, ki so preprosto prisiljeni, da se nenehno krohotajo, režijo in ves čas ploskajo, vzklikajo in ustvarjajo vtis, da se neznansko zabavajo. Kaj pa se dogaja na odru?

Na odru so znane osebnosti, čeprav sam nisem prepoznal niti ene, ki bi bila zares vredna, da je znana, človeški osebki torej, ki se prav tako režijo, premetavajo, skačejo, plezajo drug čez drugega, se butajo, zaletavajo, spuščajo razne zvoke, delajo poskoke, krilijo z rokami, nogami in z drugimi deli telesa, delajo erotične grimase, se spakujejo, kažejo zobe drug drugemu ter sem in tja izustijo kaj bebavega. Gledalcu ni jasno, zakaj so tam, kot mu ni jasno, zakaj se gledalci ves čas obnašajo, kot da so na veselici, kjer je tretjina gostov na ekstaziju, nekaj je pijanih že po pol ure in se zato obnašajo kot opice, vsi drugi so celo v nezavesti in se ne morejo obnašati kot opice, vse skupaj pa opazujejo Marsovci in se kot antropologi lotevajo zapisov o Zemljanih, ki jih sicer nameravajo pojesti.

Oddaja je torej pompozna, pretirana, ekscesna, vsiljiva, celo napadalna, groteskna, bizarna, obenem pa je čista simulacija zabave brez resničnih čustev, brez inteligence in je votla, prazna kot sod, ponarejena, hrupna in na trenutke tako absurdna, da se zdrava pamet hoče preprosto posloviti in oditi nekam daleč proč, saj jo je kratko malo groza ob zamisli, da je morda tudi vsakdanja pripravljenost posameznikov in posameznic taka, da prenašajo vse to in obenem celo verjamejo, da se resnično zabavajo, da se resnično sproščajo, da bodo po oddaji resnično bolj vedri, zadovoljni in celo nekoliko srečni.