Naivno sem pripravljen verjeti, da mainstream ekonomisti in bankirji vedo, kaj se ta hip dogaja na kitajskem nepremičninskem trgu in s tamkajšnjimi baloni. Takisto sem pripravljen verjeti, da vedo, kaj se dogaja z ameriškim gospodarstvom, da vedo, kako slabo je z dolarjem, in da vedo, kaj se dogaja v globalnem finančnem svetu. Prav zato se sprašujem, kakšni ljudje nam vsak dan ponujajo pravljice o rasti in lepi prihodnosti. Kakšen značaj imajo ti ljudje, kako jim sploh pride na misel, da lažejo, varajo lastno ljudstvo in mu mečejo pesek v oči? Koga torej varajo, kaj mislijo, koga bodo prenesli žejnega čez vodo, in zakaj, čemu to sploh počnejo? Kakšne koristi imajo od tega? Kakšni so ti ljudje doma, pri svojih družinah, kakšni so v odnosih do prijateljev? Ali njim tudi lažejo, se sprenevedajo, tudi med njimi manipulirajo? V bistvu sicer ni pomembno, kakšni so v dnevnih sobah svojih stanovanj ali v spalnicah, saj je pomembnejše, kakšna je objektivna realnost in kaj se bo dogajalo v naslednjih letih. Prebral sem knjigo z naslovom The Death of Money, pod katero se je podpisal James Rickards. To je knjiga, ki govori o morebitnem zlomu mednarodnega monetarnega sistema in o zaupanju. Govori o zaupanju v dolar, pa o geopolitiki, kitajskih finančnih mogotcih, novem nemškem reichu, dolgovih, centralni svetovni banki, uničevanju trgov. Koristno jo je prebrati, čeprav vem, da je večina ekonomistov in bankirjev ne bo; o Erjavcu, Ljudmili in drugih raje ne bi izgubljal besed. Sledi odgovor na vprašanje, kako to vem.

Nadvse zanimivo je, ko ekonomisti razlagajo ljudem, kako srečni in zadovoljni so lahko, ker živijo v kapitalizmu in v XXI. stoletju. Letošnji 'Nobelov' nagrajenec za ekonomijo, Angus Deaton, dela natanko to: ljudem razlaga, da je kapitalizem tako veličasten, čudovit, krasen in popoln, da bi morali biti vsi srečni, da ga imamo. Še več. Morali bi biti hvaležni za vse, kar nam ponuja, ponuja pa nam celo vsak dan več. Če torej poslušate ekonomista, prejemnika prestižne nagrade, ki sploh ni Nobelova, dobite nenavaden vtis, da je življenje samo po sebi iz dneva v dan lepše, srečnejše in bolj kakovostno. Ne vem sicer, kaj si o tem lahko mislijo sirski begunci, nezaposleni sveta, otroški sužnji, minimalno plačani delavci ali z vsakdanjo propagando preplavljeni potrošniki, vem pa, da ni prav, če se kdo norčuje iz inteligence ljudi. Kdor ima namreč vsaj malo soli v glavi, ve, da je zelo enostavno ustvarjati površinske vtise, kako zelo je vse v redu, ko pa se čisto malo poglobi in začne podrobneje analizirati stanja sveta, ugotovi, da je resnica ravno nasprotna od površinskih iluzij in da to ne more biti naključje, kar pomeni, da ima od tega nekdo koristi.

Najbolj preprost učinek podrobnejše analize je tale: obče dobro, ki zajema izobraževanje, vzgojo, znanost, zdravstvo, socialo, niti slučajno ni spontani rezultat delovanja kapitalizma, temveč je rezultat dolgotrajnih spopadov delavcev in njihovih sindikatov za boljše življenje. Kapitalistom niti približno ne pade na misel, da bi skrbeli za delavce onkraj tistega minimuma, ki še zagotavlja njihovo kolikor toliko spodobno preživetje in reprodukcijo, saj vsak od njih potrebuje delavca kot delovno silo.

Kapitalizem ne potrebuje znanosti, ki ni neposredno uporabna zanj; ne potrebuje vzgoje in izobraževanja, ki ne izobražuje in vzgaja pridnih delavcev oziroma voljnih potrošnikov.

Analiza nam postreže tudi s podatkom, da je na svetu vsaj milijarda ljudi, ki iz dneva v dan stradajo in so na robu preživetja, saj nimajo niti za hrano. Res je, da je manj ljudi v Indiji in na Kitajskem, ki so ekstremno revni, ker se je tja v zadnjih desetletjih selil kapital z vseh koncev planeta, toda tja se je selil, ker je potreboval poceni delovno silo za svoje izkoriščevalske cilje. Zgolj stranski učinek je, da so ti poceni delavci danes manj revni kot pred leti, kar pomeni, da ni bil cilj niti enega samega kapitalista, da bi se  to zgodilo, saj je bil njihov cilj ves čas povsem enak in samo eden: imeti še več kapitala zase.

Še podrobnejša analiza nam pokaže, da je koncentriranje kapitala v rokah elit danes hitrejše in večje, kot je bilo kadarkoli v zgodovini, da so razlike med bogatimi in revnimi iz dneva v dan večje, in ne manjše, da globalne podnebne spremembe že sedaj terjajo veliko smrtnih žrtev in gigantske količine denarja, ki jih porabi človeštvo za odpravljanje škode.

Podnebnih sprememb domnevna sreča ljudi ne bo odpravila niti malo. Ves optimizem ne bo dovolj, da bi zmanjšali količino metana in ogljikovega dioksida v zraku. Zaupanje v borze ne bo niti za ped zmanjšalo količine trpljenja na tem planetu. In prav analiza dogodkov na tem svetu nam tako rekoč mimogrede postreže z ugotovitvijo, ki jo že dolgo poznamo in nosimo v srcih: s sodelovanjem, na primer s sodelovanjem vlad vsega sveta, s sodelovanjem ljudi, namesto s tekmovanjem in z medsebojnim spopadanjem, bi resnično lahko upali na odpravo revščine, zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi, zlasti pa bi vlili upanje vsem ljudem, upanje namreč, da je boljši svet možen, če se skupaj odločimo zanj, da je prihodnost človeštva v vesolju, na drugih planetih, kjer bi bilo mogoče ustvariti nove in sedaj še nepredstavljive načine skupnega življenja.

Življenja, ki temelji na velikih vrednotah in idealih človeštva, ki so stari natanko toliko kot sama misel: egalitarnost, sodelovaje, solidarnost, medsebojna pomoč, demokracija, razsvetljenstvo, poštenost, resnicoljubnost, iskrenost.

Trma 'Nobelovih' nagrajencev za ekonomijo je skoraj neverjetna. Strinjajo se, da je revščine preveč, da so razlike med bogatimi in revnimi vse večje, nočejo pa slišati za komunizem. Toda. Kaj pa je zmanjševanje revščine drugega kot uvod v komunizem? Kaj pa je pravična distribucija dobrin in premoženja in bogastva in kapitala drugega kot sinonim za resnično demokracijo, ki pomeni, da delavci razpolagajo z vrednostjo, ki jo sami ustvarjajo?

Kdo se tu dela norca? O čem pa govori Piketty, če ne govori ravno o pravičnosti, poštenosti, močni roki, ki bi poskrbela za drugačno distribucijo dobrin, premoženja in kapitala? Kako pa si predstavljajo, da se to lahko zgodi? Saj ne bo vse skupaj kar padlo z neba! Bo Nevidna roka začarala ta svet, da bo nenadoma vse drugače? Za take zadeve se je treba boriti in spopadati. Čemu sprenevedanje?

Videti je, da bi radi sedeli na dveh stolih sočasno. Toda to je nemogoče, je okrogel trikotnik, je leseno železo. Ne moreš imeti kapitalizma & demokracije. Kapitalizem & pravičnost preprosto ne gresta skupaj. Ne moremo zmanjševati revščine in razlik med bogatimi in revnimi, če nimajo bogati nekoliko manj, da bi imeli revni nekoliko več. In ne obstaja kapitalist na tem svetu, ki bi se odrekel svojemu premoženju ali kapitalu. Ni šans, saj potem ne bi bil več kapitalist. Tudi donatorji in filantropi delajo za to, da imajo na koncu, ko se vse sešteje in odšteje, še več kapitala, ki pomeni družbene odnose, pa če propaganda še tako dokazuje nasprotno.

V resnici gre za nadzor in moč, oblast. Nihče, ki ima oblast, je ne želi imeti manj, kot je ima; želi je kvečjemu več. Boj je neizogiben.