Ekonomisti lahko napišejo tisoče knjig in člankov in razvijajo neverjetne ekonomske modele, a zelo težko vam bodo odgovorili na preprosto vprašanje: “Kakšen je osnovni namen ekonomije?” In odgovor na to vprašanje je prav tako izjemno preprost: “Blaginja človeštva in planeta.” To je povsem dovolj, za to ne potrebujete ne znanosti, ne vrhunske izobrazbe.

Če rečemo človeštvo, seveda mislimo vse ljudi na planetu; če rečemo planet, mislimo celotno Zemljo, sleherni njen kotiček. Torej pri ekonomiji ne gre za interese posameznikov, korporacij in posameznih držav, temveč za interese človeštva in planeta. 

Takšno razmišljanje ni nekaj novega, poznamo ga že vsaj od leta 1948, ko je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija) in njen “ekonomski” 25. člen:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Vse države sveta so danes zavezane tej deklaraciji. Gre za listino, ki bi jo morala upoštevati sleherna država na svetu. Prvi korak, ki izhaja iz tega razumevanja je, da v slovensko ustavo čimprej zapišemo 25. člen, najbolje kar v nespremenjeni obliki.

Nadalje se nam poraja še eno vprašanje: “Kako v praksi uresničiti 25. člen deklaracije? To je nedvomno naloga družbenega področja, ki ga imenujemo ekonomija. Je pravi odgovor res: še več konkurenčnosti oziroma še več tekmovanja vseh z vsemi; še več gospodarske rasti; še višji dobički; še več varčevanja, ko gre za običajne ljudi in okolje? Nič od tega.

Uresničitev zavez, ki smo jih dali že dolgo nazaj s sprejetjem in potrditvijo deklaracije in njenega 25. člena, lahko uresničimo samo na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, tako znotraj posameznih držav kot v okviru celotne mednarodne skupnosti, ki jo najbolje uteleša Organizacija združenih narodov.

25. člen v okviru posameznih držav

Medsebojna delitev znotraj držav v prvi vrsti pomeni, da je potrebno vsem prebivalcem države (državljanom, začasnim delavcem, beguncem…) zagotoviti dostop do ključnih javnih oziroma univerzalnih dobrin, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

To je enostavna naloga, ki jo že poznamo: zdravstveno in socialno varstvo je potrebno okrepiti do te mere, da lahko dosežeta prav vse prebivalce Slovenije; prav tako ima država na voljo dovolj stanovanj, da vsem ljudem zagotovi pravico do primernega bivanja.

Velja pa tudi resno razmisliti o ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ki ga dobro poznajo tudi politični in ekonomski odločevalci. Kajti, ponovno poudarimo, beseda “vsakdo” v deklaraciji ne pomeni “samo nekateri”, vsakdo pomeni “vsak človek” v državi in na planetu.

25. člen v okviru mednarodne skupnosti

Posamezne države ne morejo biti “srečni otoki v oceanu planetarne bede”. Prizadevanja držav za uresničitev ekonomskih človekovih pravic vsakega posameznika “do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo”, se ne smejo končati na mejah držav. Kajti “srečne” države se bodo slej ko prej soočile z valom beguncev iz “ne-srečnih” držav, kar danes že izkušamo. Samo blaginja vseh ljudi na Zemlji lahko ustavi begunske tokove in konflikte v državah ter med njimi. 

25. člen deklaracije na mednarodni ravni lahko vzpostavimo z globalnim sistemom medsebojne delitve dobrin, kar z drugimi besedami pomeni: vsaka država presežke svojih dobrin (in te so v nekaterih državah izjemno veliki) nameni globalnemu skladu, ta pa jih razporedi na območja, kjer jih primanjkuje. Namesto, da milijoni ton hrane propadajo na velikanskih smetiščih razvitega sveta, jih usmerimo tja, kamor spadajo - na krožnike ljudi, ki jo potrebujejo, ki so danes lačni. (Več: Ključni pomen globalne delitve dobrin)


Več o pomenu 25. člena deklaracije in medsebojne delitve dobrin v članku Mohammeda Mesbahija: Heralding Article 25: a strategy for world transformation.