V procesu deinstitucionalizacije je zelo pomemben način prenosa storitev v skupnost, saj obstaja velika nevarnost, da pri tem kopiramo vzorce institucionalnega sistema na nivo stanovanjskih skupin in bivanjskih enot; principi dela in režim medsebojnih odnosov med zaposlenimi in posamezniki pa ostajajo isti. Kar pomeni, da se tudi odnosi moči (podrejenosti, odvisnosti, pogojevanja…) značilnih za institucije, med vpletenimi v ničemer ne spremenijo, ali pa se znotraj manjše skupin lahko celo potencirajo. V kolikor se ne bodo v procesu radikalno deinstitucionalizacija spremenili tudi vzorci načina mišljenja ter videnja na upravičence ter seveda hkrati s tem način dela, bo ta proces nujno zgrešil svoj namen in cilj. Pristali bomo na tem, da bomo imeli kup novih bivalnih skupin, ki bodo zgolj preslikava velikih institucij katerih integrirani del bodo. Vse to se že sedaj dogaja in je vidno na mnogih primerih, ko se zgolj zamenja ime (mogoče še logo) institucije in iz zavoda postane center, to je vse. Obnavljajo, prenavljajo in dograjujejo se objekti, ki so zgolj na videz bolj prijazni in pisani, režim pa ostaja tog in monoliten.

Druga nevarnost je razumevanje, da se s prenosom storitev v skupnost misli zgolj privatizacijo določenih storitev v korist zasebnikov, koncesionarjev. Kar lahko pomeni zmanjšan nadzor nad kvaliteto storitev ter podvrženost “racionalizaciji” in standardizaciji, seveda vse to pa bi šlo v škodo uporabnikov in njihove možnosti izbire ter v omejevanje njihove svobode. Ti se nato združijo v “neko skupnost ali združenje” strokovnjakov in postanejo močan lobi, ki oblikuje politiko socialnega varstva in seveda tudi denarne tokove povezane s tem (vsaka prepoznavnost koga s tem, ni naključje).

To pa nikakor ni mogoče imenovati deinstitunalizacija, saj umanjka temeljna predpostavka, ki je ta, da ima uporabnik najprej pravico do odločanja, na to tudi možnost in priložnost odločanja, pravico do izbire ter moč nad upravljanjem lastne storitve. Gre za spremembo paradigme, spremembo sistema, ki nujno spreminja tudi jezik in s tem posredno ali neposredno celotno družbo v kateri živimo. Torej še zdaleč ne zadeva zgolj neposrednih upravičencev in raznoraznih strokovnjakov ali osebja v institucijah oz. zaposlenih NVO in oblikovalcev politike, ampak je za mnoge izkušnje prikrajšana celotna družba, ki ostaja izključujoča, neprilagojena in pomiri dominantne vladajoče manjšine, ki živi v iluziji, da predstavlja večino. Tudi ali prav zato, ker večina t. i. manjšin vseh vrst ne najde skupnih imenovalcev v boju proti subtilnim mehanizmom izključevanja in segregacije.

No pa poglejmo nekaj številk, ki so dovolj zgovorne in pričajo, da se vlaganje v institucije še nadaljuje.

[1] Razlaga kratic; VDC -varstveno delovni center, DSO - dom starejših občanov, SVZ – socialno varstveni zavod, CUDV – center za usposabljanje, delo in varstvo, ZUDV - zavod za usposabljanje, delo in varstvo, DS dom starejših

Kljub načelni zavezi, da Slovenija stopi v proces deinstitucionalizacije, so v planu še vedno novogradnje zavodov, ki jih sodobneje poimenujejo centri.

V številkah nazorno dobimo dokaz, da se arhitektura kaznilnic odrešitve in koncentracijskih zavodov za drugačne, uspešno nadgrajuje. Koncept, da morajo namenska sredstva slediti uporabnikom, torej morajo biti preusmerjena v razvoj storitev v skupnosti, je pogosto namenoma prezrt in sistemsko še vedno neizvedljiv. A le tako bodo lahko namenska sredstva dejansko učinkovita skladno s svojim namenom, v podporo uporabnikom in ne v omejevanje njihove svobode, brez možnosti izbire, v spoštovanju njihovega dostojanstva in človekovih pravic.

2 Vir: mail MDDSZ 9.3.2015. MDDSZ ima za investicije v ta namen rezerviranih v letu 2015 1.400.000 evrov, v letu 2016 pa 2.000.000 evrov (gradbeno obrtniška in inštalacijska dela z opremo). Projekt, gradnja in nabava ter montaža opreme, bo začet v prvem kvartalu leta 2015, zaključen pa predvidoma v letu 2017. Za vsako fazo, gradbeno obrtniška in inštalacijska dela, vzporedno pa še izbor strokovnega in finančnega nadzora, koordinatorja za varnost in zdravje pri delu ter dobava in montaža opreme, bo izveden postopek javnega naročanja. S postopki bo ministrstvo začelo v prvem kvartalu letošnjega leta.
Ocenjujemo, da bo gradnja zaključena konec leta 2016, dobava in montaža opreme pa v prvi polovici leta 2017. Projekt bo na ministrstvu vodila Služba za investicije in premoženje ter predstavniki CUDV Draga.

Direktorica CUDV Draga je ga. Valerija Božan Uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije, , ki je hkrati tudi predsednica Socialne  zbornice.

Socialna zbornica je osrednje strokovno združenje na področju socialnega varstva; toliko za informacijo, ker bomo to temo še razvijali naprej.