JJ in Ljudmila terjata razpravo o Sloveniji, ki naj bi bila na različnih lestvicah sramotno nizko. Mišljene so lestvice, katera država je bolj uspešna, bolj kapitalistična, katera bolj spoštuje človekove pravice, kje je več pravičnosti, kje so ljudje bolj srečni in vse drugo. Razprava o popolni sramoti sicer ne bo zalegla, saj gre bolj za merjenje mišic & predvolilne golaže & nabiranje političnih točk & moraliziranje, bo pa še en prispevek k siceršnji blaznosti v tej deželi. V njej je ozračje med ljudmi depresivno in tega preprostega dejstva ne more popraviti niti vsakokratno naštevanje podatkov, kako neverjetno hitro raste BDP, od česar navadni državljani nimajo dobesedno ničesar, kako je vse optimistično in svetlo in rožnato in tudi sicer urejeno, kako hitro se zmanjšuje nezaposlenost in kako dobivajo nezaposleni slabo plačana delovna mesta za določen čas, samo da niso več v registrih nezaposlenih. Vsakdo z zdravim razumom ve, da je vselej mogoče prirediti dejstva tako, da je zgodba o realnosti lepa, svetla in polna upanja, ve pa tudi, da ugotavljanje, kako slabo je vse skupaj, takisto ne vodi nikamor. Potrebna je tretja pot.

Zares je težko živeti v tej deželi, v kateri se ljudje, ki imajo škarje in platno nenehno pritožujejo, stokajo in vijejo roke, kako je vse sramotno slabo. Desetletji in pol že krojijo usodo te dežele, ukrojili so jo tako, da se spreminja v štalo, sedaj pa jokajo in si pulijo lase, češ da je Slovenija zavožena.

Seveda je zavožena. Saj smo vedeli, da bo zavožena, in sicer že leta 1991. Tu ni česa dodati. Vse je bilo jasno že takrat. Razmontirali so državo, češ da je totalitarna in čisto fuč, uničili dobre tovarne, ki so danes le še bled spomin, obenem pa na veliko uvažali kapitalizem v najbolj vulgarni različici, ker so bili preprosto fascinirani nad njim.

Fascinirani so bili, ker so hoteli postati nova elita. In so tudi postali. Elita je kajpak po definiciji množica zajedavcev, ki jemljejo delavcem. To so hoteli postati – zajedavci.

Zajedavci niso moralna ali celo etična bitja. To so pijavke, ki se prisesajo na sistem in sodelujejo pri njegovem objektivnem izkoriščanju ljudi, pri tem pa nimajo nobenih zadržkov ali celo slabih občutkov. Ljudem ponujajo propagando, ideologijo in medijske vsebine, ki jih imajo v svojih rokah, nato pa pritiskajo nanje, da so premalo moralni, da imajo premalo vrednot, da so predragi, da je z njimi vse narobe in da bi se morali poboljšati. Sem in tja uporabijo še besedo etika.

Niti približno pa ne razumejo, da je etika utemeljena v sebi, in ne v zunanjih okoliščinah. In še zlasti ne razumejo, da so etična dejanja vselej nevarna. Nevarna so za razmerja moči oziroma za oblastna razmerja, ki pa jih pripadniki elite želijo ravno ohraniti, saj imajo od njih velike koristi. Enako velja za vrednote, na katere se tudi nenehno sklicujejo, a jih ne živijo. Moralizirajo in žugajo s prstom, zato so povsem odtujeni od ljudi in življenja, odtujeni pa so tudi od sebe.

Odtujenost jih ne moti preveč, saj so nanjo navajeni. Pritiskajo na ljudi, naj bodo normalni in prilagojeni – nenormalnemu in zblojenemu sistemu. Avtonomnih dejanj moralnih ljudi se zato bojijo in jih skušajo preprečiti z vsemi sredstvi. Korupcije je zato veliko, moralno pokvarjenih ljudi pa tudi. Denar se pretaka iz žepov teh, ki so ga pokradli, v žepe onih, ki si ga želijo, a ga še nimajo dovolj.

Nikoli ga nimajo dovolj, saj bi ga imeli radi čim več. Zgornja meja seveda ne obstaja, zato ob priložnosti ne pozabijo poudariti, da je čisto v redu, če imajo menedžerji dvajset ali trideset tisoč evrov mesečne plače plus vse mogoče dodatke, o katerih sicer ne govorijo v javnosti, a javnost zanje kljub temu ve, saj ni slepa.

Za filozofijo kajpak ne marajo, toda Hegel ima prav: sanje o svobodi se lahko mimogrede spremenijo v najhujšo nočno moro. Ne zaradi pokvarjenosti ljudi, temveč zaradi objektivnih in strukturnih nujnosti, zakonov in družbenih procesov. Nanje je zato dobro biti pozoren, vendar je take pozornosti malo, saj se zdi, da bi se morali čisto vsi ves čas igrati hedonistične kapitalistične igrice.

Ko se jih dejansko igrajo, nenadoma začnejo kazati s prstom nanje, češ da so pokvarjeni in pohlepni. Pohlep je sicer inherentni del samega kapitalizma, toda bolj preprosto je kazati s prstom na ljudi in jim vzbujati občutke krivde kot narediti resno analizo sistema in jo predstaviti ljudstvu.

Zapovedan je hedonizem, obenem pa stokajo nad moralno pokvarjenostjo ljudi. Visoko se ceni partikularnosti, za univerzalnost ni nobenega posluha, sočasno pa pritiskajo na ljudi, češ da se ne spodobi živeti za partikularnosti.

Religioznost kapitalističnega življenja je očitna, zato naj bi vsi hodili še k maši. Pridigarji potrebujejo s krivdo obložene ljudi, ker je z njimi mogoče zlahka manipulirati, zato se pritožujejo, da so ljudje še vse premalo pridni in disciplinirani. Radi bi več pokorščine, pohlevnosti in pastorale, zato trdijo, da je treba spremljati geje, lezbijke, transvestite in druge nebodijihtreba, da ne bi škodili sami sebi, obenem pa spodbujajo ljudi k pogumnemu, samozavestnemu sledenju dobrim idejam, kar naj bi jim pomagalo na poti k denarju.

Ljudem je torej treba kazati pravo pot in jim odstirati prava obzorja, treba jim je svetiti z lučjo, da ne zaidejo na kriva pota, zato je prav, da imajo ob sebi še pastirje, nad seboj pa gospodarje.

Tretja pot pa je povsem drugačna. Tako kot se je nekoč Luther vrnil k Jezusu in utrl pot novi obliki krščanstva, se je treba danes vrniti k Marxu in utreti pot novim zamislim o komunizmu.

Taka je tretja pot, ki jo je mogoče utirati le s pogumom in s pripravljenostjo za etična dejanja. Ni namreč res, da ne vemo, kaj storiti za boljši svet, kot nam očitajo. Vednosti je več kot dovolj, le pripravljenosti je veliko premalo.

Prihodnost je ves čas odprta, saj je tudi realnost ontološko odprta. Človek je svobodno bitje, ker je realnost diskontinuirana in je možno novo. Ljudje so zmožni za novo, le da tega še ne vedo. Zmožni so celo za nemogoče, vendar jih je strah. Obvladuje jih hedonizem, zato so paralizirani. Vse to pa se lahko spremeni na povsem nenapovedljiv način in kadarkoli. Taka je objektivna narava sveta, v katerem živimo, onkraj puhlic, klišejev, ideološkega govora, mnenj in drugega smetja.